Medtem ko nenehno poslušamo, da je treba piti dovolj vode, da ne smemo biti žejni in da pod nobenim pogojem ne
smemo dehidrirati, pa se le redkokdo spomni, da bi zraven povedal še nujno potrebno informacijo, da je poleg vode treba v telo vnašati tudi dovolj soli. Seveda naravne in neprocesirane. Živa bitja namreč delujemo po bioelektričnem principu, kar pomeni, s pomočjo signalov, ki jih prenašajo ioni v raztopini. In če v raztopini (t.j. vodi) ni ionov, tudi voda ne bo kaj dosti pomagala.
Nekoč, ko je prst vsebovala še dovolj mineralov, smo te minerale oziroma soli dobivali v telo s hrano. Danes je prst izčrpana, saj potrebnih mineralov vanjo ne vračamo, zato je naša hrana manj slana, kot je bila v preteklosti. Žal to velja za vso hrano, tudi za nekompromitirano, ki je bila pridelana oziroma vzrejena na sonaraven in trajnosten način. Stoletja in tisočletja izčrpavanja se pač sčasoma začnejo nekje poznati.
Sol je za organizem torej zelo pomembna. (To je jasno celo lovcem.) Od kod so se potem vzela zmotna priporočila, da je sol nezdrava in da je njen vnos treba zmanjšati? Vzrokov za to je več, glavni trije pa so: uživanje procesirane hrane, ki je za telo zelo škodljiva, ker pa je navadno tudi zelo slana, so večino negativnih učinkov pripisali soli; prevelik vnos natrija iz drugih virov, saj ga v telo ne dobivamo samo s soljo, to pa še dodatno poslabšuje motnje v funkcioniranju telesa, ter – kot najpomembnejši vzrok – navduševanje uradne medicine nad diuretiki (kar je pripeljalo do velike zablode, da je nasilno odvajanje vode iz telesa ter omejevanje soli nekaj dobrega in zdravilnega – zablode, ki traja v medicini žal še danes in je okvarila zdravje milijonom novorojenčkov po svetu). A ker so diuretiki poceni, jih zdravniki zagnano predpisujejo tudi še v 21. stoletju, ko že dobro vemo, da povzročajo diabetes in druge presnovne bolezni.
Prva skupina razlogov, da mnogi vidijo v soli problem, je povezana s škodljivostjo procesirane hrane. Slednja je mrtva in brez hranil, zato je vir nevarnih prehranskih neravnovesij in tudi raka. Mnoge domnevne posledice prevelikega vnosa soli tako sploh niso povezane s soljo, temveč z vrsto hrane, ki nam to sol pritovori v telo. Poleg tega procesirana hrana vsebuje izključno procesirano sol, kateri so bili odvzeti vsi minerali v sledovih (teh mineralov je navadno čez devetdeset), ostala sta samo natrij in klor. Taka osiromašitev in nenormalno razmerje sta za organizem hud udarec, še zlasti če se ponavlja dan na dan. To je podobno, kot če bi človek le pil in jedel, ne bi pa spal, dihal, se gibal in izločal strupenih snovi. Tak človek ne bi dolgo ostal zdrav, to je jasno vsakomur.
Žal pa, ko je treba ustreči prehranskim megakorporacijam, stvari, ki so sicer jasne in logične, nenadoma postanejo nepomembne in se nanje »pozabi«.
Drži, da prečiščeni soli dodajo še jod. In drži tudi, da jod potrebujemo in je za organizem zelo zdravilen. Žal pa njegov vir ne bi smel biti strupen in nezdrav rafiniran izdelek prehranske industrije, kakršen je kuhinjska sol. Pa še tam ga je premalo. Trditi, da je taka sol za nas dobra in zdrava, ker je vanjo dodana neka dobra in zdrava stvar, pa še ta v premajhni količini, je podobno neumno kot če bi jod dodajali v avtomobilski bencin, potem pa trdili, da je ta jodirani bencin dobro piti ter da ga moramo dnevno spiti čimveč, da bomo v telo vnesli dovolj joda.
