Category: Zdravje

S ŠENTJANŽEVKO NAD DEPRESIJO

Britanski nacionalni inštitut opozarja na prepogosto predpisovanje antidepresivov. V letu 2008 so angleški zdravniki napisali več kot dvajset miljonov receptov za štiri in pol miljone ljudi in za to porabili petsto miljonov funtov.
V cvetovih in listih šentjanževke so rdeče obarvani naftodiantroni in hipericin, ki se kopičijo na robu zelenih listov in na venčnih listih.
Depresija je bolezen sodobnega sveta. Več kot sto miljonov ljudi trpi za to boleznijo. Raziskave so pokazale, da Slovenci prav nič ne zaostajamo za zahodnjaki, saj je že vsak četrti prebivalec poiskal pomoč pri zdravniku.
Å entjanževka je rastlinski antidepresiv, ki omili občutek izčrpanosti, utrujenosti in brezvoljnosti ter znatno izboljša razpoloženje. V lekarnah lahko kupite deprim, zdravilo, ki je narejeno iz čistega ekstrakta šentjanževke. Depresivno stanje se izboljša po približno treh tednih jemanja. S kliničnimi raziskavami so potrdili vpliv šentjanževke na lahke, do srednje težke depresije.

Učinkovine v šentjanževki, ki vplivajo na depresijo

Izvleček šentjanževke vsebuje vrsto različnih snovi, kot so hipericin, psevdohipericin, hiperforin, flavonoidi, fenolne kisline. Za zdravljenje depresije pa sta pomemba hipericin in hiperforin. Hiperforin zavira ponovni sprejem živčnih prenašalcev nevrotransmiterjev. Morate pa upoštevati, da hipericin lahko povzroča preobčutljivost na svetlobo, ker vpliva na izmenjavo serotonina in melatonina.

Na kaj morate biti pozorni, če jemljete deprim?

Znanstveno je dokazano, da naravni pripravki in sintetično pripravljena zdravila ne gredo skupaj. Zato morate biti previdni, če jemljete zdravila proti aidsu, raku, zdravila za zdravljenje astme ali kroničnega bronhitisa. Prav tako morate biti pozorni, če jemljete zdravila pri presaditvah organov, za zniževanje maščob v krvi, zdravila proti senenemu nahodu, epilepsiji in kontracepcijske tabletke. Å entjanževka namreč poveča razgradnjo sintetičnih zdravil, ki potem nimajo več prvotnega učinka. Zato šentjanževke ne smete kombinirati z drugimi antidepresivi! Zelo pomembno je, da se pred jemanjem deprima posvetujete s svojim zdravnikom! Če jemlete pripravke iz šentjanževke, se izogibajte soncu, ker lahko pride do resnih opeklin.

Depresija

Depresivni ljudje se enostavno ne morejo razvedriti, ker jim to onemogoča kemijsko neravnovesje v centralnem živčnem sistemu.

Poskusite s šentjanževko, uspelo vam bo!

Metoda zdravljenja depresije s šentjanževko vključuje tudi obsežen program prehrane, telesnih vaj, novih tehnik sproščanja in predvsem opuščanje starih navad. Poleg zdravljenja depresije pa vpliva tudi na dobro počutje tekačev, planincev, kolesarjev in vseh, ki se aktivno ukvarjajo s športom. Å port namreč ugodno vpliva na krepitev možganskih kemijskih spojin, ki pri človeku povzročajo občutek zadovoljstva, sproščenosti in samozavesti. »Razvedri se,« so besede, ki jih pogosto slišijo depresivne osebe. Vendar, kdor ni doživel depresije, ne more razumeti, kako težko je depresivnemu človeku razmišljati drugače.

Razlika med sintetično in naravno pripravljenimi zdravili proti depresiji

Zaradi pomanjkanja strokovnega kadra, kot so psihiatri, psihologi in socialni terapevti, vam bo antidepresive predpisal splošni zdravnik. Na tržišču jih je cela plejada, kot so cipralex, volbutren, prosac, coaxil itd. Å tevilne študije pa so pokazale, da ima večina antidepresivov najrazličnejše stranske učinke, kot so zaspanost, driska, zaprtje, izguba moči in energije. Nekateri med njimi povzročajo tudi samomorilne misli. Zato bi bilo prav, da vam antidepresive predpiše specialist.

Å entjanževka ima tudi druge pozitivne učinke

Zaradi čreslovin uporabljajo šentjanževko tudi pri obolenjih z drisko, kot grgralo pri vnetih dlesnih in za izpiranje ran. Izboljšuje tudi počutje moških, ki so zaradi napornega poklica pretirano izčrpani (»burned out sindrom«). Priporočajo pa jo tudi mladostnikom, ki imajo težave s koncentracijo.

Bilka Baloh
26.07.2009

ZDRAVLJENJE Z GLINO

Z glino so se ljudje zdravili od pamtiveka, toda ko so se uveljavila sodobna kemična zdravila, ki delujejo hitreje, a kratko trajneje (in imajo tudi veliko neželenih učinkov), smo kar pozabili nanjo. Za povrh seveda ni vsaka glina učinkovita, zdravilne so le redke. Na glino nas je znova spomnil pokojni pater Simon Ašič, zadnje čase pa kar precej ljudi, ki jim uradna medicina ni dovolj pomagala. Poznavalci – kar nekaj mnenj lahko preberete – pravijo, da razstruplja telo, izloči težke kovine, ugonobi viruse in bakterije ter močno okrepi imunski sistem. Glina ima izjemno zapleteno sestavo, vsebuje pa tudi veliko silicija, nosilca naravne inteligence, ki v organizmu sama poišče bolezensko žarišče. Tudi zdravilna himalajska živa voda vsebuje veliko silicija. Dobra novica je, da se lahko z glino bojujemo proti dvema nadlogama zadnjega časa – novi gripi in boleznim, ki jih prinašajo ugrizi okuženih klopov.

