TESNOBA – ANKSIOZNOST
Kako pride do tesnobe, kaj se takrat dogaja v možganih in kako jo lahko pozdravimo?
Verjetno o stresu in posledično tesnobi in paničnih motnjah veste kar precej … Mislim, da psihiatri poznajo bolj teorijo, mene pa zanima nevrološko stanje v glavi … morda kak nasvet, kako se tega čim bolj ognit … psihiatri znajo samo govoriti, da je treba odpraviti vzrok vzrok, zame pa je prenapeto življenje na sploh … delo, neplačniki … tega se pač ne da kar spremenit, kot bi žarnico zamenjal … Dolgo sem jedel coaxil, ampak se mi zdi, da vedno manj pomaga … benzodiazepinov se pa ogibam, ker vem, da so kratkotrajni, pa še odvisnost povzročajo. Zanima me torej, kako tehnično pride do tesnobe, se pravi, kaj konkretno dela stres v naši glavi? Če nisem preveč naporen. Hvala!
ODGOVOR
Anksioznost je duševno stanje, ko človeka preplavijo neprijetna občutja strahu, napetosti, zaskrbljenosti, tesnobe. Anksiozne (tesnobne) razpoloženjske motnje- kjer gre za ponavljajoče, vztrajajoče ter pretirano izraženo, zato moteče tovrstno razpoloženje, so pogoste med psihiatričnimi obolenji, treba pa jih je ločiti od zgolj občasne tesnobnosti/ zaskrbljenosti ali strahu kot del normalnih nihanj razpoloženja, ki se dogaja večini tudi zdravih ljudi. Mnogo pacientov s temi motnjami ima tudi telesne simptome, ki lahko zavedejo do zmotnih diagnoz ali pa je zato motnja premalokrat prepoznana in zato preslabo zdravljena. Generalizirana anksioznost se npr. pojavlja pri 3-15 % ljudi.
V osnovi ločimo naslednje tipe anksioznih motenj:
– anksioznost, povzročena z neko drugo osnovno telesno boleznijo;
– anksioznost, povzročeno z zlorabo psihoaktivnih snovi oz.drog;
– generalizirano anksiozno motnjo;
– panično motnjo;
– post-travmatsko stresno motnjo;
– prilagoditveno motnjo;
– socialno fobijo;
– obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM)
Huda anksioznost lahko vodi tudi v samomorilno ali agresivno vedenje, brez ali ob pridruženi motnji , kot je depresija. Hud akutni stres je lahko sprožilec v tem primeru. Anskioznost se sicer pogosto pojavlja skupaj z depresijo in pa zlorabo alkohola in drog. Včasih se anksioznost pojavi kot svarilo pred depresijo.
Vzroki teh motenj so v interakciji med bio-psiho-socialnimi faktorji, kamor spada tako genetska predispozicija (večja ranljivost za stres ali večja odpornost), ki se izraža (vpliv tudi na gensko ekspresijo) v odvisnosti od situacij, dražljajev in vplivov okolja od samega spočetja in življenja v maternici dalje. Gre torej vedno za interakcijo: geni-okolje. Med tovrstne psihološke dejavnike okolja spadajo stres (posebej kronični), različne travme, posebej v zg. otroštvu, značilnosti vzgoje in družine – npr. posnemanje, prenos anksioznega vedenja staršev, strah in učenje občutka nemoči, stanja delovnega okolja, zadnje čase pa se vedno bolj raziskuje posreden vpliv družbeno-ekonomsko-političnega sistema/ okolja / mentalitete na pojavljanje veliko vrst različne psihopatologije, ki je v zadnjem času v precejšnjem porastu- tega genetski ali evolucijski dejavniki ne morejo razložiti. Sistem namreč vpliva na zdravje, tako telesno (npr. kronične bolezni, smrtnost novorojenčkov, življenska doba), še posebej pa duševno (depresije, anksioznost, zloraba drog, odvisnosti, pojav kriminalnega vedenja, nasilja v družbi), prek socialnih kategorij družbe, kot so: (dovolj že v dojemanju ljudi) neenakost, stopnja hierarhije, revščina, finančna skrb, nepravičnost, diskriminacija, stres/ tempo, prehrana, kvaliteta delovnega okolja- sužnjelastniške dimenzije izkoriščanja, namerno generiranje strahu, pomanjkanje varnosti, zaupanja, pravih informacij, delitve med ljudmi, mobing, odtujenost nasproti zaželeni intrinzični motivaciji in kreativnosti, tako v delovnih okoljih kot v odnosih, manjko soodločanja, participacije vsakega- s tem pomanjkanje občutka o (samo)nadzoru lastnega življenja, slabši šolski sistem, manjša ozaveščenost, nedostopnost in slabši zdravstveni sistem, prek tega vsega vplivana dinamik vzgoje v družinah, vrednostne in motivacijske podlage delovanja, mentaliteta, medijske manipulacije, kot npr. lažne umetne potrebe materializma, sebičnost, zavist nasproti zaželeni in blagodejni solidarnosti, vse to, kar ruši socialne podporne mreže ljudem, ruši kvaliteto medčloveških odnosov, ruši temeljne psihološke potrebe otrok in odraslih, ruši povezanost z zdravim naravnim okoljem itd itd.). Zaradi tega smemo in moramo govoriti celo o odgovornosti samega družbenega in ekonomskega okolja oz. sistema na psihofizično zdravje človeka, in da ne bo dvoma, govorimo o škodljivem vplivu kapitalizma, v primerjavi s pos. primeri in modeli družb blagostanja, kjer ni kriterij napredka več BDP in razčlovečen povampirjeni profit, ampak samo občutja notranjega zadovoljstva in sreče ter zdravje vseh državljanov in napredek vse skupnosti v harmoniji, ne samo kriteriji luksuza tistih, ki hkrati sedijo na petih jahtah!
