Voćna salata

– 4 kruške

– 4 jabuke

– 4 breskve

– 2 banane

– 10 trešanja ili višanja

– 3 kašike šećera

– 3 kašike vina

– 1 kašika marmelade od malina

Voće oljuštiti i iseckati na tanke listove, i složiti u dublju posudu.

Skuvati šećer sa malo vode, umešati marmeladu i vino, prokuvati, pa preliti voće.

Ohladiti i ukrasiti slatkom pavlakom ili šlagom.

Tradicionalne zdravilne rastline

---

Od glavobola do kurjih očes – proti skoraj vsem težavam raste zel. Večino zdravilnih rastlin je prav zdaj mogoče vzgajati na vrtu. Potem morate le še vedeti, kakšen način priprave je pravi.

Zeliščni čaj je najbolj običajen način, da se sami zdravimo z zdravilnimi rastlinami.

Dve čajni žlički svežih ali posušenih celih zelišč prelijte s skodelico vode, pokrito posodo pustite stati približno deset minut, da se eterična olja ne porazgubijo, in po možnosti popijte čaj čim bolj vroč.

Najpogostejše zdravilne zeli v naši kuhinji:

Koprive, kamilica, meta, žajbelj … zagotovo sodijo med najpogostejše.

• Koprive pomagajo pri težavah s sečili, poskrbijo za prebavo in dajejo železo za dobro kri.
• Kamilica dobro dene pri težavah z želodcem, strokovnjaki pa so med drugim ugotovili tudi, da odpravljajo mikrobe, ki povzročajo razna obolenja v črevesju.
• Ožep pomaga pri astmi ter blaži trdovraten kašelj in težave z želodcem,
• poprova meta pa pomirja in ublaži krče. Čaj poprove mete je primeren za grgranje pri vnetjih v ustni votlini in pri zobobolih.
• Tudi žajbelj se je obnesel pri vnetjih v ustih in grlu.

Priprava iz drugih delov rastline

Za čaj iz koromača proti prebavnim težavam jedilno žlico posušenih semen stolcite v možnarju, prelijte s skodelico vroče vode in pustite stati približno 15 minut.

Čaj iz korenine omana blaži kašelj in spravlja sluz iz dihalnih poti. Zdravilne sestavine pri omanu vsebuje korenina. Za napitek proti kašlju dajte pet gramov posušene korenine v liter vode in deset minut kuhajte. Nato precedite in čaj čez dan spijte v štirih odmerkih.

Obkladek s prevretkom gabeza blaži zvine in zmečkanine. Sto gramov na drobno narezane korenine kuhajte v litru vode približno deset minut.

Proti bradavicam in kurjim očesom pomaga mazilo iz deset mililitrov soka krvavega mlečnika, ki ga dobite iz stebel in ga gladko zmešate s 500 grami sala. Mazilo nanašate dnevno, a ne sme priti v stik z zdravo kožo (pri stiku s sluznicami lahko povzroči poškodbe zaradi encimov proteinaz). Številne učinke na zdravje imajo tudi alkaloidi krvavega mlečnika. Pri številnih raziskavah so ugotovili, da izvleček ščiti jetrne celice pred strupi in pomaga pri bolečinah, ki nastopijo zaradi težav z žolčnikom.

Iz skorij lahko delate  izvlečke z mrzlo vodo. Za sredstvo proti vročini, glavobolom in revmatičnim težavam dve čajni žlički na drobno narezane vrbove skorje prelijte s skodelico vode in pustite stati čez noč. Naslednji dan odcedite in popijte v dveh odmerkih.

Česen ščiti ožilje in zmanjšuje vrednosti maščobe v krvi. Kot zdravilo najbolje učinkuje surovo.

Lovorovo olje deluje proti vnetjem in bolečinam ter pomaga, če ga uporabite zunanje pri protinu. Nosečnice ga ne smejo uporabljati.

Preberite tudi: 24 zdravilnih zelišč in njihovo posebno učinkovanje

Čokoladne kuglice

U članku pod nazivom “Metabolički učinci konzumiranja crne čokolade na energiju, crevnu floru i metabolizam povezan sa stresom”, autori ističu kako je istraživanje pokazalo da konzumiranje 40 grama crne čokolade na dan snižava hormon stresa kod ljudi koji su mu jako izloženi, čime je povećan popis koristi za zdravlje od flavinoida, sastojka kakaa.

Priprema

Čokoladu rastopiti i prohladiti. U činiji sjediniti mleveni keks, mleveni badem, margarin, crnu čokoladu i vodu. Umesiti smesu, praviti male kuglice i ređati u papirne korpice.Osnovni sastojci svih čokolada su kakao masa, kakao puter i šećer. Kao značajni dodaci tu su aroma vanile i lecitin čiji je zadatak da emulguje masti i da olakša povezivanje svih sastojaka u namirnicu jedinstvenog ukusa, arome i osećaja topivosti u ustima. Dodavanje drugih sastojaka – mleka u prahu, jezgrastog ili drugog voća ili sastojaka obezbeđuje veliku raznolikost vrsta i ukusa čokolade.

Procentualna zastupljenost u energetskoj vrednosti porcije

Hladne salate: Seckajte i mešajte razne ukuse

Obogatite porodičnu trpezu ukusima novih salata koje se jednostavno pripremaju i rado jedu.

TUNJEVINA
POTREBNO JE:

2 konzerve tunjevine, 3 čaše pirinča, 300 g majoneza, 400 g pavlake, 300 g krastavčića.
PRIPREMA:

Pirinač skuvajte, pa ga pomešajte s tunjevinom, majonezom, pavlakom i krastavčićima iseckanim na kockice. Ohladite i poslužite.

PEČENE PAPRIKE SA PAVLAKOM
POTREBNO JE:

6-7 crvenih pečenih paprika, 2-3 kuvana jaja, 2 čena belog luka, 400 g kisele pavlake, 100 g majoneza, so, biber.
PRIPREMA:

Ispečenu papriku očistite od koštica i sitno iseckajte. Iseckajte sitno i kuvana jaja i izgnječite beli luk. U posudu stavite papriku, kuvana jaja, pa dodajte pavlaku, majonez, beli luk i posolite i pobiberite po ukusu. Sve lagano izmešajte i stavite u frižider da se dobro ohladi.

