Setev endivije in radiča

V juniju je čas, da posejemo  endivijo ter zgodnje sorte radiča. Z endivijo dobijo solate novo razsežnost, ločimo jo na kodrolistno in širokolistno endivijo. S setvijo ne hitimo, kajti endivija ne prenaša dolgega dneva. Če jo bomo sejali prezgodaj bo več rastlin pobegnilo v cvet in ne bo razvilo tako želenih glav.

Endiviji so dobri sosedje fižol, koprc, grah, kumare, kolerabica, redkvica, redkev,rdeča pesa, špinača, paradižnik. Sejemo v prerahljano zemljo kateri smo primešali kompost. Seme kali 7 do 10 dni. Kasneje dognojimo z rastlinskim tekočim gnojilom, rastlinsko prevrelko.

Zrasle sadike bomo presajali v avgustu, sadili jih bomo na razdaljo 30 x 25 cm. Bolj kot bodo rastline endivije na gosto rasle bolj bodo na sredini svetlorumene barve, kot je najbolj priljubljeno. Da dosežemo še bolj zlatorumeno barvo notranjosti glave jih lahko  povežemo. Vežemo samo v suhem vremenu in tik pred porabo, sicer nam lahko zgnijejo.

Prvi pridelke pobiramo od septembra naprej pa vse do zime, nekatere sorte prenesejo tudi do -5oC. Na prostem jih pustimo tako dolgo kot je le mogoče. Pred mrazom jih zaščitimo s plastično folijo. Tudi, ko nastopi zima in je ne moremo več pustiti zunaj, jo skupaj s koreninami nesemo v hladnejši prostor ter jo zakopljemo v vlažen pesek. Tako si podaljšamo čas, ko lahko uživamo svežo, doma pridelano zelenjavo. Spravilo opravimo samo v suhem vremenu.

Radič je zelenjadnica, ki jo lahko gojimo skozi celo leto. Večinoma pa ga pridelujemo za jesensko zimski čas. Je prezimno trdna solatnica, zato ga imamo lahko ponovno na voljo zgodaj spomladi. Radič je glede pridelovanja nezahteven, ugaja pa mu zmerno podnebje. Uspeva tako na lažjih kot težjih tleh, saj ima globok koreninski sistem. Sejemo ga na sončne in tople lege. Daljše obdobje s temperaturami nad 30oC pa ga zaustavi v rasti.

Pred setvijo zemljo pognojimo s preperelim hlevskim gnojem ali kompostom. Sejemo ga v juniju, vzgojene sadike presajamo v juliju, tako nam bo na voljo v jeseni pa vse do pozne zime. Pri izbiri sorte bodimo pozorni na to kakšne lastnosti ima posamezna sorta kot tudi na prezimne in neprezimne sorte. Tako je na primer Tržaški solatnik prezimno trdna sorta radiča, zato ga lahko v jeseni zagrnemo in malo zasujemo s plastjo zemlje, tako nam bo spomladi na voljo za še eno rezanje. V nasprotju z njim je Goriški solatnik neprezimni. Radič Averto tvori okrogle glavice z vinsko rdečimi listi. Prezimi na prostem. Radič Palla rosa je zgodnja sorta radiča in je občutljiv za mraz ob prezgodnji setvi hitro uide v cvet. Sort radiča je veliko, pred nakupom se moramo odločiti  kakšno sorto radiča potrebujemo, glede na naše želje in pričakovanja.

Ognjič zdravi otekline, vnetja in trebušne bolezni

Ognjič je nezahteven, lep, dišeč, zelo dolgo cveti, pa še izjemno zdravilen je. Ime je dobil po čudoviti barvi, ki spominja na ogenj, je živo rumen in oranžen v najrazličnejših odtenkih. Poznamo tudi kremaste ali rdeče-rjave cvetove. Botanično ime Calendula izhaja iz rimskega koledarja in se nanaša na dolg čas cvetenja od pomladi in vse do pozne jeseni.

Ognjič je lahko nizek in gost, lahko pa zraste v višino tudi 70 centimetrov. Ognjič je dokaj široka rastlina, saj meri v širino do 40 centimetrov, zato ga redčite oziroma sadite dovolj narazen. Ko ga boste enkrat dali na vrt, bo rodil vsako leto znova in vedno več ga bo. Najraje se namreč zaseje kar sam.

Iz ognjiča se dela tinktura za obkladke, otekline, uporablja se tudi kot čaj za zdravljenje ali lajšanje trebušnih in črevesnih bolezni in pa za čiščenje organizma oziroma razstrupljanje. Ognjičevo mazilo je zelo učinkovito za zdravljenje suhe kože, pomaga pa tudi proti vnetjem, odrgninam in opeklinam, in pa kot blag zaščitni faktor pred soncem, ne moremo pa ga uporabljati kot samostojno zaščito pred močnim soncem.

Ognjič je zaradi svojih zdravilnih učinkov za kožo zelo cenjen tudi v kozmetiki, saj poleg že naštetih lastnosti ne draži kože, njegove zdravilne učinkovine (flavonoidi, eterično olje, triterpeni) pa pomagajo proti alergijam, za večjo odpornost kože, za zdravljenje vseh vrst ran, opeklin, ureznin in ozeblin, pikov insektov, Blagodejno vpliva na vnete vene ter krčne žile …

Za pripravke uporabljamo večinoma ognjičeve cvetove, ki jih nabiramo od junija do oktobra ob lepem vremenu. Cevtove nato posušimo in jih hranimo v zaprtih steklenih kozarcih.

Ognjič na vrtu

Čeprav je ognjič zelo nezahtevna rastlina, bo najbolje uspeval na sončnih mestih in na dobro odcednih tleh, ki pa dobro zadržujejo vlago. Lahko ga gojite tako na vrtu kot v koritih ali loncih.