Da, tovrstne vzroke iz okolja težje odpravljamo, nekaterih pa sploh ne – so izven naše moči kot posameznika- spremeni jih lahko samo povezana složna množica – lahko pa vseeno spremenimo, modificiramo naše soočanje in naše dojemanje le-teh stresorjev in odzive telesa, duševnosti, tako da si pomagamo z različnimi anti-stresnimi metodami relaksacijskih veščin, fizične aktivnosti, meditacije, ali čimbolj kreativnega delovanja, nabiranja znanja, emaptije, sočutja, dajanja, odpiranja za novo, upornosti, zaupanja vase, videti nekaj kot izziv in ne samo kot žrtev, vse kar nas bolje opremi z odpornostjo na zunanje stresorje, tako da se lažje spopadamo in jih morda odpravljamo ali da nam vsaj manj škodujejo. Seveda sem spada tudi ostala uradna terapija v primerih, ko zgornje ni zadosti. Morda bomo z boljšim poznavanjem genetskih dejavnikov nekoč uspeli ta del celo modificirati z gensko terapijo, kot to že velja pri nek. drugih boleznih. Psihodinamska teorija še razlaga, da gre pri vzrokih za konflikt med Id in Ego (potlačitev impulzov, s kasnejšim izbruhom), kognitivne teorije pa pravijo, da gre za precenjevanje potenciala nevarnosti, kar pomeni predstavljati si najbolj črne scenarije in se zato izogibati dol. okolju npr. Ansioznost je lahko tudi povezana z zlorabo substanc, od drog pa do dol. lekarniških prosto dostopnih preparatov, kot so nekateri rastlinski izvlečki, tablete pri prehladnih obolenjih, kofein, energetske pijače ipd., drugi dejavniki kot vpliv nezdrave prehrane- škodljiv vpliv enostavnih sladkorjev že pri materi v nosečnosti itd.
Če govorimo o bioloških oz. nevro-bioloških ozadjih tesnobnih motenj, kot končne posledice interakcije genov in omenjenih dejavnikov okolja, lahko rečem, da glavno vlogo pri simptomih anksioznosti igrajo noradrenalin, serotonin, dopamin in GABA živčni prenašalci (nevrotransmiterji). Vpleten je tudi t. i. CRH, ki vpliva na stresno os, kjer nastaja kortizol, stresni hormon. Nekaterih od teh je preveč, drugih premalo, v različnih področjih možganov lahko različno, torej gre za elektro-kemično neravnotežje, ki sproža nepravilno kroženje signalov/ impulzov in s tem procesiranje informacij v možganih, kar kodira spremembe naših čustev, mišljenja in telesnih (avtonomnih) odzivov (pretirano delovanje simpatičnega vegetativnega živčevja). S pomočjo slikanja možganov med aktivnostjo ugotavljajo, da je struktura v globini, del limbičnega sistema- amigdala (delno tudi periakveduktalna sivina), odgovorna za čustvovanje, zato ob motenem ravnotežju, tudi za patološko anksioznost (povišana aktivnost oz. večja občutljivost, nižji prag za neg. dražljaje, »grožnje« okolja). Skupaj z drugimi predeli limbičnega področja se amigdala povezuje s predčelnim (prefrontalnim) »kognitivnim« najnovejšim predelom možganov, vse te povezave oz. medsebojne aktivacije in vzorci učenja odzivov na strah, pa so pri anksioznosti motene (podobni vzorci nepravilnosti obstajajo tudi pri depresiji- ki je na nek način le druga plat iste medalje, odtod tudi podobno zdravljenje, ki je podobno pri obeh motnjah, le-ti popravi). Moderne raziskave preučujejo anksioznost tudi kot anticipacijo- predvidevanje, kjer bi lahko spremembe amigdale in cingulatne skorje (ki predvideva dogodke) vplivale na simptome in na verjetnost odziva na terapije. Ker je pretirano oz. spremenjeno aktivna stresna os, ker obstojijo neg. vplivi na imunski sistem ter prek direktne aktivacije s strani nek.centrov v možganih, lahko nastopa tudi hipertenzija (povišan krvni tlak) ali srčne aritmije, po določenem času nezdravljene motnje.