HLADNA TESTENINA
POTREBNO JE:

400 g testenina, 150 g šunke, 150 g belog mrvljenog sira, 10-12 krastavčića, 4 kuvana jaja, 4 kašike majoneza, 200 g kiselog mleka, 200 ml jogurta.
PRIPREMA:

Skuvajte testeninu i ohladite. Sitno iseckajte sve sastojke i dobro promešajte s testeninom. Ostavite u frižideru da se dobro ohladi pre služenja.

BELA SALATAPOTREBNO JE:

2 krompira, 200 g majoneza, 170 g krem sira, 400 g pavlake, 150 g šunke, 3 jaja, 100 g kačkavalja.
PRIPREMA:

Majonez i pola pavlake pomešajte, pa tom smesom filujte između redova. Izrendajte krompir na dno posude i malo ga posolite, pa premažite majonezom i pavlakom, zatim poređajte sitno seckanu ili rendanu šunku s krem sirom, smesu od majoneza i pavlake, pa sitno rendana kuvana jaja, pavlaku i na kraju rendani trapist.

SALATA OD CVEKLE
POTREBNO JE:

500 g marinirane cvekle, 1 kuvano jaje, 200 ml kisele pavlake, 1 kašika senfa, 2 čena belog luka, biber, peršun, ulje.
PRIPREMA:

Cveklu, beli luk i jaje iseckajte, pa dodajte kiselu pavlaku, senf, malo bibera, peršuna i ulja. Sve pomešajte, ohladite, pa poslužite kao prilog uz meso.

Koprive za zdravje in pomladno razstrupljanje

Koprive in njihova zdravilnost je znana že večini od nas, so zastonj in rastejo za skoraj vsako hišo, še vedno pa se ob koprivah verjetno najprej spomnimo na to, da pekoče ‘kopanje’ v njih odganja revmo. Celo latinsko poimenovanje, Urtica, pomeni ‘skelenje’.

Počasi končno prihaja sezona kopriv! Najboljše za nabiranje in uživanje so namreč spomladi, ko začenjo po obronkih gozda, ob rekah, na njivah in za hišami odganjati mlade rastlinice. Podobno mlade in dobre so koprive tudi jeseni po dežju, rastejo pa seveda tudi poleti, a so takrat bolj trde in cvetoče (pa tudi veliko več druge izbire nam takrat ponuja rastlinski svet).

V Sloveniji uspevata velika in mala kopriva. Prva je za razliko od slednje trajna rastlina in ima bolj podolgovate liste, medtem ko so listi male koprive bolj okrogle oblike. Mrtve koprive z omenjenima vrstama nimajo nič skupnega in jih z njima druži le ime, ki temelji na podobnih listih.
Podrobnejši pogled v sodobne knjige o zdravilnih zeliščih pokaže, da kopriva odvaja vodo in učinkuje čistilno na sečne poti. Med drugim odpravlja tudi pesek, znižuje krvni sladkor, lajša revmatične in sorodne težave s sklepi, saj zmanjšuje vnetna stanja v telesu. Je tudi ena od najkoristnejših rastlin za pomoč pri težavah s povečano prostato. V sezoni rasti, ki je v primeru kopriv od zgodnje pomladi do poletja in zatem spet jeseni, nabiramo poganjke rastlin, ki jih uporabljamo sveže ali jih posušimo in smo tako s koprivami dobesedno preskrbljeni leto in dan.

Nabiranje kopriv

Pri nabiranju ponavadi iščemo veliko koprivo, s prepoznavanjem pa ponavadi ni težav. Ker je včasih vseeno težko ločiti med njo in njeno sorodnico mrtvo koprivo (ki sicer ni strupena, a tudi tako blagodejna za telo ne), si pomagamo z odtrganim steblom. Medtem ko ima mrtva kopriva okroglo, je steblo velike koprive štirioglato. Še bolje se bomo prepričali, če se bomo koprivi pustili speči. Na spodnjem delu podolgovatih listov jajčaste ali srčaste oblike se nahajajo nežne dlačice, ki se zapičijo v kožo in izločijo blag strup. Ta speče in na koži povzroči rdečico in mehurje, sicer pa je povsem neškodljiv.

Nabiramo jih v velikih količinah, za sušenje, kuhanje, solate in pripravo polivk, ali pa ravno toliko, da jih sproti pojemo na sprehodu v gozdu. Najbolj se obnese tehnika, ki jo na svojih delavnicah uči Dario Cortese: vršiček rastline z dvema ali tremi pari listov previdno odtrgamo in liste pogladimo na spodnji strani v smeri vrha. To naredimo nekajkrat in nato koprivo povaljamo med dlanema. Takšna je pripravljena za romanje v usta ali v solato, med ostalo spomladansko rastje, in prav nič ne peče!

Kopriva v prehrani

Koprivo so v prehrani uporabljali že v starem Egiptu, kjer so jo kultivirali v vrtnino, od njih pa so jo za iste namene prevzeli še Grki in Rimljani. O koristnosti uživanja kopriv pišeta že Horacij in Hipokrat, rimski pisec Plinij starejši pa zapiše, da so mlade koprive spomladi najbolj zdrava hrana za telo in ga pred boleznimi varujejo še celo leto.

V prehrani uporabljamo čimbolj mlade vršičke in liste koprive. Najbolj učinkovite in nedotaknjene so surove – v solatah, namazih in polivkah. Prav tako jih surove dodajamo v smoothieje, kjer njihova zdravilna moč pride še posebej do izraza. Lahko jih tudi sočimo, a za to potrebujemo dober polžast sokovnik, takšen sok pa je zelo močan, zato ga pijemo le v manjših količinah, pomešanega s kakšnim drugim sveže iztisnjenim zelenjavnim sokom.

Če smo jih nabrali večje količine, se jih splača tudi posušiti. Posušene zmeljemo v prah in z njim rudninsko obogatimo najrazličnejše jedi.