V času cvetenja njegove cvetove obirate sproti, lahko vsak drugi dan. Pri tem redno odstranjujte odcvetela stebla, saj boste čas cvetenja podaljšali, pridelek pa bo še večji. Redno obrezovanje preprečuje tudi bolezni rastline, kot sta denimo rja ali pepelasta plesen. Cele cvetove položite na časopisni papir in počakajte nekaj ur, da se morebitni insekti odločijo in zapustijo dišeče cvetove. Nato iz cvetov populite le obrobne listke in jih posušite. Na majhni gredici, ki ste jo namenili za ognjič, bo dovolj ognjiča za celo družino, morda tudi za kakšnega prijatelja.

Sveže ognjičeve cvetove lahko uporabite za solate, sicer pa so ga že v antiki uporabljali kot nadomestek žafrana za ribje ali perutninske jedi. Lahko nabirate tudi popke ognjiča in jih vložite v kis.

Zdravilne učinkovine

Ognjič ima številne zdravilne lastnosti, je spazmolitik in antiflogistik, miri krče in vnetja želodca, črevesja, žolčnega mehurja in žolčevoda, sečnega mehurja, ledvic in ženskih spolnih organov. Je diaforetik in diuretik, saj pospešuje znojenje in izločanje vode.

Ognjič veliko uporabljajo za zdravilna mazila, za blaženje posledic opeklin, tudi za nego dojenčkove kože. Zdravi vneto ustno in žrelno sluznico, modrice, preležanine, zlato žilo ter vnetje danke.  Z ognjičem čistimo in mažemo kožne ture in rane, ki se težje celijo. Je tudi antihemoragik, zaustavlja krvavitve, emenagog, sproži izostalo mesečno perilo, adstringent in antiseptik, skrči tkivno površino in jo razkuži, in granulacijsko sredstvo, pospeši nastanek zrnastega tkiva pri celjenju ran. Uporabljajo ga tudi za zdravljenje želodčnih razjed.

Zdravilni ognjičev čaj

Zdravilni čaj iz ognjiča uporabljamo za lajšanje blažjih vnetij kože in sluznice ter žrela. Če imate vneto žrelo, topel čaj grgrajte večkrat na dan. Pomaga tudi pri celjenju manjših ran in sončnih opeklin.

Čaj iz ognjiča naredite tako, da prelijete eno do dve veliki žlici zdravilnega čaja s skodelico vrele vode in pokrito pustite stati pet do deset minut. Pri kožnih vnetjih namočite v ohlajen poparek laneno krpo ali gazo in jo za pol ure položite na prizadeti del kože. Ponovite štirikrat dnevno. Čaj lahko uporabite tudi za obkladke pri zvinih, pretegnjenih vezeh in mišicah. Z njim si lahko umivate oči, tako naj bi se izboljšal vid. Če ga boste pili, boste imeli čistejšo kri in zdrava jetra. Naj bi čaj deloval tudi proti glistam. Za zdravljenje želodčnega čira pa skuhajte čajno mešanico iz ognjiča, koprive, jetičnika in krvavega mlečnika. Vsekakor se pred dejanskim uživanjem čaja iz ognjiča posvetujte z zdravnikom.

Izdelajte vsestransko kremo ali olje

Petdeset gramov kokosove masti segrejte v vodni kopeli in dodajte deset mililitrov mandljevega olja in pest posušenih cvetnih listkov. Mešanico segrevajte še trideset minut pri zmerni temperaturi, nato pa jo odstavite, da se malce hladi. Mešanico precedite, da odstranite cvetne listke. Mazilo dajte v kozarček in hladno postavite v hladilnik. Tako bo primerno za uporabo še pol leta. Namesto kokosovega masla lahko uporabite samo rastlinsko olje. Tako boste imeli namesto zdravilnega mazila, zdravilno olje, ki ga lahko uporabite pri masažah. Z dodatkom eteričnega olja bo še zadišalo. Mazilo uporabljajte za nego kože, tudi otroške in dojenčkove. Uporabite ga za opekline, vreznine, pri turih, ranicah in ranah, pri raznih vnetjih kože, pomaga tudi pri krčnih žilah in glivičnih obolenjih na nogah. Z redno uporabo bo tudi koža na stopalih mehkejša.

V mrzlih dneh imamo pogosteje suho, rdečo, morda celo razpokano kožo. Tudi tu vam bo ognjičeva krema pomagala. Trikrat do štirikrat dnevno sperite kožo z mlačno vodo, nato dodajte ognjičevo kremo. Redna uporaba mazila se priporoča tudi pri nastanku kurjih očes, saj omehča kurje oko. Pred uporabo kurje oko umijte, dobro posušite in namažite s kremo. Najbolje, da nato vse skupaj povijemo s povojem.

Kar polovica ljudi se v življenju vsaj enkrat sreča s hemoroidi in tudi tu si lahko pomagamo z mazilom iz ognjiča. Hemoroidi nastanejo zaradi nezdravega prehranjevanja, zaradi predolgega sedenja na školjki in naprezanja pri odvajanju blata. Pogosti so tudi v nosečnosti, pogosteje jih imajo debeli ljudje in tisti, ki veliko sedijo. Pri preprečevanju nastajanja hemoroidov je ključnega pomena higiena zadnjika. Najbolje je, če si zadnjik speremo s toplo vodo in blagim milom po vsakem odvajanju, dva do trikrat na dan pa si zadnjik mažite z mazilom iz ognjiča. Mazilo bo delovalo protivnetno, antibakterijsko, spodbujalo bo regeneracijo celic in tako preprečevalo nastanek hemoroidov.

Kaj sejemo septembra na gredice?

Preberite tudi

Kaj septembra sejemo v lončke?