Skratka, ne procesirana živila ne procesirana sol za nas niso zdravi in najbolje se je obema povsem izogniti. A če je mrtva hrana nezdrava, to še ni noben dokaz, da je nezdrava tudi neprečiščena, naravna sol, kot je kamena ali himalajska, pa tudi neprečiščena morska sol in solni cvet, če izvirata iz neonesnaženih predelov. (Smo res »pozabili«, da se je življenje razvilo v morju? In ali ni več kot jasno, da bi se razvilo nekje zelo zelo daleč od morja, če bi bila sol za živa bitja nezdrava?)
Drugi del problema so kemični viri natrija, ki niso povezani s soljo. Če uživamo nenaravno hrano s preveč natrija (in ne dovolj kalija), to neugodno vpliva na zastajanje tekočin, imajo pa te kemikalije še druge negativne vplive na telo. Lep primer je natrijev glutaminat, ojačevalec okusa oziroma E621 (angleško MSG oz. monosodium glutamate). To je ekscitotoksin, ki nevarno vzdraži možgane in povzroča nenormalnosti v njihovem delovanju ter je zaradi hormonskih neravnovesij, ki jih sproža, pogost vzrok debelosti, nevroloških bolezni ter poškodb možganov in živčevja. Kot v svojih knjigah in člankih pogosto svari dr. Russell L. Blaylock, upokojen možganski kirurg, nevrolog in profesor medicine, lahko hrana z dodanim MSG poškoduje tudi srce, glede na to da srčna mišica premore veliko število receptorjev za glutaminat.
MSG povzroča tudi depresijo, diabetes, poškodbe oči, kronično utrujenost in mnoge druge bolezni, pripomore pa tudi k pojavu raka.
Kako globoko pokvarjena je naša družba in kako zelo smo mi kot uporabniki že otopeli (kar ima za posledico, da si globalne megakorporacije upajo več in več), priča dejstvo, da se nikomur izmed nas sploh ne zdi več čudno, da je dovoljeno v izdelke živilske industrije dodajati tako in drugačno kemijo, potem pa tem izdelkom po nekakšni slaboumni logiki rečemo – hrana. Zakaj naj bi bilo dodajanje kemije potrebno in normalno? In zakaj moramo hrani ojačevati okus? Saj hrana okus že ima. Če je to seveda res hrana. Če pa v te izdelke natlačijo odpadke procesirane hrane (spomnimo se hrenovk, barjenih salam, paštet, prešanih šunk, umetnega sira, industrijskih solatih prelivov itd.) ter na kupe manjvrednih polnil in mašil, ki so brez okusa ali celo smrdijo, saj sodijo v smetnjak, pa je okus in vonj jasno treba popraviti in spremeniti, da bi se umetne packarije lahko prodale kot hrana. Prav s tem namenom so v prehrani dovoljene umetne arome in vonji. Danes nihče več ne pomisli, da je neetično s pomočjo umetnih sredstev delati vtis, da ima umetna packarija okus, videz ali vonj nečesa tretjega, naprimer hrane, česar v resnici tam notri ni. Prav tako neetično pa je tudi uporabljati ojačevalce okusa, da bi prehranska industrija pri umetnih aromah čimbolj prihranila.
A če potrošniki tiho sprejemamo zakonodajo, ki umetno hrano in kemikalije v njej predstavlja kot nekaj »naravnega« in samoumevnega, smo se vsaj poučili o nevarnostih natrijevega glutaminata in se mu izogibamo. 
Ker pa industrija ve, da kupci vemo, je MSG dandanes skrit pod tako številnimi imeni, da ga preprosto ni mogoče več najti. Varni boste le, če procesirano hrano v celoti zaobidete, prav tako pa zaobidete tudi hranjenje v restavracijah.