Glina z zdravilnimi učinki je še vedno polna neznank. To je ena najzapletenejših snovi v naravi, pri kateri kljub raziskovanju znanstvenikov in celo vesoljske agencije NASA marsikaj ostaja skrivnost. Njeni najmanjši delci so tako neznatni, da jih ni mogoče videti niti pod mikroskopom. Anton Komat, samostojni raziskovalec, pravi, da gline doslej nikomur ni uspelo spraviti v formulo niti je natančno opredeliti: »Glina je zelo kompleksen sistem, ki ga sestavlja na stotine različnih spojin, prepletenih v mrežo. Ima izjemno zapleteno alumosilikatno strukturo, zato njenega delovanja ni mogoče napovedati. Opazujemo lahko le njene izjemne zdravilne učinke v telesu.«

Najmanjši delci gline so manjši od večine bakterij. Zakaj je to pomembno? Ena sama kavna žlička gline, ki jo zmešamo v litru vode, ima po tem, ko v vodi nastane koloid z lebdečimi molekularnimi delci gline, aktivno površino, veliko skoraj za nogometno igrišče, če bi delce zložili enega zraven drugega, pravi Komat. Ali, preprosteje povedano, v našem telesu lahko žlička gline v koloidni obliki učinkuje s tako ogromno aktivno površino. V tem je edinstvena.
»Prav zato glina zelo močno razstruplja. V telesu absorbira in nase veže vse strupene in odpadne snovi, viruse, bakterije, radioaktivne elemente, težke kovine in drugo. Iz telesa jih izločimo z glino vred, z našim blatom,« razlaga in dodaja, da glina učinkovito deluje le v koloidni obliki, zato jo je treba pred pitjem vedno zelo dobro zmešati z vodo!
Za krepitev imunskega telesa je pomembno, da glina v telesu nase veže težke kovine. »Kovalentne vezi omogočajo glini, da nase veže svinčeve spojine, stroncij, živo srebro, cezij in druge težke kovine. Z izločanjem gline z blatom iz telesa izločimo tudi zdravju škodljive težke kovine,« pojasnjuje sogovornik.

Glina prebudi energijo. Glina ima veliko energijsko moč. Je živa snov, ki sproži energijske reakcije tudi v našem telesu. Anita Kejžar Å kulj, terapevtka z londonsko diplomo energijskega zdravljenja, pravi: »Ko smo zdravi, je naša vitalna življenjska energija močna in sposobna, da se upre boleznim. Ampak ko zbolimo, imamo manj vitalne energije, zato ta ne more podpreti telesa, da bi optimalno delovalo. Naš imunski sistem, ki je pomemben za odpornost proti boleznim, se napaja ravno iz življenjske energije. Ko uživamo glino, se vitalna energija, ki jo nosi glina, v telesu sprosti in pomeša s telesno vitalno energijo. Obe energiji se združita in ustvarita močnejši tok; ta v oslabljenem telesu spodbudi že obstoječe notranje telesne vire. Glina prebudi spečo energijo. S pomočjo gline se ustvari magnetizem, ki našemu telesu omogoči, da deluje bolje.«

Naravna inteligenca. Astrologinja Meta Malus pravi, da je glina zdravilna predvsem zaradi silicija, in razlaga: »V tujini, kjer sem se učila skrivnosti mejnih ved, nevidnega, a usodno navzočega, sem se morala spoprijemati tudi s predmeti, povezanimi s kemijo, fiziko, filozofijo in psihologijo. profesor je na začetku vsake tretje predavateljske ure poudaril naslednje: če bi Boga, Stvarnika, Vzdrževalca harmonije in reda na Zemlji, Začetnika življenja in njegovega ohranjevalca poimenovali z imenom kemičnega elementa, bi mu rekli Silicij. Mislim, da je prav precejšnja prisotnost tega kemičnega elementa v glini »odgovorna« za to, da ji rečemo naravna inteligenca.«

Sama poišče bakterije! Kako glina deluje v telesu? « Ker se glina v koloidni obliki razprši na submikroskopsko raven, ima sposobnost, da skozi celično membrano vstopi v celico. Na celični steni sicer deluje ionska črpalka, ki »sama odloča« in regulira, kaj bo skozi celično membrano spustila v celico in česa ne. Molekularni delec gline ni v ionski obliki, zato lahko vstopi v celico in deluje ter očiščuje na ravni celice. Zakaj je to pomembno? Virusi in bakterije v celico vdrejo nasilno. V celico prehajajo tudi težke kovine. Težava je v tem, da naš imunski sistem deluje v medceličnem prostoru, ne pa znotraj celic. Bakterij znotraj celice ne zazna. Å e večja težava je v tem, da virusi in bakterije v celicah lahko preidejo v prikrito, latentno stanje. ker imunski sistem bakterij ne prepozna, v telesu ni protiteles. Zato so preiskave pri takih bakterijskih boleznih pogosto nejasne. A bakterije nato iz latentnega stanja po navadi spet izbruhnejo, zato zbolimo,« je poudaril raziskovalec Anton Komat. Iz istega razloga, denimo, je težavno diagnosticiranje in zdravljenje borelije in drugih podobnih bakterijskih bolezni.

Razstruplja in čisti. Kaj o uporabi gline svetuje Dominik Golenhofen, zdravilec z več nemškimi diplomami iz holističnega zdravilstva? «Glino lahko uporabimo v celostnem terapevtskem konceptu skupaj z drugimi metodami. Učinkuje predvsem v črevesju in tam veže različne strupe. To je njen največji terapevtski učinek. V črevesju, ki je notranji organ z največjo površino in zato izredno močno vpliva na naše zdravje, vedno nastajajo številne strupene snovi; dobimo jih tudi s hrano in pijačo. Strupi nastanejo na primer pri črevesnem vretju in gnitju, pa tudi glivice izločajo alfa toksine, ki so izredno močni strupi. Če je strupov v črevesju preveč, jih morajo nevtralizirati drugi organi za razstrupljanje, kot so koža, pljuča, jetra in ledvice, drugače zbolimo ali celo umremo. Ko uživamo glino, torej vežemo strupe v črevesju in razbremenimo druge organe za razstrupljanje, predvsem jetra. Tako z izboljšanjem delovanja črevesja in drugih organov za razstrupljanje razbremenimo telo. Glina je dobra podpora za razstrupljanje telesa. Seveda pa moramo paziti na njeno sestavo. Če veže strupe iz telesa, potem jih veže tudi iz narave. Glina slabe kakovosti vam ne bo koristila, ampak celo škodila.«