Zelišča za domačo kozmetiko in še…

Problem s korenčkom

Da bodo vrtnine še naprej lepo…

Vodnik za pridelavo lastnega semena

Poskusno uvajajo elektronsko svetovanje

Tresenje rok je moteče, bolniki se…

Živila, ki pomagajo ohranjati srce zdravo

Kaj sejemo in sadimo v avgustu

Obilje v vrtu je prav gotovo naizrazitejše v mesecu avgustu. Vsega je dovolj! Vendar dober vrtnar misli naprej, na jesenske in zimske dni, ko bo zelenjave vedno manj na razpolago. Kaj vse moramo posejati in posaditi v tem mesecu, da bo tudi v jeseni in pozimi na naših krožnikih zelenjava, ki smo jo pridelali sami?

V prvi polovici meseca imate še čas za setev kitajskega kapusa. Sejte ga bolj na redko. Pridelek boste pobirali oktobra in novembra.

Posejte mesečno rekvico, v prvi polovici meseca pa poletno belo redkev. Zdaj je pravi čas tudi za repo in črno redkev. Lahko ju sejete v mešanem posevku. Sejte na redko in kasneje obvezno redčite na 20 cm. Pobirali ju boste v oktobru in novembru.

V prvi polovici avgusta posejte radič sorte ‘Tržaški solatnik’. Odličen je za rezanje. Režete ga lahko vse do meseca novembra, zaščitenega še dlje, rastline pa tudi prezimijo in spomladi znova odženejo. Še vedno je čas za setev radiča sorte ‘Grumolo verde’. Sejete ga na redko, da bo oblikoval lepe glavice. Odporen je na jesenske in zimske pozebe. Pobirali ga boste lahko od oktobra pa vse do maja.

Čas je tudi za presajanje radiča, ki ste ga sejali v juniju in juliju. Presajene rastlinice pridno zalivajte, še posebej, če bo še naprej sušno in vroče, saj s tem preprečite uhajanje v cvet.
Prezimne sorte radiča, kot sta sorti ‘Verona’ s temno rdečimi glavicami in ‘Luisa de variegata’ s pisanimi rdeče rumenimi glavicami, so odporne na pozebe. ‘Verono’ lahko še v tem letu nakajkrat porežete. Zimo bodo rastline preživele na gredah v fazi rozete in čim se malo otopli znova odgnale.

Posadite sadike jesenske endivije, sorte ‘Eskariol zelena’, ki ste jo sejali julija. Pred presajanjem jo enkrat porežite. Prenese tudi nižje temperature, tako da jo boste nezaščiteno pobirali lahko vse do novembra. Zaščiteno s tuneli in koprenami pa si sezono pobiranja podaljšate vse do zime.

Še zmeraj je čas za setev letne solate. Sorta ‘Ljubljanska ledenka’ je odlična za jesensko pridelavo. Pobirali jo boste vse do oktobra. Berivko lahko sejete preko celega leta, tako da tudi avgusta, če imate prostor, posejte kakšno vrstico ali dve za rezanje mladih nežnih listov.
Ponovno lahko sejete sorte solat za obiranje. Sorte za obiranje so ‘White Salad Bowl’, ‘Red Salad Bowl’ in ‘Hardy’. Presadite jih septembra, oktobra pa jim že lahko obtrgujete zunanje liste.
Še ena prekrasna sorta solate se lahko ponovno seje v mesecu avgustu. To je krhkolistna sorta ‘Catalogna’, ki oblikuje velike rozetaste glave. Ker je polži ne marajo, je odlična za jesensko pridelavo, ko so razmere bolj vlažne (kot tudi za spomladansko). Presadite jo septembra, režete pa od oktobra do novembra.

V drugi polovici avgusta posejte zimsko solato. Kar čim več je dajte, saj je boste spomladi, ko zelenjave ni na pretek in ko so tudi cene dokaj visoke, še kako veseli. Na voljo so tako mehkolistne (‘Nansen’) kot krhkolistne (‘Pariška’) sorte. V oktobru jo lahko presadite po celem vrtu. Prezimila bo v fazi rozete in v aprilu bo že za v skledo. Lahko jo zaščitite s tuneli in vrtnarskimi koprenami.

Nastopil je čas za setev motovilca. Izberite slovenski avtohtoni sorti ‘Ljubljanski’ in ‘Žlicar’. Tega, ki ga sejete že v začetku avgusta, boste pobirali še to jesen. Kasnejše setve pa so za spomladansko bero.

Še vedno lahko sejete špinačo, krešo in rukolo.

Posadite sadike zimskega pora, ki ste ga sejali junija in julija. Pridelek boste pobirali od novembra naprej preko cele zime, saj so sorte zimskega pora, kot sta naprimer ‘Hannibal’ in ‘Blaugrϋner winter’, odporne na zmrzal.
Drobnjaku podobno trajno čebulo, ki jo režete preko celega leta, sejete spomladi in še enkrat avgusta. Septembra in oktobra jo presadite in to kar v šopih po 5 rastlinic skupaj. Še ena zanimiva čebula se lahko seje ponovno v avgustu. To je zimski luk ali mlada čebula. Neizrazito oblikovane čebulice in sočni okusni listi so odlična zgodnja zelenjava, saj rastline prezimijo na prostem.

Do konca avgusta lahko sejete kolerabico. Raste zelo hitro in če jo sejemo vsaka dva tedna, jo bomo vse do zmrzali imeli vedno na razpolago. Korenček, ki ga boste posejali avgusta, vam bo na voljo od novembra in preko cele zime do marca. Prav ste prebrali, korenček lahko prezimite kar na gredi, saj mu zemlja nudi dobro izolacijo in ga ohranja svežega.

Presadite in redčite sladki komarček.

Posejte kitajsko listno zelenjavo. To je mešanica semen petih vrst listne zelenjave: Mizuna, Pak Choi, Red Giant, Tatsoi in Grϋn im Schnee. Dobro prenaša mraz, zato je odlična za jesenske setve. Lahko režete mlade liste ali pa mesec po setvi presajate, da rastline razvijejo večje rozete. Pobirate preko cele zime.

Pri setvi in sajenju ne pozabite upoštevati kolobarja in mešanih posevkov. Ker se v sprotnem kombiniranju in razmišljanju lahko zelo hitro izgubite, je najbolje, da tak načrt za naslednja leta naredite enkrat v miru preko zime ali pa ga naročite pri strokovnjakih.