Diuretiki so še eno neslavno poglavje uradne medicine. V 50. letih dvajsetega stoletja so bili velika novost, »varnejša« zdravila, ki so nadomestila dotedanje živosrebrne spojine (da, zdravniki so trdili, da je živo srebro zdravilo, posledice pa si lahko predstavljate). Ko so diuretike odkrili, so nenadoma postali zdravilo za vse, od krvnega tlaka do pljučnega edema, ter od srčnega popuščanja do debelosti, vmes pa seveda tudi za vse vrste zastajanja vode, vključno s tistim pri nosečnicah. Ker pa so diuretiki delovali tako, da so povzročali izločanje natrija z urinom, so njihovo »učinkovitost« skušali povečati tako, da so bolnikom priporočali hkrati še izogibanje uživanju soli.
Danes vemo, da pomanjkanje soli močno poškoduje zarodek. In da diuretiki na koncu v telesu povzročijo prav tisto, kar naj bi skušali preprečiti, t.j. zastajanje vode. Toda do takrat, ko je uradna medicina spoznala (in priznala) svojo neumno in nevarno prakso, je bilo nepovratno prizadetih na milijone otrok. Profitabilni diuretiki (so namreč poceni kemikalije, ki se sorazmerno drago prodajajo) pa se množično predpisujejo in uspešno prodajajo še danes, saj za grobe medicinske napake, kot so tudi
a) desetletja dolgo priporočanje margarine, češ da je boljša od masla, v resnici pa je zaradi umetnih trans-maščob smrtonosna,
b) priporočanje prečiščenega sadnega sladkorja fruktoze diabetikom, kar zdravniki počnejo še danes, čeprav fruktoza diabetes POVZROČA in zato diabetika dobesedno ubije in ga pahne v grob
c) priporočanje smrtonosnih, rakotvornih in proinflamatornih belih, rafiniranih rastlinskih olj, polnih kemije – katerih včasih še živini niso dajali, saj so videli, da zaradi teh olj zboleva in umira, danes pa jim zdravniške organizacije veselo lepijo oznake, kot so »Za zdravo srce«, »Brez holesterola« in podobno,
še nikoli nihče ni odgovarjal. Doktrina se spremeni, medicina pa se obrne stran in gre dalje.
Podobno neutemeljeno se je zakoreninila tudi praksa omejevanja soli. In do danes ostala vsesplošno prisoten zdravstveni kliše, popolnoma enako kot praksa omejevanja nasičenih maščob in holesterola, čeprav nobena od teh praks nikoli ni bila dokazana kot koristna. Nasprotno!
Leta 2004 so znanstveniki v pregledu 100 študij o soli ugotovili, da omejevanje vnosa soli sicer zniža krvni tlak za nekaj odstotnih točk, da pa to žal ne vodi v izboljšanje zdravja. V eni od študij, ki je 4 leta spremljala nad 3.000 ljudi, se je pokazalo, da manj soli zelo nedvoumno poveča smrtnost. Že prej pa je študija iz leta 1995 dokazala, da povišanje vnosa soli za nekaj gramov na dan zmanjša koronarne dogodke za 36 %. In takih študij je bilo še na kupe.
Neumno in škodljivo prakso, da se nosečnicam daje diuretike in predpisuje nizek vnos soli, je pomagal ukiniti ameriški porodničar, dr. Tom Brewer, ki se je vse življenje boril za pravilno prehrano nosečih mater. Ugotovil je, da nosečnice potrebujejo veliko beljakovin, predvsem iz surovega mleka, ter primerne količine soli, saj sol v materinem krvnem obtoku (od katerega je v celoti odvisen tudi nerojeni otrok) skrbi za primeren krvni volumen. Če je soli v krvi premalo – ob kombinaciji diuretika in odrekanja primernega vnosa soli s hrano pa je soli vso nosečnost premalo! – serumski albumin ne zmore preprečiti izstopanja vode iz krvi in njenega vstopanja v tkiva. Posledično tkiva zatečejo, volumen krvi pa upade.
Naj ponovim, to se zgodi, kadar je soli premalo in ne preveč!