Pri kuhanju kopriv moramo biti pozorni predvsem na to, da vode, v kateri so se kuhale, ne odlijemo – s tem bi zavrgli mnogo koristnih rudninskih snovi. Najbolje jih je le na kratko podušiti, nekaj minut v vreli vodi. Možnosti je nešteto, uporaba pa podobna kot pri špinači in blitvi. Dodamo jih kuhanemu krompirju ali drugi zelenjavi, iz njih skuhamo juhe in enolončnice, uporabimo kot prilogo, z njimi napolnimo zavitke, jih vmešamo v zelenjavno rižoto ali pa jih skupaj s pinjolami spremenimo v pesto in prelijemo po testeninah. Odlične so že samo blanširane, prelite z olivnim oljem in potresene s čemažem (ta je še ena od čudovitih rastlin zgodnje pomladi).

Naše babice so zelo cenile tudi koprivni čaj iz posušenih ali svežih kopriv. Priprava je preprosta: »Zavremo liter vode, ga odstavimo in potopimo vanjo šopek mladih kopriv. Pustimo pokrito 10 min in odcedimo.« Tak čaj velja za edinstvenega odganjalca pomladne utrujenosti in nerazpoloženja, poleg tega pa pomaga pri vneti ustni votlini, angini, preveliki količini sladkorja v krvi in aftah.

Zunanja uporaba kopriv

Tudi zunanja uporaba ima številne namene in koristi. Odlične so npr. za nego las, predvsem temnih, ki jim lepo poudarijo barvo. V ta namen jih pripravimo isto kot zgoraj opisan čaj – z njim nato po umivanju glave izperemo lasišče in po tem las ne izpiramo. Takšna uporaba pomaga tudi proti prhljaju in redkih ter oslabelih laseh. Njen poparek je odličen tonik za obraz. Pri zoženih žilah in krčih v različnih delih telesa, ki kažejo na motnje v krvnem obtoku, pomaga koprivna kopel, kopriva pa se uporablja tudi za spiranje hemeroidov. Z zunanjo uporabo pripravka iz kopriv so si blizu tudi rastline v biodinamiki, saj tam kopriva velja za eno od najbolj uporabnih rastlin za gnojenje in zaščito rastlin.

Protirevmatska kopriva

Verjetno je zelo malo ljudi, ki nikoli v življenju niso občutili pekočega dotika koprive. Pri nas uspevata dve vrsti. Obe sta zdravilni oziroma uporabni v kulinariki. Mala kopriva je visoka do 50 centimetrov in je enoletna rastlina, medtem ko velika kopriva zraste do 150 centimetrov in je trajnica. Obe vrsti sta zelo pogosti in ju največkrat najdemo v bližini hiš in hlevov, po grobljah, ob poteh, jarkih in živih mejah. Koprivo poznamo pod različnimi imeni: žagalica, žarna kopriva, žarnica, žgoča kopriva, ožarnica …

Učinkovine koprive: velike količine rudninskih snovi, zlasti železa, pa tudi acetilholin, metanojska (mravljinčna) kislina, histamin, vitamini, klorofil, encimi in snovi, ki znižujejo količino krvnega sladkorja.

Uporaba in zdravilnost: listi se uporabljajo za spodbujanje celotne telesne presnove. Tako so pomembna sestavina mnogih čajnih mešanic za zdravljenje protina in revmatskih obolenj ter žolčnih in jetrnih težav. Koprivni listi so tudi sestavni del v čajih za spomladanske ali jesenske čistilne kure. Tudi sami dajo okusen zdravilen čaj, ki pospešuje izločanje seča, uporaben pa je tudi pri težavah s prostato.

Napotek za pripravo koprivnega čaja: dve zvrhano polni čajni žlički posušenih koprivnih listov prelijemo s 125 mililitri vrele vode, kuhamo še pet minut in nato odcedimo. Mlačen čaj pijemo v manjših požirkih, zjutraj in zvečer po eno skodelico. Kura naj traja štiri do osem tednov. Pri degenerativni bolezni sklepov, revmi, žolčnih in ledvičnih kamnih priporočamo čajno mešanico iz: 20 gramov listov koprive, 20 gramov korenine in zeli regrata, 10 g preslice, 5 g brezovih listov, 5 g šipkovih plodov.

Dve zvrhani čajni žlički mešanice prelijte s 125 mililitri vrele vode, pustite stati 15 minut, nato precedite. Čaj iz koprive pijte tri tedne, in sicer trikrat na dan po eno skodelico.

Uporaba v koprive prehrani: kopriva je dobrodošla tudi v kulinariki. Iz nje lahko pripravimo okusno juho, uporabimo jo kot nadomestek za špinačo in pri pripravi omlet.

Kaj vsebujejo koprive?

Pravijo, da ni rudnine, ki jo potrebuje naše telo, in je ne bi vsebovala tudi kopriva. Izstopa predvsem po vsebnosti kalcija (vsebuje ga do petkrat toliko kot kravje mleko) in magnezija, ki ga skoraj nobena divja, kaj šele gojena rastlina nima toliko kot kopriva. V njej je približno enaka količina železa kot v špinači, ob tem pa še vrsta drugih rudnin, vključno z mikroelementi.

Vsebuje več beta karotena in vitamina C kot večina gojene zelenjave in niti drugih vitaminov ji ne manjka, tako kot ne različnih karotenoidov, flavonoidov, organskih kislin, fitosterolov, lektinov in drugih bioaktivnih snovi, med katerimi ne gre zanemariti vloge klorofila. Ta je namreč protiutež manj želenim snovem v koprivah, namreč nitratom. Kopriva kot velika ljubiteljica z dušikom dobro založenih tal vsrka veliko nitratov in jih pretvarja v aminokisline. To je z beljakovinami ena najbolj založenih vrst zelenjave, saj jih vsebuje do okoli sedem odstotkov. Nitratov je toliko več, kolikor močneje pognojena so tla. Ker pa klorofil v črevesju zavira pretvorbo nitratov v kancerogene nitrozamine, zmanjšuje njihov škodljivi učinek.

Koprive pečejo zaradi histamina, ki ga vsebujejo žgoči laski. Ti izgubijo pekoč učinek, če liste zmanemo z rokavicami ali skuhamo.