Simptomi: na splošno se diagnoza postavi, če strahovi, skrbi ali drugi spec. simptomi naraščajo in povzročajo resne motnje v dnevnem funkcioniranju oz. kvaliteti življenja.
Med telesnimi simptomi/ znaki se pri anksioznosti lahko pojavljajo pretirano potenje (roke,,,), tremor, prehitro utripanje srca, prehitra frekvenca dihanja, napetost mišic, psihično pa gre za pretirano napetost, zaskrbljenost, ki jo težko kontrolirajo, nemirnost, hitra odkrenitev pozornosti, počutijo se kot na robu, hitro se utrudijo, slabo se koncentrirajo, opisujejo občasen odklop, blokado misli, oz. kot bi naenkrat imeli prazno glavo, razdražljivost, nemir, glavoboli, motnje spanja; pri panični motnji so pridruženi še tipični simptomi med napadi panike, kot so hitro in močno razbijanje srca, potenje, bledica, tresenje, zadihanost, občutek dušenja, bolečina v prsih, slabost, omotica, vrtoglavica, nestabilnost, lahko izguba zavesti, strah pred izgubo nadzora, strah, da se človeku »zmeša«, strah pred smrtjo, mravljinci, oblivi vročine ali mrazenja, zamisli samomora; pri obsesivni-kompulzivni motnji (OKM) pa so tudi drugačni simptomi (vsiljive prisilne misli ali dejanja), ki smo jih opisali že na drugem mestu sekcije. Socialna fobija je specif. v tem, da gre še za pretiran strah pred socialnimi okolji ali nastopanjem, druženjem v javnosti, kar ovira funkcijo v šoli ali na delovnih mestih, ker se izogibajo situacij, ki to sprožajo. Ljudje se vseh teh simptomov in njihove pretiranosti zavedajo, a jih ne morejo kontrolirati. Post-travmatski sindrom je oblika, kjer je najbolj jasna povezava s hudo zunanjo travmo kot dogodkom, kjer pacienti vztrajno naknadno podoživljajo dogodek, ali kot spomini, v budnem stanju ali v spanju, kot nočne more ali kot t.i.»fleše« ali po notr. ali zun. namigih, asociacijah, zato tudi stalno izogibanje situacijam ali pogovorom na asociacije teh dogodkov, lahko imajo tudi splitveno čustvovanje, pozabo (amnezija) na dogodke med travmo, povečana razburjenost, težave s spanjem, izpadi jeze, slaba koncentracija, pretirana opreznost, čuječnost, samomorilna ali agresivna nagnjenja.
Za ločitev anksioznih motenj od drugih bolezni moramo upoštevati naslednje opcije: mnogo drugih psihiatričnih bolezni ima dol. podobne simptome, tudi mnogo odtegnitvenih abstinenčnih sindromov ali pa zastrupitev z drogami ali zdravili, lahko spominja vse tudi migrene, epi napade krčev ali podobne težave povzročajo druga obolenja možganov ali motnje spanja. Med vzroki anksioznosti je lahko neprepoznana druga telesna bolezen (sekundarna A), večinoma pa gre za primarno psihiatrično motnjo. Pri starejših od 50 let in pri mlajših moramo posebej pomisliti na kako drugo telesno splošno bolezen, pregledati vitalne znake, opraviti nevrološki pregled, izključiti pretirane padce glukoze, feokromocitom, delirij, možg. tumorje, porfirijo ali srčne artitmije.
Opraviti je dobro še krvne preiskave: hemogram, biokemija, testi ščitnice- TSH, analiza urina in EKG. Če nekdo pride na urgenco (težave z dihanjem, bolečine v prsih…), izključimo srčni infarkt in hujše bolezni dihal.