Nov uspeh slovenskih znanstvenikov: z objavo članka v prestižni reviji razlagajo nerešeno uganko

(Foto: NASA)

Slovenski znanstveniki se znova lahko pohvalijo z velikim dosežkom. 15. avgusta je bil namreč v prestižni znanstveni reviji Science objavljen članek z naslovom Pseudo three-dimensional maps of the diffuse interstellar band at 862 nm, prvopodpisanih Janeza Kosa in Tomaža Zwittra s Fakultete za matematiko in fiziko.

Članek obravnava porazdelitev eksotičnih molekul v prostoru med zvezdami naše galaksije in predstavlja preskok v raziskovanju te snovi. Objava članka je tudi sicer velik uspeh, saj so Slovenci le redko prvi avtorji člankov v tej reviji, so sporočili s fakultete.

V članku prvič raziščejo tridimenzionalno prostorsko strukturo medzvezdnih oblakov makromolekul. Študija razišče tudi razlike med razporeditvijo makromolekul in drugih delcev v  prostoru med zvezdami. Iz tega je mogoče izpeljati fizikalne lastnosti povzročiteljev medzvezdnih absorpcijskih pasov (MAP, angl. Diffuse Interstellar Bands) in s tem nakazati lastnosti teh doslej nedoločljivih makromolekul.

Prostor med zvezdami je skoraj prazen, saj je v vsakem kubičnem centimetru le nekaj deset atomov, navajata avtorja. ”To ni veliko, pravzaprav je to mnogo redkeje od najboljšega vakuuma, ki ga znamo narediti v laboratoriju. Tako gostoto delcev bi dobili, če bi zrak v kabini vašega avtomobila razporedili po celotni prostornini Zemljine atmosfere. Vendar vesolje je ogromno, zato se v okolici diska naše galaksije nabere zelo veliko prašnih delcev, atomov in preprostih molekul ter – vse tako kaže – tudi precej zapletenih organskih makromolekul. Slednje so najverjetneje odgovorne za šibko vpijanje specifičnih barv svetlobe zvezd v ozadju. Temu vpijanju pravimo medzvezdni absorpcijski pasovi (MAP, angl. Diffuse Interstellar Bands),” sta avtorja zapisala v sporočilu za javnost.

Pojasnila sta, da je vpliv makromolekul drugačen od prahu, ki v medzvezdnem prostoru absorbira svetlobo vseh barv. Njihov vpliv se razlikuje tudi od podpisa, ki ga v svetlobi zvezd pustijo posamezni atomi ali preproste molekule v medzvezdnem prostoru.

(Foto: Reuters)

Od odkritja MAP-ov je minilo že skoraj sto let, a še vedno nobenega od teh absorpcijskih pasov znanstveniki ne znajo povezati s konkretno sestavo makromolekule. ’’MAP-e lahko študiramo v svetlobi posameznih zvezd, druga pot pa je, da raziskujemo njihove splošne lastnosti v velikih zbirkah spektrov zvezd, ki so bili posneti z namenom raziskovanja lastnosti in nastanka naše galaksije, čemur rečemo galaktična arheologija,’’ navajata avtorja.

Posneli približno pol milijona zvezd

Raziskava gradi na opazovanjih spektroskopskega pregleda neba RAVE (Radialnohitrostni vesoljski eksperiment, www.rave-survey.org), ki združuje kakih 50 astronomov iz evropskih držav, Avstralije in Severne Amerike. Opazovanja so naredili s teleskopom UK Schmidt Avstralskega astronomskega observatorija, s katerim so v bližnji infrardeči svetlobi posneli spektre približno pol milijona zvezd. Spektroskopija preučuje svetlost objekta v celi lestvici tesno nanizanih valovnih dolžin svetlobe. Iz spektrov je mogoče določiti vrsto lastnosti opazovanih zvezd, med drugim tudi njihovo razdaljo. ”Ta tridimenzionalna prostorska umeščenost posamezne zvezde je zelo dragocena, saj tako vemo, da se je absorpcija svetlobe v medzvezdnem prostoru, ki povzroči MAP, zgodila nekje na oddaljenosti med nami in razdaljo do opazovane zvezde. Ko združimo opazovanja več stotisoč zvezd, je končni rezultat tridimenzionalna struktura absorpcij v medzvezdnem prostoru”.

Karte predstavljene v članku so sploh prve tridimenzionalne karte za katerokoli vrsto makromolekule, ki kot eno od koordinat uporabljajo tudi razdaljo. Njihovo preučevanje pokaže, da gostota makromolekul z razdaljo od ravnine naše galaksije pojema 75 odstotkov počasneje, kot to velja za medzvezdni prah. ”To je presenečenje, saj je v galaktični ravnini ujemanje med porazdelitvijo makromolekul in prahu zelo dobro,” sta zapisala.

(Foto: NASA)

”Ta raziskava daje prvi vtis o porazdelitvi makromolekul v naši galaksiji. Porazdelitev je povezana s procesi, v katerih te makromolekule sodelujejo. Ta prva statistična obdelava lastnosti MAP-ov je direktno povezana tudi z lastnostmi vpletenih makromolekul, na primer z njihovo maso in električnim nabojem. Ker o povzročiteljih MAP-ov ne vemo skoraj ničesar, so te informacije dragocene. Kmalu bo minilo sto let od odkritja MAP-ov, ki so še vedno nerešena uganka in zato manjša sramota astronomske spektroskopije. Ne vemo niti, kako in kje nastanejo. Raziskava objavljena v reviji Science dokazuje, da imamo orodja za obravnavo teh problemov in opazovanja, ki lahko odločijo med možnimi razlagami opaženega,” sta zaključila avtorja.