Kaj prinašajo telesu koprive?

• boljše počutje
• močnejši imunski sistem
• boljšo in čistejšo kri
• krepkejše in bolj živahno ožilje
• bolj učinkovito presnovo
• bogatejšo črevesno floro
• telo brez odpadnih snovi presnove
• veliko energije in nič utrujenosti (skupaj s sproščujočim sprehodom v naravi – vedno jih je treba na srečo prej pač nabrati! )
• manj odvečne vode, ki se nabira v telesu
• boljše delovanje jeter in žolčnika
• zdrave telesne žleze

Vse preveč razlogov torej, da bi koprive kar tako spregledali!

Koprivni smoothie-ji

Pomladno prebujanje

• sok štirih pomaranč (ali kar cele pomaranče)
• pest mladih listov kopriv
• pest regrata
• voda po potrebi

Zelenko

• 3 jabolka
• pest mladih listov kopriv
• voda po občutku
• žlica ječmenove trave ali alge spirulina v prahu (po želji)

Energik

• 2 banani
• pest mladih listov kopriv
• voda po občutku
• žlica konopljinih proteinov v prahu (po želji)

Juha s koprivami in čičerko

Čičerko skuhamo posebej. V lonec vlijemo skodelico vode in dodamo tri zvrhane skodelice koprivnih vršičkov. Zavremo in ne kuhamo več kot minuto ali dve. Nato posodo odstavimo z ognja in koprive s tekočino vred zmešamo s paličnim mešalcem.
V drugi posodi segrejemo malo oljčnega olja in na njem zarumenimo drobno narezano čebulo. Prilijemo koprivno goščo, dodamo ščep soli, pol žličke naribanega muškatnega oreška in nekaj strtih strokov česna. Po potrebi prilijemo še malo vode, da juha ne bo pregosta. Ugasnemo ogenj in pokrito posodo pustimo okoli pet minut. Po želji lahko v juho vmešamo skodelico kisle smetane. Nato damo juho v skodelice in v vsako dodamo nekaj žlic kuhane čičerike. Potresemo z drobno narezanim peteršiljem, drobnjakom ali čemažem.

Sufle s koprivami

Sestavine za 2 osebi:

• 300 g mlade koprive
• 100 ml delno posnetega mleka
• 20 do 30 g moke
• 25 g naribanega edamca
• 4 beljaki
• poper in sol po okusu

Priprava: mlade koprive skuhamo in v mešalniku zmešamo. Primešamo mleko, moko, sol, poper in sir. Beljake stepemo v trdi sneg, ki ga pazljivo vmešamo v maso. Napolnimo model za narastke in pečemo v pečici pri 180 °C 30 minut ali toliko časa, da narastek zarumeni.
Jed na osebo vsebuje približno: 14 g beljakovin, 11 g ogljikovih hidratov, 4 g maščobe in 135 kilokalorij.

Priprava poparka

Žlico ne predrobno zdrobljenih suhih listov kopriv ali žličko zmletih suhih koprivnih korenin poparimo s skodelico (2 do 2,5 decilitra) vode, pustimo pet do deset minut in precedimo. Pijemo neoslajeno trikrat na dan. Poživljajoče, krepilno in zdravilno moč koprivnega napoja lahko okrepimo z malo medu, vendar šele, ko se poparek nekoliko ohladi.

Koprivna voda za masažo lasišča

Zavremo 200 ml vode ter dodamo 4 do 5 žlic čim drobneje zrezanih ali strtih suhih koprivnih korenik. Na zmernem ognju kuhamo nekaj minut, nato odstavimo z ognja ter pustimo 15 minut. Precedimo, prilijemo 50 ml etanola in shranimo v temnih stekleničkah na hladnem. Pripravek, ki spodbuja rast las, vtremo v lasišče po umivanju las in ga ne spiramo z vodo.

Ne preveč!

Če pojemo preveč jedi s koprivami ali če jih jemo prepogosto, učinkujejo odvajalno. Kopriva je zelo ‘ognjena’ rastlina in ob redni uporabi v večjih količinah, če na primer spomladi pojemo skoraj vsak dan skodelico kuhanih kopriv, povzroča zgago in splošen presežek toplote v telesu. Podobno velja za dolgotrajno uživanje koprivnih poparkov. Zato niti s tako zdravo rastlino, kot je kopriva, ne pretiravamo. Lahko jo sicer uživamo redno, a po malem. Celo tisto, kar je najbolj koristno, lahko v presežkih škodi.

Možganska telovadba – ohranite miselne sposobnosti

Čeprav možgani tehtajo le dober kilogram in pol, so daleč najkompleksnejši in najmanj razumljeni del telesa. Ljudje se večinoma sicer zavedamo, kako osupljivi so naši možgani, hkrati pa jih še vedno ne razumemo najbolje.

Delovanje možganov se s starostjo poslabšuje. Dejstvo je, da z leti vsi kdaj kaj pozabimo, celo stvari, ki so nam zelo pomembne in ki naj bi si jih zlahka zapomnili (na primer  imena prijateljev, datume rojstnih dni svojih bližnjih …). Ko se staramo, nas začne (občasno) zapuščati tudi spomin, vendar pa drži, da lahko določene, s starostjo povezane težave, tudi preprečimo oziroma jih omilimo.

Spomin nam lahko začne pešati tudi že pri tridesetih, starostna izguba spomina pa je lahko posledica:

• Težav z ožiljem: Če v naše možgane ne pride dovolj krvi, lahko pride do (mini)kapi, zaradi česar se okvari spomin.
• Alzheimerjeve bolezni: Pri alzheimerjevi bolezni ali demenci se nevroni zapletajo z drugimi nevroni in zato ne delujejo več pravilno.
• Izgube nevronov: Številne s starostjo povezane težave so posledica izgube nevronov oziroma njihovega slabšega delovanja.
• Telesne poškodbe: Do izgube spomina lahko pride tudi zaradi telesne poškodbe (udarca v glavo). Če dobimo močan udarec v lobanjo, se možgani premaknejo, pride do otekline in trajnejše poškodbe. Ob močnem udarcu v glavo pogosto izgubimo spomin, saj v možganih pride do kratkega stika.