Kaj se zgodi, če krvni volumen upade? Posledice so več kot katastrofalne. Plod ne bo dobil dovolj hrane, pa tudi ne kisika. Pojavi se nosečnostna toksemija. Ker srce zazna, da je krvi premalo, poveča svoje napore in materin krvni tlak se poveča, kar je slabo tako za mater kot za otroka. Višji tlak lahko poškoduje ledvica in srce, med možnimi posledicami sta tudi srčno popuščanje in fibroza srca. Še ena posledica je preeklampsija, študija iz leta 1979 pa je pokazala, da bi višji vnos soli preeklampsijo preprečil. In ker omejitev uživanja soli poviša prisotnost zaviralcev plazminogenskega aktivatorja tipa 1 (PAI-1), ki prispevajo k tvorbi krvnih strdkov in celo k pojavu raka dojke in drugih rakov, si lahko mislimo, da omejitev uživanja soli tudi s tega vidika ni zaželena.
A čeprav je Brewer dosegel, da so se gornje informacije po desetletjih zablod in napačnih nasvetov začele upoštevati pri nosečnicah, se gonja proti naravni soli nadaljuje in nihče ne pomisli, da opisane ugotovitve iz študij veljajo tudi za druge sorodne primere. Tak primer je vsekakor menstruacija. Ko je estrogen visok, to pa se zgodi med ovulacijo in nato še tik pred menstruacijo, imajo ženske pogosto nenormalno željo po slani in sladki hrani. To poželenje je fiziološko povsem sorodno poželenju po »čudni« hrani med nosečnostjo. In tudi zastajanje vode je vsesplošen predmenstrualni problem, ki mnoge ženske doleti vsak mesec. Namesto da bi jim priporočili več soli, zdravniki tem ženskam sol prepovejo, za nameček jim pa še predpišejo diuretike.
V resnici pa rešitev ne bi mogla biti bolj preprosta. Med menstrualnim ciklom se volumen krvi spreminja. Ko ta volumen upade, se to zgodi ravno zato, ker je nekaj vode (zaradi povišanega estrogena) izstopilo iz krvi v tkiva, tkiva pa so posledično zatekla. Rešitev je preprosta in hitra – če bi ženskam seveda kdo povedal, naj hrani dodajo nekaj več soli. Ali spijejo kozarec rahlo osoljene vode s pol žličke do eno žličko himalajske soli.
Omeniti moramo, da ima omejevanje vnosa soli še druge slabe posledice za zdravje. Pomanjkanje soli povzroča 
dvig adrenalina, to pa vodi v nespečnost. Tukaj so na udaru predvsem starejši, ki žesicer pogosto slabo spijo, zdravniki pa jim še bolj kot vsem drugim pridigajo, da se je treba soli odrekati, ker da domnevno ni zdrava. Če pa ti bolniki z omejevanjem soli prenehajo, hitro opazijo, da se je spanec lepo povrnil. Ker se z leti dejavnost simpatičnega živčevja poveča, prav tako pa to dejavnost žal okrepi pomanjkanje soli, je jasno, da se starejši tudi iz tega razloga vnosu soli ne bi smeli odpovedovati. Kronično povečanje delovanja simpatičnega živčevja se namreč odraža v puščanju kapilar, insulinski rezistenci in povišanju maščobnih kislin v krvnem obtoku ter v degenerativnih spremembah možganov. Starejši takih učinkov prav zares ne potrebujejo … enako pa po našem mnenju velja tudi za mlajše.
Kot pišejo mnogi strokovnjaki, med drugim dr. Ray Peat, pomanjkanje soli tudi upočasni metabolizem ter zmanjša tvorbo ogljikovega dioksida, po drugi strani pa poveča sistemsko vnetje organizma, stres in degeneracijo. In obratno.