Zdrav tekoč obrok za na pot

Smutiji so v gladko bolj ali manj tekočo zmes zmešani napitki iz sadja, zelenjave in drugih dodatkov. Svoje ime so dobili po angleški besedi smooth, ki pomeni gladek, mehak. V mešalnik damo oprana in po potrebi olupljena živila, in sicer so spodaj, bližje rezilu, trde sestavine, na primer korenje ali oreščki, nato na kose narezano sadje in zelenjava, nazadnje pa listnata zelenjava, ki je najmehkejša, nazadnje dodamo vodo, s katero uravnavamo želeno gostoto. Možnosti in receptov za njihovo pripravo je tako rekoč neskončno, zato lahko zadovoljijo vsak okus, pa tudi vsak namen. Čeprav so smutiji eno samo zdravje, so hkrati tudi okusni in privlačnega videza, kar ni nepomembno, saj naj bi jedli in pili z užitkom.

S sadno-zelenjavnimi smutiji lahko organizmu hitro in enostavno zagotovimo potreben dnevni vnos hranljivih in za zdravje koristnih snovi. Dnevno priporočenih »pet na dan« ali celo več brez težav spravimo v najmanj tri- ali še bolje petdecilitrski kozarec smutija. Foto: Shutterstock

Potrebujemo živo hrano

V zadnjem času je aktualna tema, da moramo jesti več sadja in zelenjave oziroma da ju na splošno pojemo premalo. Slogan »pet na dan« je postal nekakšna mantra zdravega življenjskega sloga in hkrati opomin, da brez njiju preprosto ne gre. Dovolj je namreč dokazov, da je mogoče z zelenjavo in sadjem premagati bolezni, shujšati, doseči boljše počutje in videz, predvsem pa z vsakodnevnim uživanjem raznovrstne zelenjave in sadja postati ali ostati krepkega zdravja, odpraviti različne zdravstvene težave, ohraniti čilost, mladostnost in vitalnost. Dejstvo je, da organizem potrebuje svežo hrano, medtem ko ga industrijsko predelana umetna hrana, s katero so v sodobnem času preplavljeni različni super-, inter-, mega- in podobni marketi, obremenjuje ali mu celo škodi. To ugotavlja vse več ljudi, vendar pa v hitrem življenjskem tempu in ob številnih obveznostih ni vedno lahko telesu zagotoviti, kar potrebuje. Mnogo enostavneje je na poti v službo ali šolo in iz nje mimogrede pojesti, kar ponujajo lokali s hitro hrano, kupiti sendvič in plastenko umetne pijače.

S sadno-zelenjavnimi smutiji lahko presenetljivo hitro in enostavno organizmu zagotovimo zadovoljiv dnevni vnos hranljivih in za zdravje koristnih snovi. Dnevno priporočenih »pet na dan« ali celo več brez težav spravimo v velik, najmanj tri- ali še bolje petdecilitrski kozarec smutija. Njegovi prednosti sta tudi, da ga lahko vzamemo s seboj in da zanj lahko uporabimo sadje in zelenjavo, ki sta že prek optimalne zrelosti in svežine. Nekateri smutiji so zelo gosti in nasitni, nekatere lahko postrežemo tudi kot sladico.

Najprej trde, nato mehke sestavine

Za pripravo smutijev potrebujemo kakovosten in ustrezno močan električni mešalnik, kar je še posebej pomembno, kadar vanj dodamo oreščke, zamrznjene sestavine ali druga trda živila. Ročni mešalnik zadošča le za smutije iz mehkega sadja. Poleg kozarcev za sprotno uporabo potrebujemo tudi večji steklen kozarec ali vrč s pokrovom. Uporabimo lahko katerokoli sveže sadje in zelenjavo (izjemoma tudi zamrznjeno, posušeno ali vloženo), jogurt, kakavova zrna, oreščke, po želji tudi led, nekateri dodajajo tudi sladoled, sladkorni sirup in alkohol, ki pa se jim za zdrav napitek raje izognimo. Preprost smuti naredimo le iz dveh sestavin, ki se po okusu ujemata, za več raznovrstnosti pa uporabimo več različnega sadja in zelenjave.

Naravno zatiranje plesni, uši, ličink in pršic na vrtu – Nasveti za zaščito vrta pred boleznimi in škodljivci

Pripravek iz česna in čebule je učinkovit pri zatiranju pršic in plesni in odpravljanju porjavelosti na listih krompirjevih rastlin. Foto: BoBo

Škropivo lahko naredite tudi iz pelina, ki se sicer v ljudskem zdravilstvu že od nekdaj uporablja za spodbujanje apetita. Foto: EPA

Na vrtu vsako leto naletimo na številne majhne organizme. A kljub njihovi majhnosti lahko nastane veliko težav. Številne vrste plesni, uši, ličink in pršic namreč delujejo uničevalno na gojene rastline.

Na tem mestu nam lahko pomagajo nekatera do okolja manj obremenjujoča sredstva, ki jih pripravimo kar iz rastlin z vrta ali pa jih poiščemo na bližnjem travniku.

Škropivo iz njivske preslice

Njivsko preslico uporabljamo proti rastlinskim boleznim, kot so pepelasta plesen, peronospora, pa tudi proti drugim plesnim. S tem zdravilnim zeliščem lahko odpravimo tudi rjo, škrlup (glivično bolezen jablan), številne vrste pršic in rdeče pajke s sadnega drevja.

1 kg sveže zeli preslice (ali 150 g posušene)

10 l vode

Svežo ali posušeno preslico namočimo za 12 ur v vodo. Naslednji dan preslico z manjšim delom vode zavremo in na majhnem ognju kuhamo od 15 do 30 minut. Pokrita naj se počasi shladi, zatem primešamo drugi del vode, v kateri se je namakala. Liter tega prevretka razredčimo s 5 litri vode. Mešanico precedimo in uporabimo. Škropivo iz preslice razpršimo po rastlinah ob lepem in sončnem vremenu. Škropivu lahko primešamo tudi koprivo škropivo. Če prvo škropljenje ne obrodi sadov, lahko postopek ponovimo.