Glina poišče bolezensko žarišče. Glina se uporablja za zdravljenje najrazličnejših bolezni in zelo krepi imunski sistem. Deluje v krvi, limfah in tkivih. Izročilo slovenskega zdravilca patra Simona Ašiča o zdravljenju z glino pri nas najbolj pozna magister farmacije Jože Kukman, Ašičev naslednik v samostanu v Stični, ki pravi: »Glina, prastaro zdravilno sredstvo, v telesu vedno sama poišče krizno bolezensko žarišče in se loti zdravljenja. Vpija vse tujke v našem telesu, od strupov, toksinov, ki jih oddajajo bakterije, in mikroorganizmov do težkih kovin. Pomembno je, da glina učinkuje na ravni naše celice. Uživamo jo lahko pri vseh boleznih. V eni zdravilni kuri naj bi glino uživali najmanj tri tedne po že znanem receptu: malo žličko gline v prahu zvečer zmešamo z dvema decilitroma vode. Pustimo stati čez noč, zjutraj pa še enkrat premešamo in popijemo. Po tritedenski kuri je priporočljiv desetdnevni premor, nato lahko nadaljujemo zdravljenje z glino.«
Pri katerih boleznih je glina najučinkovitejša in kako jo uporabljamo? »Posebno učinkovita je pri zdravljenju nalezljivih, bakterijskih in virusnih boleznih, veliko se uporablja za zdravljenje vnetij v telesu, pri boleznih želodčne sluznice, vnetju ledvic in mehurja, pri driski in drugih boleznih. Za zdravljenje se uporabljajo tudi glineni obkladki, ki jih polagamo na obolelo mesto. Pripravimo jih tako, da glino v prahu zmešamo s tekočino, zmešano iz polovice vode in polovice kisa – zadnji spodbudi še zunanje učinkovanje gline. Odlična je pri revmatskih obolenjih, bolečinah v sklepih ter obolenjih notranjih organov; pri teh obkladke polagamo na mesto obolelega organa. Pri glavobolu glino v obkladkih polagamo na čelo in tilnik, pri išiasu na križ, pri revmatskih obolenjih tja, kjer nas boli. Glineni obkladki pomagajo tudi pri vnetju kože, aknah, ekcemih, celo pri luskavici. Pri poškodbah, izvinih in izpahih dajemo hladne obkladke, pri revmatskih obolenjih pa vedno tople. Obkladke moramo pustiti na obolelem mestu dlje časa, pri revmatskih obolenjih vsaj štiri ure. Pri kožnih obolenjih se glineni obkladki uporabljajo kot maske na koži, ki trajajo do 20 minut, in sicer dvakrat do trikrat na teden.«

Zdravljenje bolezni klopov z glino!

Ali si z glino lahko pomagamo pri zdravljenju t.i. bolezni klopov? »Vsekakor. Glina je zelo učinkovita pri zdravljenju vseh bakterijskih in virusnih bolezni. V telesu nase veže bakterije, viruse in strupe, ki se skupaj z glino izločijo iz telesa. Zelo pomaga pri lymski boreliozi in klopnem meningoencefalitisu. Pomembno je, da telesu čim bolj pomagamo okrepiti imunski sistem. Tako bo telo odporno, da bo samo premagalo bolezen. V tem je smisel takega zdravljenja. Vendar mora biti takrat uživanje gline dolgotrajno, z vmesnimi premori. Pri obeh omenjenih boleznih trikrat zapovrstjo opravimo tritedensko terapijo z uživanjem gline, z vmesnim desetdnevnim premorom, » svetuje magister farmacije Jože Kukman.
Kakšna je terapija z glino, če po vbodu klopa na koži opazimo značilen rdeč kolobar? »Poleg zdravljenja lymske borelioze z antibiotiki je dobro kar najhitreje začeti na to mesto polagati glinene obkladke, da iz kože čim prej povleče kar največ bakterij borelije in strupov.«
Kakšno terapijo nato priporočate pri lymski boreliozi? »Po prvi kuri antibiotične terapije je z uživanjem gline dobro počakati vsaj sedem dni. Vsaj toliko časa antibiotik še deluje v telesu. Poleg že omenjenega dolgotrajnega uživanja gline v prahu trikrat po tri tedne, z vmesnim desetdnevnim premorom, naredimo še kuro s polaganjem gline v obkladkih na obolela mesta. Po tem obdobju izmenično deset dni pijemo glino, deset dni pa ne. Zvečer damo v dva decilitra vode čajno žličko gline, zjutraj to spijemo. pri boreliozi si glinene obkladke navadno polagamo pet do deset dni. Uporabljene vsakokrat zavržemo. Glinene obkladke si polagamo na čelo in tilnik, saj ima največ bolnikov težave z glavobolom. Polagamo si jih tudi na sklepe, in na vsa mesta na telesu, kjer zaradi borelioze občutimo bolečine, »svetuje.
Kaj pa pri klopnem meningoencefalitisu? »Poleg antibiotičnega zdravljenja prav tako svetujem uživanje gline v enakem časovnem obdobju kot pri lyimski boreliozi in polaganje glinenih obkladkov, predvsem na čelo in tilnik, »je sklenil Jože Kukman.