Pri različnih poškodbah možganov, ki so posledica udarca, nas lahko videz zelo vara. Pogosto nekemu, na videz sicer precej nedolžnemu udarcu, ne namenimo nobene posebne pozornosti. Pa vendar lahko tudi zaradi manjših poškodb pride do precej resnih težav, na primer poznejše izgube spomina. Naši možgani namreč plavajo v morju tekočine in pri sunkovitih gibih glave (ko možgani zaradi sunka butnejo v lobanjo) lahko pride do poškodbe obloge, ki ščiti nevrone.
Znanstveniki kljub vsem naporom, ki jih v zadnjih desetletjih vlagajo v raziskovanje tega področja, še ne vedo natančno, zakaj pride do izgube spomina. Vendar pa so že ugotovili, da so za določene težave krive kemične spremembe, ki ovirajo sposobnost obdelovanja, shranjevanja in priklica informacij. Hitrost, s katero obdelujemo informacije, se s starostjo znižuje. Posledično se zmanjša sposobnost shranjevanja informacij v kratkoročnem spominu.
Poleg procesa staranja pa na izgubo spomina vplivajo tudi drugi dejavniki, na primer stres, motnje v delovanju ščitnice, sladkorna bolezen, tesnoba, depresija in že prej omenjene telesne poškodbe.

Poskrbite za možgansko telovadbo

Tistega, česar ne uporabljamo, zakrni. In to velja tudi za možgane. Če so vaši možgani čustveno in umsko dejavni, lahko upočasnite (ali celo preprečite) upad spominskih funkcij. Pomembno je, da niste suženj nekih ustaljenih navad – vedno stremite k temu, da se redno lotevate novih stvari. Obstaja ogromno dejavnosti, tako da se morate le odločiti, katera vam najbolj ustreza. Pri aktivnosti morate uživati – saj veste, da se na silo ne boste naučili nič. In ko smo že pri ustaljenih navadah –  Pomislite, ali tudi vaš dan vsak dan poteka enako. Pridete v službo, spijete kavo, pregledate elektronsko pošto, greste na kosilo … Vsak dan ista pesem. Razmislite o tem, da bi od časa do časa preprosto malo zamenjali vrstni red opravil. Če vse stvari vedno opravljamo na isti način, potem ne stimuliramo hipokampusa, dela možganov, ki je najbolj odgovoren za spomin.

Ključno je torej, da se ves čas učite. To velja tudi za formalno izobraževanje. Ljudje z višjo stopnjo izobrazbe in tisti, ki se stalno ukvarjajo z dejavnostmi, ki stimulirajo um, bolj uspešno ohranjajo miselno ostrino. Kdor poskrbi, da je njegov um ves čas dejaven, lahko zavre staranje ožilja in imunskega sistema. Polega tega nas redna misela aktivnost tudi pomladi.

scissor sisters – I Don’t Feel Like Dancin’

JAPONSKI VETER S PUDINGOM – HR.

Sastav-Kore:

Belanca…10 kom, Šećer…500 gr, Sirće…2 kašike.

Sastav-Fil:

Puding (vanila)…2 kom, Mleko…500 ml, Žumanca…10 kom, Margarin…250 gr, Šećer u prahu…200 gr, Mleveni orasi…250 gr, Mleko…6 kašika, Šlag…4 kom.

Priprema-Kora:

Belanca umutiti sa dve kašike sirćeta u čvrst sneg. Lagano i postepeno dodavati šećer uz neprestano mućenje. Smesu izliti u tepsiju obloženu pek-papirom, ravnomerno rasporediti masu po njoj i peći na 160 stepeni  oko 60 minuta(-). Pečenu koru preseći po dužini na dva jednaka dela (kora se više suši nego peče).

Priprema-Fil:

Puding prah razmutiti u malo mleka i razbiti grudvice. Dodati žumanca i zajedno kuvati u preostalom mleku. Kada se fil zgusne ostaviti da se ohladi te u njega dodati izradjen puter sa prah šećerom. Mlevene orahe popariti u mleku pa sjediniti sa žutim filom. U medjuvremenu umutiti šlag.

Filovanje:

Koru staviti na tacnu, premazati polovinom fila pa zatim polovinom umućenog šlaga, prekriti drugom korom te ponovo premzati ostatkom fila i preko svega preći drugom polovinom šlaga. Posuti rendanom čokoladom pa tortu ostaviti na hladno do služenja. Prijatno i slatko Vam bilo !

VELIKONOČNA OVČKA IZ BELJAKA SE NAREDI TAKOLE

1-2belaka stepi v trd sneg dodaj sladkor v prahu (po okusu) in 2-3 kapljice limoninega soka .obleces becka v volno potem pa posujes po tem kokosovo moko.ko je posusen mu s stopljeno cokolado narises ocke nosnice usta in usesa.res fajn zgleda velik vesela in volje za nasledne becke ti zelim

Marelice proti raku

Ljudstvo Hunza v Karakorumu v svoji 900 letni zgodovini ne pozna niti enega primera raka. Ugotovljeno je bilo, da je to posledica njihove – prehrane! Hunze se namreč pretežno hranijo z marelicami in njenimi jedrci, le-ta pa vsebujejo snov laetril ali amigdalin, kar je drugo ime za vitamin B17, ki se sprosti ob rakavi celici (če ima na razpolago dovolj encimov) in raka – ubije. Tudi druge strašne bolezni so bile v zgodovini že premagane z enim vitaminom, in sicer skorbut z vitaminom C, pelagra (97%-na smrtnost) z vitaminom B3, perniciozna anemija (99%-na smrtnost) z vitaminom B12 in beriberi z vitaminom B1.