Škropivo iz čebule in česna

Pripravek je učinkovit pri zatiranju pršic in plesni (npr. na paradižnikovih rastlinah) in pri odpravljanju porjavelosti na listih krompirjevih rastlin. Iz kuhanih lupin čebule lahko pripravimo tudi škropivo proti insektom.

500 g čebule in česna

10 l vode

Narezano čebulo in česen namočimo v vodi. Ko se tekočina preneha peniti, jo razredčimo z desetkratno količino vode. Če želimo odpraviti plesen, s tem sredstvom poškropimo tla zelenjavnih gred in tla okrog sadnih dreves.

Škropivo iz cvetočega vratiča

Vratič večinoma dobro deluje proti mrčesu, predvsem proti pajkovi pršici na zelenjavi, proti pršicam na jagodah in robidnicah, priložnosti za svoj razvoj pa ne bodo dobili niti malinov hrošček, listni zavijač, rja in različne vrste plesni.

500 g svežih listov, stebel in cvetov vratiča (ali 30 g posušene rastline)

10 l vode

Sveže ali posušene rastline vratiča namočimo v vodi, lahko pa jih tudi skuhamo kot preslico. Za zimsko škropljenje sadnega drevja čaja ne razredčimo, če pa škropimo po cvetenju rastlin ali v jesenskem času, pa čaju dodamo še 2 dela vode. Pozimi popršimo s tem pripravkom rastline, poleti pa samo tla okrog njih. Čaj iz vratiča vsebuje snovi, ki so strupene celo za človeka, zato moramo biti pri delu z njim pazljivi.

Škropivo iz pelina

Pelin se v ljudskem zdravilstvu že od nekdaj uporablja za spodbujanje apetita, a tudi med vrtičkarji je nepogrešljiv, zlasti če vrtnino napadejo številne listne uši, ribezove grme opustoši rja, robidnice ogrožajo pršice ali pa povsod gomazijo gosenice in mravlje, ki prenašajo listne uši na rastline.

300 g svežih pelinovih listov in cvetov (ali 30 g posušenih)

10 l vode

Sveže ali posušene rastline pelina namočimo v vodi za 2 do 3 dni. Nato precedimo in nerazredčeno tekočino razpršimo po rastlinah.

Škropivo iz paradižnikovih listov

Hladni izvleček uporabimo za škropljenje zeljnatih rastlin proti kapusovem belinu. Uničuje tako metulje kot gosenice.

2 pesti paradižnikovih listov in stranskih poganjkov

2 l vode

Paradižnikove liste in odlomljene stranske poganjke zmečkamo in namočimo v vodi za 3 ure in škropivo je pripravljeno.

Škropivo iz rabarbarinih listov

Iz listov rabarbare ne pripravimo samo okusnega kolača, temveč tudi učinkovit prevretek za zatiranje uši in ličink različnih škodljivcev. Ena takšnih ličink je gosenica porovega molja, ki razjeda porove liste.

1 kg svežih listov rabarbare

6 l vode

Sveže rabarbarine liste prelijemo z vročo vodo. Pustimo stati 24 ur, nato precedimo in s tekočino zalijemo rastline.

Škropivo iz hrena

Če se na koščičastem sadnem drevju pojavi cvetna gniloba, ki se kaže v obliki sušenja cvetov, listov in vej, se lahko proti tej glivični bolezni bojujemo na naraven način – s hrenom.

500 g listov hrena

1 l vode

Sesekljane liste hrena stresemo v lonec in prelijemo s kropom. Poparek naj v pokriti posodi stoji 15 minut, nato ga precedimo. Če želimo poškropiti le cvetove, čaj razredčimo v razmerju 1:5, če skušamo obuditi v življenje posušene liste ali vršičke, pa sredstvo razredčimo v razmerju 1:1 ter poškropimo liste in tla.

Užitne cvetlice so zdrave in okusne

Kako do boljšega pridelka paradižnikov – svetuje Miša Pušenjak

Za mnoge ni slajšega sadeža, kot je doma pridelan zrel, sočen paradižnik.

Žal v zadnjih letih skoraj ni bilo ljubiteljskega vrtnarja, ki bi se lahko pohvalil z obilico pridelka, saj je rastline napadla krompirjeva plesen. Kaj moramo torej storiti, da bodo v prihodnje sadike paradižnika ostale zdrave in se bomo lahko dodobra najedli njegovih slastnih plodov?

Paradižnik, paprika in jajčevec so botanično uvrščeni v družino razhudnikovk, kamor od poznanih rastlin sodi tudi krompir. Ta podatek ni pomemben samo za poznavalce in strokovnjake, temveč je takrat, ko razmišljamo o vrstenju vrtin na gredicah domačega vrta, pomemben tudi za nas, ljubiteljske vrtnarje. Ker smo letos rastline že posadili, si velja to zapomniti za naslednje leto. Zaradi slastnih plodov, ki jih imajo omenjene rastline, jih imenujemo tudi plodovke. V to skupino (plodovk) so uvrščene tudi nekatere vrtnine iz drugih botaničnih družin, predvsem iz družine bučnic (buče, melone, dinje).

Plodovke potrebujejo sonce in zrak

Paradižnik v zadnjih letih pogosto napade bolezen, imenovana krompirjeva plesen. Ta bolezen za razvoj potrebuje na območju listov temperature nad 20 stopinj Celzija (do 25 stopinj) in vsaj 6 ur na dan mokre liste, za kar je dovolj že kapljica rose. Da bi se izognili napadu bolezni, moramo že ob sajenju med posameznimi rastlinami zagotoviti dovolj prostora, tako bomo namreč omogočili, da se bodo jutranja rosa ali dežne kapljice posušile veliko hitreje in bo možnosti za hiter razvoj bolezni manj. Razdalja med sadikami paradižnika naj bo vsaj 70 cm. Povsem sorodna bolezen napada tudi papriko, redkeje pa se loti jajčevcev. Sadike paprike med vrstami in v vrsti zato sadimo vsaj 50 cm narazen. Pri jajčevcih je dovolj velika razdalja pomembna zato, da dobijo vsi cvetovi in plodovi dovolj sončnih žarkov ter rastline dovolj hrane. Sadimo jih vsaj 60 cm narazen.