Sicer pa vam svetujem obisk psihiatra (lahko drugo mnenje, če nimate zaupanja v dosedanjega) in nato psihoterapevta. Seveda je trebao oceniti, če gre morda zraven še za depresijo (ima lahko med ljudmi zelo neprepoznane simptome, ne samo žalost, potrtost, ampak pomanjkanje volje, hotenja, odločanja, motivacije, energije, razdražljivost, jezavost, spremembe spanja, apetita ipd), potem bo morda zdravljenje drugačno.
Zdravljenje anksioznosti: svetujem zamejavo terapije, saj Coaxil ni najbolša opcija za anksioznost pri večini, gre za šibek atipičen antidepresiv. Najbolj se uporabljajo novejši antidepresivi- selektivni zaviralci privzema serotonina (SSRI) (npr. Cipralex, sertralin), ki povišajo nivo serotonina v možganih, kar deluje »pomirjevalno« na daljši rok, ali pa novejši SNRI antidepresivi (Efectin, Cymbalta npr), ki zvišajo nivo več različnih nevrotransmiterjev. Benzodiazepinov (BDZ) se načeloma ne uporablja več kot 6 tednov, le kot ojačevanje antidepresiva, na začetku jemanja SSRI npr. (ob začetku lahko več anksioznosti paradoksno, a je treba potrpeti nekaj tednov, da nastopi izboljšanje, če ne- sledi zamenjava ali dodajanje novega antidepresiva). Benzodiazepini privedejo namreč do odvisnosti in tolerance ter imajo škodljive efekte na motoriko, kognicijo (sploh v povezavi z alkoholom), ker generalno povečajo inhibicijo/zaviranje aktivnosti/ sedacijo prek efekta na GABA receptorje v možganih. Uporabljamo jih, če se le da, zgolj občasno- npr. za akutno zdravljenje paničnega napada ali nespečnosti. Včasih se uporablja še nekatere starejše antidepresive, buspiron, antiepileptike (npr. Lyrica) ali antipsihotike kot dodatno zdravljenje za težje ali rezistentne oblike ter nekatera zdravila za zniževanje krvnega tlaka za blažitev avtonomnih simptomov (potenje, tremor, krvni tlak, prehiter pulz).
Poleg tega svetujem še izogib kavi, pravim čajem in vsem prehranskim ali rastlinskim dodatkom, zdravilom, ki vsebujejo substance, ki lahko delujejo kot stimulativ (efedrin, pseudoefedrin…). Namesto BDZ lahko občasno poskusite z večjimi odmerki npr. Persen forte ali čaji, ki vsebujejo meto, meliso ipd.
Prognoza: anskioznost je večkrat kronično stanje (zaradi množice omenjenih dejavnikov/ vplivov/ vzrokov je posledice le- teh težko »izbrisati« oz. popolnoma re-programirati možgane v teh specifičnih motenih vzorcih delovanja nazaj v normalno), kar zahteva stalno oskrbo psiho- ali/in farmakoterapije, poleg zdravil je pomembna psihoterapija (kognitivno- vedenjska ali psihodinamska, ali redkeje, interpersonalna, družinska, skupinska). Najbolj učinkovita je kombinacija zdravil in psihoterapije dlje časa, kar re-programira možgane čimbolj k optimalni funkciji.
Svetujem še redno zmerno telesno aktivnost, vsaj 3x na teden in druge tehnike soočanja s stresom ter zmanjšanje škodljivih razvad in zdravo prehrano. To vse je tudi dobra preventiva, da se ne pridruši še depresija ali telesne bolezni.
Prognoza: tovrstne motnje imajo različne poteke pri različnih posameznikih, odvisno tudi od življenjskih situacij in zdravljenja, dela na sebi, od blagega, prehodno-začasnega pa do resnega in kroničnega poteka. Zgodnje zdravljenje izboljša prognozo in odpravlja omejitve v kvaliteti življenja in dela. Potrebno je tudi ozaveščanje in izobraževanje svojcev in bližnjih o tej bolezni za lažje sodelovanje, podporo in razumevanje ter socio-terapija – druženje z dobronamernimi posamezniki z veliko pozitivne energije in potenciala za sproščanje, kreativnost in smeh.
Tako, upam, da je vaši radovednosti zadoščeno in da bo pri zdravljenju sedaj večji uspeh!
Lepe pozdrave in srečno,
Simon Brežan, dr. med.
februar 19, 2012 5:33 popoldne | 
Subscribe