Treba je verjeti! Mnogi so prepričani, da ena najkakovostnejših sivih glin prihaja iz okolice Komende. V Gmajnici pri Komendi z glino že od otroštva živi Janez Ferjuc, ki jo tam danes še edini koplje in po posebnih postopkih pripravlja tudi za uživanje. »Že moj oče je v naših gozdovih kopal glino za okoliške lončarje. Pred leti je k nam prišel glino pogledat pater Simon Ašič in mi pokazal, da je za uživanje primerna le njena spodnja plast. To upoštevam še danes. V tej glini je največ silicijevih spojin – silikatov, kar 60 odstotkov, kar je zelo pomembno, nimajo pa jih vse gline toliko. zadnja leta k meni prihaja tudi vse več zdravnikov, ki so se pri svojih pacientih prepričali, da glina res zdravi in pomaga. Vsakomur povem, da je glina izredno močna, zato ponavadi pri zdravljenju najprej povzroči poslabšanje zdravstvenega stanja. A to je dobro, saj pomeni, da se je v telesu začelo zdravljenje, »pripoveduje Janez Ferjuc.
»Ker glino sam pijem že več kot dve desetletji, vsako pomlad in jesen, ne poznam prehladov, grip in angin, prav tako kot tudi ne naši drugi družinski člani. A vseeno sem pred desetletjem po vbodu klopa zbolel za klopnim meningoencefalitisom. Ker sem vsak dan pil glineno vodo, sem bil že po treh dneh zdravljenja v bolnišnici tako dober, da sem lahko odšel domov. Zdravnik je bil zaradi hitrega izboljšanja zelo presenečen in mi je rekel, da je to najbrž zato, ker stalno živim z glino, ki je tako okrepila moje telo, «je povedal Ferjuc in dodal, da mu je že pater Ašič razložil, da glina najuspešneje zdravi bolezni kosti in mišic, slabokrvnost, slabo prebavo, težave s črevesjem, želodcem, ginekološke težave pri ženskah, kot so beli tok, boleče in neredne menstruacije ter ciste na maternici in jajčnikih. »Najpomembnejše je, da bolnik verjame in zaupa v zdravljenje z glino. Pri glini je treba vztrajati več mesecev. A že pater Ašič je dejal, da kar pozdravi glina, pozdravi dokončno,«je sklenil Ferjuc.

NABIRANJE ZDRAVILNIH RASTLIN V JULIJU

V teh dneh žanjemo ajdo, na­bi­ramo sle­ze­no­vec, pre­sli­co, ru­me­no la­ko­to, zdra­vil­ni či­stec, pla­vi­co, kmalu pri­de na vr­sto re­pik. Zdaj­le ra­ste tudi tav­žen­tro­ža. Si­cer pa je v tem ča­su mo­go­če na­re­di­ti šent­jan­že­vo olje, tink­turo iz tav­žen­tro­že, su­ši se zdra­vil­ni či­stec, pri­prav­lja se čaj iz ajde, ma­zi­lo in tinktura iz ru­me­ne la­ko­te, na­bi­ra se ber­ga­mot (Mo­na­dra didy­ma) za zbolj­šanje aro­me ča­jev in ti­mi­ja­ni, še po­seb­no citronski ti­mi­jan.

Glina in zdra­vil­ne rast­li­ne

Pri zdrav­lje­nju je po­mem­bno dvo­je: hlad­no na­ma­ka­nje ze­lišč, v ka­te­rem se ne uni­či­jo zdra­vil­ne učin­ko­vi­ne, ter upo­raba gli­ne z rast­li­na­mi, ki od­ličÂ­no celi rane. Gli­no kom­bi­ni­ramo z zdra­vil­ni­mi rast­li­na­mi, na pri­mer z is­land­skim li­ša­jem za zdrav­lje­nje težÂ­ko ce­lji­vih ran. Gli­na je ne­ver­jet­no zdra­vil­na, pred­vsem zu­na­nje, v kom­bi­na­ci­ji z rast­li­na­mi: gli­na in is­landski li­šaj za rane, bri­no­ve ja­go­de v kom­bi­na­ci­ji s ki­som za ar­troz­na obo­le­nja ko­len.

Do­ma­ča le­kar­na

Kaj po­tre­bu­je­mo, če si ho­če­mo na­re­di­ti do­ma­čo le­kar­no: olje šent­jan­žev­ke, ma­zi­lo og­nji­ča, tink­tu­ro ko­pri­ve za rane, pike, he­mo­roi­de, otr­de­lost vra­tu, ope­kli­ne, ti­mi­ja­no­vo tink­tu­ro, da pre­že­ne­mo preh­lad­na obo­le­nja, tink­tu­ro div­je­ga ko­sta­nja za kr­če, gli­vi­ce, ven­ska obo­le­nja, kak­šno smol­na­to ma­zi­lo za pre­kr­vavi­tev. Za sončÂ­ne ope­kli­ne pa olje šent­jan­žev­ke in gel iz alo­je vere.

PRAVILNO KUHANJE ÄŒAJA

– čaj lahko kuhamo iz suhih in iz svežih rastlin; pri svežih je odmerek enkrat večji (suhe – čajna žlička, sveže – jušna žlica)

– čajne mešanice si pripravimo iz najmanj treh vrst zdravilnih rastlin

– nežne rastline pustimo v kropu 5 minut, grobe pa 10

– pripravimo t. i. poparek: zvrhano žličko suhega zdrobljenega zelišča poparimo z 2 dl kropa; pokrijemo in pustimo stati; nato precedimo in pokrijemo, da se ohladi na primerno temperaturo za pitje

– preventivno pijemo do pol litra čaja na dan, za zdravljenje pa trikrat na dan po 3 dl

PREPREČIMO ZDRAVSTVENE TEŽAVE ZARADI VISOKIH DNEVNIH TEMPERATUR

Visoke temperature imajo lahko številne neprijetne posledice za zdravje, zlasti za določene skupine ljudi, zato so na Inštitutu za varovanje zdravja RS objavili napotke za ravnanje v času visokih temperatur, s katerimi lahko zmanjšamo tveganje, ki ga prinašajo.

Koga visoke temperature najbolj prizadenejo?