Ker se spomladi, ko so sadike še majhne, zdijo marsikomu takšne razdalje na gredah izguba prostora, sadi rastline bolj na gosto, v vlažnem poletju pa se nato začnejo težave. Prav tako je že spomladi treba misliti tudi na jesen, kajti če je poletje vroče in suho, nas lahko že v drugi polovici avgusta presenetijo jutranje megle in močna rosa, zaradi česar paradižnik hitro propade, paprika pa postane pikasta in izgubi listje.

Zato pozor! Če ste sadili pregosto, je še čas, da popravite napake in rastline na gredah razredčite.

Vmesni prostor, dokler rastline ne zrastejo, izkoristimo tako, da posadimo sadike solate ali posejemo solato berivko. Tudi kolerabico lahko posadimo med paradižnik in papriko, saj obe vrtnini zrasteta, še preden ju paradižnik povsem zasenči. Bazilika, meta in kamilice kot sosednje rastline dodatno pomagajo pri obrambi rastlin pred težavami, tagetes ali žametnica, ognjič in kapucinke na robu gredic pa so vedno dobrodošle tudi med razhudnikovkami.

Vsi, ki ste v zadnjih letih nad gredico s paradižnikom postavili zasilno streho, ste bili lani razočarani, ker ta ni zadoščala in je paradižnik vseeno obolel. Takšna streha, ki varuje rastline pred dežjem, je v običajnem, vročem poletju zelo koristna, lani pa je bilo v zraku preveč vlage in se zato ni obnesla. Na gredi pod takšno streho rastline ne smejo biti pregosto posajene. Medvrstna razdalja mora ostati takšna, kot je priporočljivo.

Stalna skrb za rastline poleti

Medvrstna razdalja je prvi pogoj, da se bolezen ne more hitro širiti, vendar samo to ni dovolj. Ker morajo tla okoli rastlin ostati ves čas zračna in rahla, jih redno okopavamo. Lahko jih pokrijemo z zastirko iz različnih rastlinskih delov: slama spomladi poskrbi za toplejša tla, poleti pa lahko uporabimo delno posušeno pokošeno travo. Če imamo čas za sprehode v naravo, bo za vse plodovke zelo dobrodošla zastirka iz gabeza, ki jo lahko pomešamo s koprivami. Takšna zastirka vzdržuje rahla in bolj vlažna tla, poskrbi, da ni težav s pleveli, in ob svojem naravnem razkroju plodovke oskrbuje s kalijem ter dušikom.

Glavno opravilo na gredah s paradižnikom je, da vzdržujemo zračnost med rastlinami, zato visokim sortam redno odstranjujemo zalistnike, ki črpajo hrano in rastline dodatno senčijo. Ob odstranjevanju zalistnikov lahko odstranimo tudi 4 ali 5 listov na teden. Začnemo, ko prvi plodovi dosežejo velikost velikega oreha. Takrat lahko odstranimo vse liste do prvih plodov in tudi kakšen list na rastlini. Tako zalistnike kakor liste je bolje odstraniti s škarjicami, posebej v vročini, drugače se radi zatrgajo in povzročijo rane, ki so vstopno mesto za glivice.

Ker na mnogih vrtovih gojimo vsaj nekaj rastlin krompirja, ki je vir okužb s krompirjevo plesnijo, načrtujmo zasaditev tako, da je gredica s krompirjem kar najdalje stran od razhudnikovk. Predvsem pa pazimo, da nikoli ne pričnemo delati (okopavanje, izkopavanje, pobiranje hroščev …) najprej pri krompirju. Najbolje bi bilo, da se krompirja tisti dan, ko odstranjujemo zalistnike in liste na paradižniku, sploh ne dotaknemo.

Plodovke so tudi žejne

Plodovke so najsrečnejše, če jim je v glavo vroče, noge pa imajo na mokrem, kar pomeni, da imajo rade veliko sonca in da jih moramo redno zalivati. Vedno jih zalivamo pri tleh in tako, da jim ne zmočimo listov. Na grede lahko namestimo posebne cevi z luknjicami, lahko pa si naredimo zelo preprosto domačo samodejno namakalno napravo. Uporabimo 1,5-litrsko plastenko, ki ji odstranimo zamašek in odrežemo dno. K vsaki rastlini zakopljemo v tla eno tako plastenko z ožjim delom navzdol. Vanjo nalijemo vodo in rastlina si nato sama vzame potrebno vodo.

Vsekakor pa velja, da zalivamo razhudnike dva do trikrat na teden z večjo količino vode, ne pa vsak dan po malo.

Poskrbimo, da rastlinam ne zmanjka kalcija, kadar ga najbolj potrebujejo. Enkrat ali dvakrat mesečno jih zato dognojimo z listnimi gnojili (foliati), ki vsebujejo veliko kalcija. Takšno gnojenje bo utrdilo rastline in težav z boleznimi ter škodljivci bo manj. V boju z naštetimi težavami so nam lahko v veliko pomoč tudi pripravki na osnovi alg in aminokislin.

Cepljeni paradižnik in druge plodovke

Japonci in Korejci so začeli cepiti plodovke že daljnega leta 1920, ko so žlahtne lubenice cepili na buče. Iskali so močnejši in odpornejši koreninski sistem, ki bi bil kos talnim glivicam. Težavo poznate vsi, ki ste na vrtu že imeli posajene lubenice ali melone in ste se verjetno srečali s propadanjem in z venenjem rastlin. Povzročajo ga talne glivice, ki zamašijo žilni sistem rastlin.