Danes se po svetu na stotisoče ljudi se zdravi z B17. Nekaj dokumentiranih dejstev: v mehiškem mestu Tijuana je 40 klinik, ki zdravijo z Metabolic Therapy, torej s prehrambenimi dodatki: B17, antioksidanti, vitamini (zlasti tudi A), minerali in encimi. Vse te snovi krepijo imunski sistem in istočasno selektivno napadajo rakave celice. Niti enega primera ni, da bi B17 komu škodoval! Danes je že jasno, da je B17 odlična preventiva proti raku, povrhu vsega je to zdravilo zastonj! Nekaj moramo tako ali tako jesti. O ugodnem vplivu vitamina B17, ki so ga naši stvarniki Elohim položili v semena sadežev, predvsem mareličnih (o tem smo podrobneje pisali v prvem delu sestavka v prejšnji številki revije), se pojavlja vsak dan toliko informacij, da jih človek ne more sproti prebrati.
Pri raku ne zadostuje en sam vitamin. B17 namreč deluje samo v primeru, če presnova živalskega mesa ne porabi določenih encimov.

Vitamin B 17 in kraljica marelica

“Presnojedec ne moreš postati, ker si že presnojedec. Tvoje telo je ustvarjeno, da predela sveže snovi.” (David Wolfe, “Nature’s First Law” – “Prvi zakon Narave”)

Z izrazom vitamin B 17 je označeno veliko število vodotopnih sladkornih povezav, ki so prisotne v nad 800, povečini užitnih, rastlin. Najpogosteje in v največji koncentraciji se nahaja B 17 v mehkih delih jedrc sadja kot so marelice, breskve, nektarine, češnje, češplje in – jabolka. Pri prvih petih je treba streti koščico, da se pride do mehkega jedra. Agrumi (pomaranče, limone, grenivke) ne vsebujejo vitamina B 17. Daleč največ ga je v marelični koščici. Pri večini sort (ki morajo rasti divje) ga je od 2 do 2,5 % teže koščice.
Precej vitamina B 17 vsebujejo tudi proso, ajda, makadamski orehi, bambusovi poganjki, in nekatere vrste soje in graha. Seveda morajo biti biološko pridelani in ne obdelani industrijsko.

Svetovno znani raziskovalec raka dr. Krebs je dal svoja spoznanja v javnost 1974 med predavanjem pred Second Annual Cancer Convention v Los Angelesu: “Za preventiven odmerek vitamina B 17 že vemo. Ljudstvo Hunza ni imelo v svoji 900 letni zgodovini niti enega primera raka. To pleme se prehranjuje z naravnimi živili, ki vsebujejo vsaj 50 do 75 miligramov vitamina B 17 na dan. Deželo Hunzov opisujejo kot deželo, kjer je marelica kraljica. Tri mesece jo jedo svežo, ostali čas pa posušeno. Nikdar ne jedo marelic brez jedra koščice. Ko tujec koščico vrže na tla, jo domačin pobere in mu jo da nazaj, češ da je to najboljše pri marelici.” Dr. Krebs je zapisal tudi naslednje: “Ogromna večina zahodnjakov ne pojé v enem letu toliko vitamina B 17 kot človek Hunza v enem dnevu. Posledica te opustitve je strašno pomanjkanje vitamina B 17, oziroma cianogenega glikozida, ki je antineoplastičen (protinovotvorben) vitamin. Ta vitamin ni del naše prehrane; in to dejstvo razloži, zakaj se je rakava bolezen v naši družbi tako razpasla, da je dosegla epidemične razsežnosti, saj objokuje vsaka tretja ameriška družina primer rakavega obolenja.”, in to leta 1974.

Danes ima vsak tretji Američan raka, sredi 21. stoletja pa bo po nekaterih predvidevanjih skoraj vsakdo umrl za rakom. In to je bolezen, ki zelo boli. Ernst Krebs je vedno poudarjal, da gre pri raku za bolezen presnove, ki ni nalezljiva in ki je ne povzročajo virusi ali bakterije. “Bolezen presnove je neposredno v nespremenljivi zvezi z našo prehrano. Rad bi vam dal na pot kategorično, oziroma aksiomatično, temeljno resnico – resnico, kateri se ne da na noben način ugovarjati, ne iz znanstvenega, ne iz zgodovinskega in kaj šele iz kakega drugega vidika. To namreč, da v zgodovini medicine ni mogla biti še nikdar kaka kronična oziroma presnovna bolezen preprečena ali ozdravljena razen preko činiteljev, ki se nahajajo v prehrani ali v presnovi.”

Nekdaj smrtne bolezni

“Bolezen in kuhanje sta nastala istočasno.” (Dr. Howard Howell, Encyme Nutrition)
Dr. Alexander Berglas je v knjigi o raku (izdana v Parizu leta 1957) zapisal: “Civilizacija je za raka nezadržen plaz, uničujoča ujma. Narava in bistvo industrijske družbe je, da je v vsakem pogledu škodljiva. Soočamo se z mračno napovedjo, da se bosta rak in civilizacija razvijala paralelno.” Phillip Day v svoji, že omenjeni knjigi, temu dodaja: “Dva činitelja sta merodajna, da se rak ne pojavi: pomanjkanje škodljivega industrijskega okolja in naravne prehrane, ki bi imela visoko vsebnost mineralov in cianogenih glikozidov.” In prav teh cianogenih glikozidov kričeče manjka v naši zahodni prehrani. Ali se spomnimo starih pripovedi o ladijskih posadkah, ki jih je skorbút (slabokrvnost, krvavitev sluznic) pokosil enostavno zato, ker dalj časa niso užili vitamina C? Preživeli, ki so se za silo privlekli na kopno, so takoj ozdraveli, a od začetka niso vedeli, da samo zato, ker so spet “normalno jedli”. Pozneje so na ladje natovorili sode s kislim zeljem in skorbut se je za vedno poslovil.

Dr. Krebs (zanimivost: beseda Krebs pomeni v nemščini – rak) je ta znani primer skorbuta (ime bolezni izhaja iz holandščine, Holandci so bili nekdaj veliki morjeplovci; skorbut pomeni “velikanska usta”; znaki: utrujenost, nagnjenost k infekcijskim boleznim, krvaveče razjede dlesni, ki povzročijo izpadanje zob) opisal takole: “Kot se gotovo spominjate iz šolskih časov, je Velika Britanija dosegla oblast nad svetovnimi morji, potem ko je bilo ugotovljeno, da je treba britanskim mornarjem pri hrani dodati limone ali druge agrume in je na ta način britanski morski velesili bilo odvzeto prekletstvo skorbuta. Preden so dodajali hrani vitamin C ni bilo prav nič nenavadno, da je bilo ¾ moštva na koncu potovanja zelo bolnih. Tistim pa, ki niso umrli, je šlo na skrivnosten način takoj na bolje, ko so prišli na kopno, ker so jedli sveže sadje in zelenjavo, bogato na vitaminu C.”