Visoke temperature pogosteje prizadenejo zdravstveno ogrožene skupine ljudi:

* otroke do 4. leta starosti,
* starejše od 65 let,
* kronično bolne, ki se zdravijo z določenimi zdravili,
* ljudi z duševnimi motnjami,
* ljudi s čezmerno telesno težo,
* ljudi, ki opravljajo delo na prostem.

Kakšne težave povzroča visoka temperatura?

Daljše obdobje visokih temperatur lahko povzroči več različnih zdravstvenih težav (vročinska stanja):

* kožne izpuščaje,
* utrujenost,
* vročinske krče,
* motnje zavesti,
* vročinsko izčrpanost,
* vročinsko kap.

Kdaj smo še posebej izpostavljeni neprijetnim učinkom vročine?

Nekateri dejavniki pospešujejo nastanek vročinskih stanj:

* izguba telesne tekočine (dehidracija) zaradi zmanjšanega vnosa tekočine ali zaradi bolezni,
* čezmerno uživanje alkohola,
* uporaba naslednjih zdravil: diuretiki (zdravila za odvajanje vode iz telesa), zdravila za zdravljenje kroničnih obolenj (zaviralci beta receptorjev, antiholinergiki, digitalis), pomirjevala iz skupine barbituratov,
* akutna obolenja: driska, vročina, infekcije, kožne opekline,
* kronična obolenja: duševna prizadetost, zvišan krvni pritisk, debelost.

Kako lahko preprečimo zdravstvene težave ob visokih temperaturah?

* Dnevno spijte vsaj dva litra tekočine (brezalkoholne pijače, najbolje vode), odvisno od stopnje potenja. Stopnjo hidracije najbolje zaznamo z občutkom za žejo in s pogostostjo uriniranja; če gremo redko na vodo, urin pa temnejši, je to dodaten znak, da je treba zaužiti več tekočine. Opozorilo: če vam je zdravnik omejil količino tekočine, ki jo smete zaužiti, ali če se zdravite z zdravili za odvajanje vode (diuretiki), vprašajte zdravnika, koliko tekočine smete zaužiti v vročem vremenu.
* Ne uživajte pijač, ki vsebujejo kofein, alkohol ali veliko sladkorja – te pijače povečajo odvajanje tekočine iz telesa. Ne uživajte zelo hladnih pijač, ker lahko povzročijo želodčne krče.
* Soli tekočini ni treba dodajati, razen v skrajnih primerih, kot so delo zunaj, hudi fizični napori, veliko potenja.
* Prostore zračite zjutraj in zvečer, čez dan pa čim manj. Svetujemo tudi uporabo rolet, ki odbijajo sonce, najboljši način hlajenja so klimatske naprave. Zadržujte se v zaprtih, hlajenih prostorih. Če doma ali v službi nimate klimatskega hlajenja, pojdite v nakupovalni center ali knjižnico – tudi nekaj ur dnevno v ohlajenem prostoru koristi pri vzdrževanju normalne telesne temperature v vročini.
* Doma se hladite s hladno prho ali hladno kopeljo.
* Oblačite se v bombažna ali lanena lahka, ohlapna oblačila svetlejših barv. Zaščitite se s sončnimi očali, pokrivalom za glavo ter z zaščitno kremo z zaščitnim faktorjem 15 ali več (UVB-zaščita) ter z ustrezno zaščito pred UVA-žarki.
* NIKOLI ne puščajte nikogar v zaprtem, parkiranem avtomobilu.
* Zunanje fizične aktivnosti omejite na jutranje in večerne ure.
* Omejite športno aktivnost. V času fizične aktivnosti spijte dva do štiri kozarce hladne, brezalkoholne pijače na uro. Izotonične tekočine nadomeščajo soli in minerale, ki jih izgubljate s potenjem.
* Nekateri ljudje so zdravstveno bolj ogroženi. Bodite posebej pozorni na znake prizadetosti pri dojenčkih in majhnih otrocih, starejših ljudeh, duševno prizadetih ter pri ljudeh s kroničnimi obolenji, predvsem pri srčnih bolnikih in ljudeh s povišanim krvnim pritiskom.
* Bodite pozorni na kakovost hrane, ki jo uživate. V vročini se hrana hitreje pokvari, zato obstaja večja nevarnost zastrupitev. Hrano shranjujte v hladilniku. Pozorni bodite predvsem na mesne izdelke in izdelke, ki vsebujejo jajca ali mlečne beljakovine. Sadje in zelenjavo dobro umijte.
* V primeru znakov vročinskih krčev, vročinske izčrpanosti ali vročinske kapi pokličite zdravniško pomoč.

OGNJIČ

Ognjič je ena izmed najbolj zdravilnih cvetlic, ki jih boste našli. Ognjičevo mazilo je učinkovito pri zdravljenju suhe kože, pomaga proti vnetjem, odrgninam, opeklinam. Ognjičev čaj pa lajša želodčne tegobe, pospeši pa tudi čiščenje organizma.

Ognjič

Čaj iz ognjiča je koristen za notranjo in zunanjo uporabo. Za zunanjo uporabo ga koristite za čiščenje kože s poparkom. Za notranjo pa je koristen predvsem za želodčne težave.

Ognjič ima podoben učinek kot arnika. Ne draži kože in je zato uporaben predvsem za občutljivo kožo in kožo nagnjeno k alergijam. Ognjičevo mazilo deluje tudi kot blagi zaščitni faktor pred soncem, vendar ni nadomestilo za kreme z zaščitnim faktorjem! Prav tako lajša tudi sončne opekline. Tudi nasploh krepi tonus koži, ji vrača sijaj in pospešuje cirkulacijo krvi. Deluje proti mikrobom, snovi v njem pa preprečujejo naselitev glivic. Zaradi svojih učinkovin je ognjič zelo priznan tudi v kozmetiki.

Pozitivne lastnosti ognjiča pa potrjujejo tudi različne raziskave. Po njih naj bi zdravilne učinke imele predvsem tri snovi v njem, in sicer flavonoidi, eterično olje in triterpeni. Flavonoidne sestavine naj bi prispevale k protivnetnemu učinku, eterično olje naj bi imelo protikrčni učinek in triterpeni naj bi večali splošno odpornost proti okužbam.