Spomnimo tudi, da je najboljši športni napitek prav zgoraj omenjena slana raztopina himalajske soli v vodi, kakršno se priporoča tudi za nespečnost, zastajanje vode in druge zdravstvene težave. Zato ne preseneča, da se hipertonične raztopine (to so raztopine, ki vsebujejo nekoliko višje koncentracije soli) uporabljajo med drugim tudi za oživljanje ljudi in živali po poškodbah. Dokazano je bilo, da uporaba takšne raztopine hitreje obnovi celično energijo, poveča porabo kisika in zmanjša nastanek prostih radikalov. Izboljša se krčenje in sproščanje srčne mišice, vnetje pa upade in enako velja tudi za edeme.
Sicer pa je hipertonična v primerjavi z našimi tkivi tudi morska voda. In ta se uspešno uporablja za zdravljenje ran.
Sol med drugim tudi poveča tvorbo toplote v celicah, zato lahko rahlo povišanje vnosa soli pomaga ljudem, ki jih rado zebe (v kolikor nimajo optimalnega delovanja ščitnice, pa bi jim poleg soli pomagal tudi jod, ki ga lahko vnesejo s pogostim uživanjem morskih alg in halog ter s prehranskimi dopolnili). Sodobna priporočila pravijo, naj bi dnevno zaužili okoli 4 do 5 gramov naravne, neprocesirane soli, in to takšne, ki smo jo v hrano dodali sami in njeno kakovost poznamo. Za športnike in rekreativce, ki veliko soli izgubijo z znojem, pa naj bo količina še nekoliko večja; enako velja za vse, ki se srečujejo s katero od zgoraj opisanih zdravstvenih težav. In v kolikor vaš zdravnik tega ne ve: za visok krvni tlak ni kriva sol pač pa sladkor ter preobilica OH. Prav tako pa k togosti ožilja pripomorejo procesirana industrijsko stisnjena rastlinska olja ter kemija in težke kovine iz umetne in/ali neekološko pridelane hrane.
Za konec še opozorilo, da se je kljub vsej koristnosti soli izkazala za škodljivo sušena soljena hrana, recimo soljene ribe in podobno (čeprav ne toliko zaradi soli kot zaradi prisotnosti nevidnih plesni in zaradi oksidiranih maščobnih kislin omega 3), zato velja uporabljati vselej le čimbolj sveža živila, ne pa konzervirana v soli ali solni raztopini, sploh pa če so bila konzervirana industrijsko.
Tudi današnja zgodba je dokaz, da smo glede hrane, še bolj pa glede zdravja prepuščeni samim sebi in se na tiste, ki naj bi za nas poskrbeli po svoji uradni dolžnosti, ne moremo zanašati. Rešitve pa so pogosto preproste, poceni in na dosegu roke. Zato je še toliko pomembneje, da se informirate. In da poveste naprej! © Zdravje PovejNaprej
Viri:
• Iodine – Why you need it, why you can’t live without it, Brownstein, David dr. med.; Medical Alternative Press/2009
• Vi in vaše telo – Vodnik za ohranjanje zdravja in mladostnega počutja, Roizen, Michael, dr. med., in Oz, Mehmet C, dr. med..; Učila/2009
• Overcoming thyroid disorders, Brownstein, David dr. med.; Medical Alternative Press/2008
• Salt your way to health – Learn about the remarkable healing ability of unrefined salt, Brownstein, David dr. med.; Medical Alternative Press/2010
• The guide to healthy eating, Brownstein, David dr. med. in Shenefelt, Sheryl; Healthy Living/2010
• Water & Salt – The essence of life, the healing power of nature, Hendel, Barbara in Ferreira, Peter; Licensed Edition/2007
• Hypertension 25: 1144-1152, 1995: Low urinary sodium is associated with greater risk of myocardial infarction among treated hypertensive men. Alderman MH, Madhavan S, Cohen H, Sealey JE, Laragh JH
• The National Health and Nutrition Examination Survey (NHANES I). Lancet 351: 781-785, 1998: Dietary sodium intake and mortality, Alderman MH, Cohen H, Madhavan S.
• Public Health. 1988 Nov;102(6):513-6. Salt and hypertension–a dangerous myth? Robertson JS.