Cepljene plodovke sadijo predvsem tam, kjer so zaradi velike intenzivnosti pridelave prenehali kolobariti. Zaradi tega so se v tleh razmnožile mnoge talne glivice in nematode, ki onemogočajo pridelovanje plodovk. Ravno tako so nekatere podlage cepljenih rastlin bolj tolerantne na preveč zasoljena ali prekisla tla. Ta so posledica dolgoletnega napačnega, predvsem pa pretiranega gnojenja z mineralnimi gnojili.

Vseh naštetih težav na vrtu običajno nimamo, res pa je, da so cepljene plodovke manj občutljive na mrzla in mokra tla. Prav zato je najbolj smiselno poseči po cepljenih lubenicah in melonah, ki jih v celinskem delu Slovenije pogosto zebe, če pa jih sadimo v času, ko je že dovolj toplo, običajno ne dozorijo.

Ker je koreninski sistem cepljenih plodovk precej močnejši in večji, je sposoben črpati vodo iz večje globine, kar se dobro obnese ob suši, predvsem pa rastlinam zagotavlja veliko več hranil, ki jih lahko dobijo iz zemlje. Zato so rastline močnejše in robustnejše, kar je dobrodošlo predvsem pri starejših sortah, ki se jim Slovenci še vedno nismo pripravljeni odreči. Med njimi je prav gotovo na prvem mestu paradižnik volovsko srce. S poskusi na Biotehniški fakulteti v Ljubljani so ugotovili, da dajejo cepljene sorte resnično večji pridelek, pridelek visoko rodnih in odpornih hibridov pa se ni razlikoval med cepljenimi in necepljenimi rastlinami.

Če se torej že zaradi zanimivosti odločimo za cepljeni paradižnik, moramo upoštevati, da rastlina zraste večja, višja in močnejša, za kar potrebuje več prostora in več hranil.

Ker je sadika precej draga, koreninski sistem pa močnejši, si lahko privoščimo in vzgojimo paradižnik na dve stebli. To storimo tako, da prvega zalistnika ne odstranimo. K vsakemu steblu damo seveda svojo, močno in visoko oporo. Kasnejše zalistnike redno odstranjujemo, saj več kot dveh stebel koreninski sistem le ne more ustrezno prehraniti. Še vedno pa je pomembno, da je tudi nasad cepljenega paradižnika čim bolj svetel in zračen.

Ker imamo tako praktično dve rastlini, potrebujeta v vrsti ustrezen prostor – vsaj en meter med rastlinami. Medvrstna razdalja ostane vsaj 70 cm. Prav tako kot pri navadnem paradižniku odstranjujemo nekaj listov po steblu rastline. Začnemo takoj, ko prvi plodovi dosežejo velikost velikega oreha. Takrat odstranimo vse spodnje liste do plodov. Listi ob plodu ostanejo. Nato vsak teden enakomerno po rastlini odstranimo do največ pet listov. Sredi septembra odščipnemo vrh ter tako dosežemo, da dozorijo vsi plodovi. Preostali tako ne bi dozoreli.

Pomembno je še nekaj. Cepljenih rastlin nikoli ne sadimo globlje, kakor so že rasle, še posebej to velja za paradižnik. Plemenita cepljenka namreč rada požene dodatne korenine v zemljo, če je ta preblizu. Potem podlaga nima več tiste koristne vloge, zaradi katere smo jo uporabili.

S cepljenim paradižnikom bomo imeli ob upoštevanju naštetega več veselja, saj bo bogato obložen s plodovi.

Ob tem naj omenimo, da bi se domači ponudniki sadik morali bolj potruditi in nam zagotoviti naše stare sorte paradižnikov volovsko srce in Saint Pierre, ki bi bile cepljene na močnejše podlage. Potem bi bila visoka cena sadik smiselna. Prav gotovo pa se splača odšteti tako visoko ceno za sadiko ali dve lubenice ali melone, saj bo njihov pridelek bo znatno večji in slajši.

Opore za paradižnike

Paradižnik ima krhko steblo, ki se rado upogiba, in če ga ne privezujemo, z rastjo sili proti tlom, kar rastlino gosti in preprečuje, da bi nanjo enakomerno padali sončni žarki. Takšna ukrivljena in polegla je bolj izpostavljena napadom bolezni in zato prej propade. Kakšno oporo bomo izbrali, je naša odločitev, paziti moramo le, da so dovolj visoke, močne ter dovolj globoko zasidrane v tla. Sadike paradižnika nanje privezujemo sproti, med rastjo. Privezujemo jih rahlo, tako da se tudi kasneje, ko rastlina raste, ne zažirajo v steblo. Zato priveze večkrat preglejmo, in če je treba, zrahljamo. Opore morajo biti tudi dovolj zračne in gladke, da ne motijo rastlin, ob katerih so nameščene.

Še vedno za oporo najpogosteje uporabimo lesene palice: ogoljene sušice (suha stebla mladih smrek), dovolj debele leskove ali bambusove palice ali prav za to narejene in ostružene palice iz drugih lesov.

Če bomo oporo na gredi uporabljali tudi za razmejitev posameznih delov vrta, lahko izberemo debelejše bambusove palice, na katere navežemo redko mrežo, narejeno iz križasto prevezanih tanjših bambusovih palic. Sadike nato privezujemo ob debelejše, nosilne palice, mreža pa služi kot zaščita sadik in vidna meja.

Za zaščito sadik paradižnika lahko uporabimo preprosto kovinsko oporo. Ob oporno palico okoli rastline namestimo žičnat valj, ki mora biti zelo redek, da omogoča zadostno kroženje zraka okoli sadike. Čezenj nato, kadar je treba, razgrnemo zaščitno kopreno. Zgodaj spomladi, takrat ko grozi nevarnost mraza, poleti ob močnih nalivih in jeseni, kadar so dnevne ali nočne temperature prenizke, da bo plodovi paradižnikov dozoreli. Oporo namestimo takoj, ko posadimo sadike, kajti kasneje bi jih lahko poškodovali in tako omogočili bolezenskim klicam, da bi napadle ranjene rastline.