Za utrujeno in mozoljavo kožo

Če imate utrujeno, mozoljasto kožo ali akne, je ognjičevo mazilo ravno pravšnje za vas. Najbolje je, da je popolnoma naraven, brez kozmetičnih dodatkov. Lahko pa poskusite tudi z ognjičevim čajem. Pripravite si ga tako, da dve zvrhani žlički ognjičeve zeliščne mešanice prelijete z skodelico vroče vode. Pustite stati deset minut, malo ohladite in si s tem umijte obraz. Obraz lahko splaknete ali pa ga očistite z vato. Na podoben način si pripravite tudi obkladek za modrico in ga položite na zatečeno mesto.

Ognjič je zaveznik žensk v meni

Ognjič je vsestranski. Preprečuje različne infekcijske bolezni. Mnogi ga uporabljajo tudi za zdravljenje odprtih ran in opeklin. Sicer pa se odsvetuje nosečnicam.

Ljudski zdravilci uporabljajo ognjič tudi notranje v obliki poparka in tinkture. Pri vnetju želodčne sluznice, čiru na želodcu in črevesju, krčih in driskah. Redno pitje čaja pa čisti kri, blaži nečisto kožo in neredne menstruacije. Ognjič je tudi zaveznik žensk v meni, pomaga pa tudi proti stresu in pomirja.

Zdravilno učinkuje na jetra in pospešuje izločanje žolča. Ima blage diuretične in odvajalne lastnosti ter preprečuje infekcijske bolezni. Čaj pijemo večkrat dnevno, ne smemo ga sladiti, pa tudi prevroč ne sme biti. S tem čajem lahko izpiramo tudi ustno votlino ali ga uporabimo za obloge za rane.

Čeprav smo navajali le dobre strani ognjiča, naj omenimo tudi eno slabšo. Ognjič vpliva na menstruacijski ciklus, odsvetuje pa se tudi nosečnicam. To sicer ni pisano pravilo, je pa vsekakor ob uživanju ognjiča potrebna zmernost in previdnost. Zato ni odveč, če se o uporabi posvetujete tudi s strokovnjakom. Kar pa se tiče zunanje uporabe ognjiča, si lahko obraz z njim umivamo ali mažemo prav vsak dan.

PRIPRAVA MAZILA

Priprava mazila zahteva kar nekaj spretnosti in znanja.
Najboljše mazilo je pripravljeno na svinjskem salu iz popolnoma svežih cvetnih koškov. Svinjsko salo mora biti neslano in pravilno scvrto, da mast ne diši po prežganem, če pa je scvrto premalo, se mazilo rado pokvari.
Pol kilograma salne masti segrejemo in dodamo 150 do 200g svežih ognjičevih cvetov ali samih cvetnih lističev. Zmes premešamo in pustimo stati 24 ur. Naslednji dan vsebino počasi segrejemo in jo med segrevanjem mešamo. Zmes precedimo preko gaze in jo vlijemo v lončke. Če želimo, da je mazilo obstojnejše, dodamo malo čebeljega voska.
Mazilo lahko pripravimo tudi na osnovi iz vazelina ali olivnega olja z dodatkom čebeljega voska, vendar je mazilo, pripravljeno na svinjskem salu, bolj učinkovito.
Mazilo hranimo v hladnem prostoru.

ZDRAVILNI OGNJIČ (Calendula officinalis)

Zdravilni ali vrtni ognjič je eno do dve-letna zelnata rastlina. Njegova domovina je južna Evropa, gojijo pa ga v zmerno toplih pokrajinah po vsem svetu.
Razmnožujemo ga z direktno setvijo ali pripravimo sadike in jih presadimo na želeno mesto. Pri sajenju moramo upoštevati dejstvo, da je potrebno cvetove redno pobirati (sicer rastlina naredi seme in dozori), zato moramo med vrsticami pustiti toliko prostora, da ob nabiranju cvetov ne poškodujemo rastlin. Bleščeče oranžne cvetove pobiramo v suhem vremenu, ko se cvetni koški odpro – najbolje vsak drugi dan. Cveti od junija do oktobra.

UPORABA

Cvetne koške lahko posušimo in jih kasneje uporabimo za čaj, lahko pa iz svežih pripravimo mazilo ali tinkturo. Če ločimo cvetne lističe in jih posušimo, jih lahko uporabljamo kot naravno barvilo za obarvanje raznih jedi namesto žafrana.

ZDRAVILNOST

Zdravilni ognjič je bil nekdaj med najbolj znanimi in vsestransko uporabnimi zelišči zahodnega zdravilstva.
Je antiseptik, nekatere sestavine delujejo proti glivicam, bakterijam in virusom. Ognjičevo mazilo deluje tudi na kapilare, tako da pomaga pri celjenju ran, pri krčnih žilah in raznih vnetjih. Učinkovito ga uporabljamo za zdravljenje zlate žile. Uporabljamo ga lahko za odrgnine, opekline, sončne opekline, akne, izpuščaje, pike žuželk … Zelo učinkovito je za dojenčke pri pleničnih izpuščajih in temenicah, doječim materam pa lajša vnetja prsnih bradavic. Pomaga tudi pri glivičnih okužbah stopal.
Pitje poparka ali tinkture pomaga zdraviti vnetja prebavil (gastritis, peptične razjede, …) in pospešuje izločanje strupov iz telesa. Čisti tudi jetra in žolčnik, zato se priporoča ljudem, kateri so preboleli zlatenico oziroma imajo težave z jetri ali žolčem.
Ker deluje blago estrogensko, lajša menstrualne bolečine in uravnava krvavitve.

SPREHOD BOLJÅ I OD MARATONA

Ameriška študija je pokazala, da zmerna telesna dejavnost človeka pred srčnimi boleznimi in sladkorno varuje bolj kot (pre)zahtevne telesne vaje.

Zdravorazumsko sicer velja, da bolj intenzivna, kot je vadba, boljše učinke ima na naše zdravje in počutje, študija, v kateri je sodelovalo 240 ljudi, pa to prepričanje postavlja na glavo.