• Health and nutrition secrets that can save your life – Harness your body’s natural healing power, Blaylock, Russell L.; Health/ 2006
• Salt and adrenal fatigue, Lang Integrative Health Seminars/2006
• Salt – its place in a healthy life (gradivo seminarja dr. Dana Kalisha, 2011)
• http://www.nutritionbynature.com.au/1/post/2012/08/well-worth-its-salt.html
• http://raypeat.com/articles/articles/salt.shtml
• Int J Obes. 1984;8(3):221-31. Influence of sodium intake on thermogenesis and brown adipose tissue in the rat. Bryant KR, Rothwell NJ, Stock MJ.
• Braz J Med Biol Res. 1988;21(2):281-3. Effect of hyperosmotic sodium chloride solution on vascular permeability and inflammatory edema in rats. Cara DC, Malucelli BE.
• Int J Cancer. 1979 Apr 15;23(4):542-6. Preserved foods as possible cancer hazards: WA rats fed salted fish have mutagenic urine. Fong LY, Ho JH, Huang DP.
• Natural strategies for cancer patients, Blaylock, Russell L.; Twin streams/ 2003
• Excitotoxins – The taste that kills, Blaylock, Russell L.; Health Press/ 1997
• Health myths exposed – How Western medicine undermines your health, Ellison, Shane; Health Myths/ 2006
• Circ Shock. 1994 Apr;42(4):190-6. Hypertonic saline enhances cellular immune function. Junger WG, Liu FC, Loomis WH, Hoyt DB.
• J Physiol. 2001 Sep 1;535(Pt 2):601-10. Thermogenesis induced by intravenous infusion of hypertonic solutions in the rat. Kobayashi A, Osaka T, Inoue S, Kimura S.
• J Neurosurg Anesthesiol. 2006 Jul;18(3):189-93. Mild hypothermia promotes pro-inflammatory cytokine production in monocytes. Matsui T, Ishikawa T, Takeuchi H, Okabayashi K, Maekawa T.
• J Surg Res. 1987 Jul;43(1):37-44. Hypertonic saline resuscitates dogs in endotoxin shock. Mullins RJ, Hudgens RW.
• J Physiol. 1971 Sep;217(2):381-92. Changes in body temperature of the unanaesthetized monkey produced by sodium and calcium ions perfused through the cerebral ventricles. Myers RD, Veale WL, Yaksh TL.
• Secret of self-healing – Harness nature’s power to heal common ailments, boost your vitality and achieve optimum wellness, Ni, Maoshing; Avery/ 2008
• Food rules – A docor’s guide to healthy eating, Shanahan, Catherine dr. med.; Big Box Bedford/2010
• The Blaylock Wellness Report, Newsletter Archive July 2004 – December 2007, Blaylock, Russell L.; Newsmax Media/2009
• A drug-free approach to healthcare, dr. Tanton, David W.; Soaring Heights Publishing/2009
• Real food – What to eat and why, Planck, Nina; Bloomsbury/ 2006
• Advanced Healing Library, Health sciences institute/2010
• Doctor yourself – Natural healing that works, dr. Saul, Andrew; Basic Health/2003
• Malignant medical myths – Why medical treatments cause 200,000 deaths in the USA each year, and how to protect yourself, dr. Kauffman, Joel M.; Infinity/2009
• Food politics – How the food industry influence nutrition and health, Nestle, Marion; University of California/ 2002
• The body restoration plan – Eliminate chemical calories and repair your body’s natural slimming system, Baillie-Hamilton, Paula; Avery/2003
• http://articles.mercola.com/sites/articles/archive/2009/04/21/msg-is-this-silent-killer-lurking-in-your-kitchen-cabinets.aspx
• http://articles.mercola.com/sites/articles/archive/2007/08/28/dangers-of-msg.aspx
• http://www.foodrenegade.com/msg-dangerous-science/
Brez kategorije, Zdravje | Sonja | 
julij 28, 2014 3:35 popoldne | 
Comments Off on 4 rastline, ki lajšajo simptome artritisa 
Subscribe