Podoben scenarij je nudila perniciozna, smrtonosna anemija, ki je požela 98 % žrtev in proti kateri niso vedeli nobenega zdravila. Preskusili so arzen in njegove soli, strihnin, železo in sto drugih sredstev – vse skupaj pa brez uspeha. Tako je bilo vse dotlej, dokler niso nekega dne zdravniki dr. Murphy, dr. Shipple in dr. Minot začeli s klasičnimi preiskavami, ki so pokazale, da gre pri perniciozni anemiji za prehrambeni deficit. Svojim anemičnim bolnikom so preprosto svetovali, naj pri mesarju kupijo 10 dag svežih jeter, jih zmiksajo in na lahko opraženo jedo tri dni po eno žlico na dan. Tisti, ki so se navodil držali, so popolnoma ozdraveli. Odveč je omenjati, da je medicinska stroka tiste tri zdravnike oštevala, zasmehovala in ožigosala kot mazače. Medicina je bila razumljivo ogorčena ob dejstvu, da njihova zdravila niso bila za nobeno rabo, zahrbtno bolezen anemije pa je ozdravilo redno uživanje jeter! Jetra vsebujejo vitamin B 12 in folno kislino, ki sta danes sestavni del zdrave prehrane.

Podobno se je godilo s pelagro, ki se pojavlja pri ljudstvih, ki se hranijo skoraj izključno s koruzo, pri alkoholikih ali po dolgotrajnem jemanju antibiotikov. Znaki: dermatitis, pigmentacije (obarvanje kože) na vratu, hrbtišču roke in na nartu (del noge pod gležnjem), gastroenteritis, anemija, strah in vznemirjenje. Na začetku 20. stoletja je slavni zdravnik sir William Osler obiskal zavod za slaboumne v North Carolini. Ugotovil je, da je 75 % slaboumnih imelo bolezen pelagro. Mislili so, da gre za neki virus. Kirurg dr. Goldberger pa je ugotovil, da gre za pomanjkanje sveže zelenjave. Pozneje so odkrili, da je v pivskem kvasu, ki zdravi pelagro, prisoten niacin (nikotinska kislina), to je vitamin B3. Dr. Krebs je poudaril, da je bila tako z ustrezno prehrano spet premagana smrtonosna bolezen.

Isto velja brez pridržkov tudi za raka. Kroničnim presnovnim boleznim ni mogoče priti do živega s kemičnimi snovmi, ki so telesu tuje. Spet dr. Krebs: “Domneva, da so telesu tuje snovi za organizem neškodljive, je zmotna; česa takega sploh ni. Ne obstaja prav nobena kemična snov ali zdravilo, ki ga ponuja medicinska znanost, s katero bi se dalo izboljšati občutje, ki bi nas naredilo bolj uravnovešene ali pametnejše ali ki bi nam celo podaljšalo življenje. V naravi ne obstaja niti eno zdravilo niti ena molekula, ki bi sprožila take procese, razen če je tista molekula sestavni del naravne prehrane. Verjetno zato naleti laetril – B 17 na tak odpor in zavračanje.” .

Pravljici še ni videti srečnega konca

“Vsakdo mora vedeti, da je vojna proti raku v glavnem prevara” (Dr. Linus Pauling, 1901-1994, dvojni nobelovec, predsednik Ameriškega kemičnega združenja)

… kajti pojavila se je hudobna čarovnica. Seznam agresivnih napadalcev, ki govorijo o mazaštvu, gre v nedogled. Najbolj vplivne so velike ustanove: FDA – Food and Drug Administration (Uprava hrane in drog), ACS – American Cancer Society in NCI – National Cancer Institute (nacionalni inštitut za raka). V igri je seveda 11 milijard dolarjev, ki jih letno navrže običajno zdravljenje raka. Nasprotniki laetrila so bili zelo uspešni: v ZDA je proizvajanje in trženje z B 17 prepovedano! Obstajajo Američani, ki so si raka pozdravili v Mehiki in ker so potem hoteli v ZDA uživati ta vitamin, a so bili zapleteni v procese in nekateri so bili celo zaprti. Ko je kakšna stvar tako preganjana, jo je treba natančno proučiti. S civilizacijo se širi rak, s širjenjem interneta pa se širi tudi prepovedano védenje o zdravljenju raka.

Nekoliko kemije

Nasprotniki vitamina B 17 imajo dober izgovor: ta snov namreč vsebuje cianid, ki je na slabem glasu kot modra galica (bakrov sulfat s kristalno vodo) in je strupen. A dejstva govorijo drugače: še nikdar ni nihče umrl ob uživanju vitamina B 17. Ta snov je namreč zelo “inteligentna”. Dr. Krebs je ugotovil, da B 17 sestoji iz ene molekule hidrogencianida (modra galica), ene molekule benzaldehida (sredstvo proti bolečinam) in dveh molekul glukoze (grozdni sladkor, monosaharid). Obe prvi snovi sta močna strupa, ki sama lahko povzročita smrt. Njuna kombinacija znotraj vitamina B 17 pa je stabilna, kemično neaktivna in nestrupena. To spojino lahko stre samo encim beta-glukozidaza. Ta encim je sicer prisoten v vsem telesu, na tistih mestih pa, kjer so se stvorile rakave celice, se nahaja v ogromnih količinah. Beta-glukozidaza razpara molekulo B 17 na tistem mestu, kjer se je stvoril rak. Oba strupa se sinergetsko spojita in s tem ustvarita superstrup, ki je nekajkrat močnejši, kot sta obe snovi v izoliranem stanju. Zahvaljujoč selektivni strupenosti molekule B 17 zadane rakavo celico kemična smrt. Encim rhodaneza prevzame pri tem nadzorno funkcijo. V telesu ga je zelo malo po celem telesu, ni ga pa tam, kjer so se naredile rakave celice! Ko B 17 pride v stik z zdravimi celicami, rhodaneza razstrupi cianid (iz modre galice) in oksidira skupino benzaldehidov, kar seveda pomeni, da B 17 postane aktiven z zelo ostro natančnostjo samo na mestih, ki jih je napadel rak, ne pa na zdravem tkivu. Oba stranska produkta, ki nastaneta kot reakcija z rhodanezom – namreč tiocianat in benzojeva kislina -, pa celo obogatita zdrave celice s hranilnimi snovmi. Če pa je teh snovi preveč, se izločajo z urinom.