Zmerna telesna dejavnost, kot je na primer 30-minutni sprehod, bolj varuje zdravje kot zahtevni telesni napori, njeni učinki pa so tudi dolgotrajnejši.

Zmernost je torej izredno pomembna tudi pri telesni dejavnosti. Paziti je treba le, da ugotovitve ameriških znanstvenikov ne bodo postale izgovor za premajhno telesno dejavnost.

OREÅ ÄŒKI PRINAÅ AJO ZDRAVJE

Kaj vsebujejo oreški?

Å tevilo študij, ki dokazujejo neverjetne pozitivne učinke nenasičenih maščobnih kislin na naše zdravje, v zadnjih letih zelo narašča.

Verjetno ste že slišali za “mediteransko dieto” – način prehranjevanja, ki temelji na žitaricah, zelenjavi, sadju, ribah ter rastlinskih virih maščob, predvsem na olivnem olju, oreških in semenih, ki so bogati z mononenasičenimi maščobnimi kislinami ter antioksidanti. Takšna dieta vsebuje v povprečju kar 40 % vseh dnevno zaužitih kalorij iz nenasičenih maščobnih kislin. Ne izločajte torej določenih maščobnih živil samo zaradi visoke vsebnosti maščob, temveč prej preverite, katere maščobne kisline živilo vsebuje. Izbirajte hrano, ki ima čim manj nasičenih ter čim več nenasičenih maščobnih kislin. Ameriško društvo za zdravje srca in ožilja je eno izmed številnih zagovornikov takšnih prehranjevalnih navad.

Čeprav so si najrazličnejši oreški po kalorični vrednosti ter razmerju ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob dokaj podobni, se do neke mere vseeno medsebojno razlikujejo, nekateri pa z določenimi posebnostmi celo izstopajo.

Oreški

Najbrž ni potrebno ponavljati, da je maščoba tista, ki se v oreških pojavlja v največji meri. V povprečju je vsebujejo od 50 % pa vse tja do 75 % (večinoma gre za mono in polinenasičene maščobne kisline). Najmanj jih vsebujejo pistacije, indijski oreški, arašidi in mandlji (okoli 50 %), sledijo jim lešniki, pinije in orehi, absolutni rekorder med oreški pa je makadamija s kar 76 % maščob.

Nadalje lahko jedrca razvrstimo v skupine glede na to, kolikšna je njihova vsebnost omega 9 (mononenasičene maščobne kisline) in omega 6 (polinenasičene maščobne kisline) maščobnih kislin. Pri skupini, ki vsebuje največ mononenasičenih kislin (te so skoraj v celoti zastopane v olivnem olju), so na prvem mestu spet makadamije, ki jim sledijo lešniki in indijski oreški. Brazilski oreški in pinije imajo mononenasičene in polinenasičene maščobne kisline razporejene v razmerju približno 1:1, arašidi in pistacije pa v razmerju 2:1 v korist mononenasičenih.

Svojevrstna izjema je nam vsem najbolj domač oreh, ki edini izmed oreškov vsebuje alfa linolensko kislino (LNA), ki spada v družino omega 3 maščobnih kislin. Medtem ko je ostala jedrca vsebujejo le v sledeh (pod 1 %), je oreh vsebuje kar 6,8 %. Hkrati v njem najdete tudi največ linolne maščobne kisline (LA). Alfa linolenska in linolna maščobna kislina sta esencialni maščobni kislini – ker ju človeško telo ni sposobno proizvesti samo, je obvezen njun vnos s hrano. LNA in LA sodelujeta pri tvorbi telesne energije in hemoglobina, sodelujeta tudi pri prenosu kisika, sta pomemben strukturni element celičnih membran ter pospešujeta metabolizem in regeneracijo po fizični aktivnosti. Med drugim tudi izboljšujeta kakovost las, nohtov in kože, pomagata pri zniževanju krvnega tlaka in holesterola v krvi, zmanjšujeta možnost kapi in srčnega napada … Velja se ozirati na študijo “Lyon Heart Study”, ki dokazuje, da esencialni maščobni kislini LNA in LA preprečujeta nastanek krvnih strdkov, v veliki meri zmanjšujeta riziko srčnega napada in mašenje arterij. Å tudija je pokazala, da dodatek 2 g LNA dnevno zniža stopnjo smrtnosti za kar 70 %.

Poleg nenasičenih maščobnih kislin jedrca vsebujejo tudi majhno količino nasičenih, in sicer od 4 do 16 %. Najmanj jih je v lešnikih in mandljih, največ pa v brazilskih oreških.

ZDRAVILNE LASTNOSTI OREHOV

Stari Slovani so verjeli, da je oreh sveto drevo, ki varuje pred nesrečo. Zaradi povzročanja prebavnih težav in težav z zgago mu danes v prehrani pogosto delamo krivico. Ne pomis­limo pa, da ga po navadi uživamo v jedeh, ki pridejo na mizo šele ob koncu obilnih gostij in so že same po sebi dovolj težke in obremenjujoče za utrujen želodec. Surova jedrca brez testa in dodatkov so odličen vir energije in esencialnih hranil.

Zdravilne lastnosti

* Redno uživanje manjših količin pomaga pri znižanju maščob in holesterola v krvi, zavira nastanek srčno-žilnih obolenj in deluje protivnetno.
* Orehi sproščajo in pomirjajo zaradi dokaj velike vsebnosti aminokisline triptofana, ki v telesu sprošča hormon ugodja serotonin.
* Pomagajo pri presnovi ter krepijo srce in pljuča.
* Aminokislina arginin spodbuja nastajanje dušikovega oksida, ki skrbi, da arterije ostanejo prožne in omogočajo dober pretok krvi skozi srce.
* Zelene lupine orehov, ki jih namočimo v domače žganje, so znano domače zdravilo za želodec.

Hranilna sestava

* V orehih je okoli 60 odstotkov maščob. Največji delež sestavljata linolna in linolenska kislina, ki sta esencialni maščobni kislini.
* Poleg maščob vsebujejo orehi še okoli 15 odstotkov beljakovin in približno 13 odstotkov sladkorjev.
* Folna kislina, vitamin C in E.
* Najpomembnejši makroelementi so kalcij, magnezij in železo, med mikro­­­elementi pa selen, baker in cink.
* Pomembna sestavina orehov je elaginska kislina, ki zmanjšuje možnost pojava rakavih obolenj.

Izberite pravega

* Če imate oreh doma, poberite plodove, jih dobro posu­­­šite in shranite v hlad­­­nem in temnem prostoru. Jedrca so okusna in sveža, če orehe trete sproti.
* Mleti orehi, ki so pakirani v vrečkah, se zelo hitro pokvarijo, zato vedno preverite datum uporabe in jih čim prej porabite.
* Jedrca, ki jih boste kupili v trgovini, vedno najprej poskusite, saj se pogosto zgodi, da so žarka in grenka.
* Orehi, ki jih ponujajo na prodajnih policah v trgovini, imajo zaradi lepšega videza z natrijevim hipokloritom obeljeno lupino, kar je razlog več za nakup domačih orehov.
* Jedrca shranjujte v dobro zaprtih posodah (primerne so steklene), v temnem in hladnem prostoru (najbolje v shrambi ali hladilniku). Večje količine jedrc lahko shranite v zamrzovalniku.

Priprava in uporaba

* Orehe čim večkrat uživajte surove v različnih svežih sladicah ali pa kot dodatek sadnim in zelenjavnim solatam. Okusna je tudi kombinacija orehov in soparjene zelenjave.
* V naravnem zdravilstvu je zelo cenjeno orehovo olje, ki pomaga pri uravnavanju telesne teže, čisti kri in spodbuja delovanje ledvic.
* V Srednji Aziji spomladi iz debel pridobivajo sladek sok, ki je po sestavi in okusu podoben javorovemu sirupu.
* Okusen naravni prigrizek so orehove kroglice. Pripravite jih iz enakih delov namočenih in zmletih orehov ter rozin. Povaljajte jih v kakavu ali zmletih orehih ter shranite na hladnem.
* Najbolj znani orehovi poslastici iz tradicionalne slovenske kuhinje sta potica in prekmurska gibanica, ki se jima zaradi pečene mešanice številnih sestavin po navadi ne mudi skozi prebavila.

OREH

Hrana za možgane

Jedrca vseh vrst orehov so užitna, bogata z različnimi olji, uživamo jih presne ali v kuhanih jedeh, najpogosteje v sladicah. Orehovo olje velja za dragoceno specialiteto in ga uporabljamo v izjemno majhnih količinah, najpogosteje za obogatitev okusa solat in različnih prelivov. Oreh velja za orešček, bogat s kislinami omega tri, ki pomaga zniževati holesterol, zaradi česar je poznan tudi kot hrana za možgane, ki za svoje delovanje nujno potrebujejo te maščobe. Zaradi velike vsebnosti različnih olj moramo orehe hraniti v suhem in hladnem prostoru, saj na toplem hitro postanejo žarki. Uporabna pa niso samo orehova jedrca. V nekaterih deželah nezrele orehe skupaj z zeleno lupino hranijo v kisu. V armenski kuhinji orehe shranjujejo v sladkem sirupu, podobno kot v deželah na Balkanu, kjer orehova jedrca shranjujejo v medu. Danes največ orehov pridelajo v Združenih državah Amerike, Turčiji, na Kitajskem, v Iranu, Franciji in Romuniji. Ko kupujemo cele orehe, izbiramo tiste, ki delujejo težki. Lupina ne sme biti počena, naluknjana ali neenakomerne barve, saj to nakazuje na plesnivo jedrce v notranjosti. Če imajo orehova jedrca grenak olupek, pomaga, da jih 10 minut namakamo v vreli vodi in jih potem zdrgnemo z grobo brisačo. Kasneje jih razporedimo po peki papirju in jih posušimo v pečici.

Nad orehe z domišljijo

Orehe lahko uporabljamo tradicionalno, predvsem v sladicah, kar pa ne pomeni, da je to edini način uporabe. S strtimi orehi si lahko popestrimo navaden jogurt, nepogrešljivi so v različnih piškotih, poticah in drugih pecivih. Orehova jedrca dajemo tudi na razne sirove plošče uživamo jih ob sirnem fondiju, kjer je najbolje, če izmenično v sir pomakamo kruh in orehe. Odlične so kombinacije bučkino-orehovega kruha, korenčkovo-orehovih ali marelično-orehovih mafinov in jabolčno-orehovih omlet. Grobo zmlete orehe lahko dodajamo različnim solatam (odlična je kombinacija orehov, stebelne zelene, jabolk in mlade solate) in juham ali jih uporabljamo kot dodatek polnilom perutninskih jedi. Uporabljamo jih lahko tudi kot prilogo; odlična je priloga iz fino zmletih orehov, kuhane leče in začimb, zmleta v gost pire. Iz mletih orehov in balzamičnega kisa lahko ustvarimo preliv, ki se odlično poda k špargljem, avokadu, surovim mariniranim bučkam ali popečeni jesenski oranžni buči … Popražene orehe lahko dodajamo vsem pečenim perutninskim jedem, ribjim in zelenjavnim jedem, k perutnini se odlično podajo mleti orehi v kombinaciji z medom in čilijem. Ljubitelji kave si lahko sladkane in popražene grobo mlete orehe dodajo na mlečno penico, enako jih lahko uporabimo ob mlečnem rižu, na palačinkah … Tudi pri pripravi testenin se lahko igramo z orehovo aromo: zmlete orehe dodajamo različnim rezancem; odlični so recimo špageti z brokolijem, orehi in limoninim sokom, ali rezanci s sušenimi paradižniki, orehi in rukolo, ali krompirjevi svaljki z gorgonzolo, portovcem in orehi.

WordPress Themes