Še enkrat poudarjamo: v laetrilu ni “prostega” vodikovega cianida. Šele ko pride laetril v stik z encimom beta-glukozidaza, tvori dve molekuli glukoze, grozdnega sladkorja, eno molekulo bezaldehida in eno vodikovega cianida – hidrogenski cianid – HCN. Samo rakava celica vsebuje ta encim. Ključna beseda pri tej zadevi je, da mora HCN šele nastati, saj ne plava prosto v laetrilu in se potem sprosti, ampak mora biti oblikovan. Encim beta-glukosidaza in samo ta encim lahko tvori HCN iz laetrila. Če ni v telesu rakavih celic, potem tudi ni beta-glukosidaze, če te ni, HCN ne more nastati iz laetrila. Benzaldehid, ki se oblikuje ob tej kemični reakciji, je za rakavo celico skrajno strupen.

Zakaj o vsem tem nič ne vemo?

Ker je tudi najbolj izsušen rakov pacient v očeh industrije tolst zlat osel! John D. Rockefeller je 1928 združil svoj imperij z nemškim kartelom IG Barve (ki je svoj čas z denarjem in svojimi izdelki močno podprl Hitlerja, v Auschwitzu pa je imel svoje zastopnike) – in s tem ustanovil največji in najvplivnejši farmakološki kartel na tem svetu. Zanj je bila največja kriva vera misliti, da ima narava zdravilo za vsako bolezen. Toda isti John Rockefeller nikdar v življenju ni uporabljal kemičnih zdravil, ampak vedno samo naravna, umrl pa je leta 1937 v starosti 99 let!

Takšni Rockefellerji vzbujajo nove potrebe. McDonald’s krmi otroke z umetnimi redilnimi snovmi, potem jim pa farmacevtska industrija prodaja kemična sredstva za hujšanje. Nove kemične snovi zaščitijo z avtorskim pravom. Dve, od njih odvisni organizaciji, odobrita njihov licenciran zvarek: AMA – American Medical Asociation in FDA – Food and Drug Administration. Obe organizaciji izobražujeta z denarjem Rockefellerjevega koncerna zdravnike, ki spravijo njihova zdravila med ljudi. Ves “napredek” v medicini financira skoraj izključno tisti kartel. Kar je nekoč izgledalo kot napredek za bolne, je končno privedlo do popolne monopolizacije medicinskega sektorja, kjer farmacija vzdržuje raziskave, ki se jih da patentirati, kajti samo te zagotavljajo velik denar. Vse, kar ima na razpolago mati narava, ne pride v poštev, zato po celem svetu onemogočajo ali celo prepovedujejo naravna zdravila ali pa zahtevajo iste pogoje testiranja, kakor si jih privoščijo največji farmacevtski velikani za svoje laboratorijske zvarke. Malim proizvajalcem naravnih zdravil to zlomi finančni tilnik. Vzemimo primer: stevia je sladilo in zdravilo (uporabno tudi za sladkorne bolnike, ki jih je na milijone po svetu), ki ga pridobivajo iz paragvajske rastline stevia rebaudiana. Na Japonskem s stevio sladijo že več kot polovico sladkih jedi in pijač, v ZDA in EU pa njena uporaba ni dovoljena! Podobno se dogaja konoplji in glogu.

Zveni kot pravljica

Poglejmo tri dokumentirane izjave bolnikov, ki jih je v svojih knjigah in poročilih zapisal ameriški raziskovalec raka, dr. Philip Binzel:
“Joseph Allen je imel raka od 70ih let naprej. Pred kratkim so pri njem ugotovili sesedanje krvi, kar je potrdilo navzočnost raka. Jetrna pega (močan sum za raka) se je nekontrolirano širila. Potem ko je jemal en teden B 17, je pega popolnoma izginila.

George Robinson je poročal, da so njegovega očeta, ki so ga bili odpustili kot neozdravljivega, preiskali, ko se je zdravil tako s kemoterapijo kot z B 17. Tumor se je zmanjšal za 75 % in zdravniki so bili ob sapo. Izjavili so, da se bo očitno izmazal.

Sandy Williams je poročala, da se ji je rak povrnil, ko je nehala jemati marelična jedrca. Ko je pred nekaj meseci začela jesti jedrca, je kožni rak izplahnel v enem do dveh tednih. Ko je prenehala z jedrci, se je rak povrnil.”

… A ne samo to

V znanstvenih krogih pa se je v vsem tem času odvijala prava drama. Zgodbo pričnimo z življenjskim delom dr. Kanematsuja Sugiure, ki je veljal za najuglednejšega specialista za raka v ZDA. 1962 je objavil na stotine znanstvenih poročil v seriji štirih knjig in nihče manj kot dr. C. Chester Stock, vodja testnega oddelka pri Sloan Kettering Memorial Hospital (MSK), torej pri ustanovi, ki proučuje raka, je v predgovoru zapisal: “Težko je naleteti pri proučevanju raka na ime, ki bi bilo povsod tako poznano, kot je ime Kanematsu Sugiura. Najbolje je to izrazil ruski izvedenec za raka, ki nas je obiskal. Rekel je, da če dr. Sugiura nekaj objavi, potem nam ni treba raziskovanja ponoviti, kajti naši zaključki bi bili skladni z njegovimi.” Ta véliki strokovnjak je koncem 70ih let na newyorškem Rockefeller Institute of Sloan Kettering Memorial Hospital izpeljal študijo o laetrilu. Njegovi izsledki so postali prava blamaža za MSK in za finančnike te firme, ki jo s svojimi subvencijami držijo pri življenju. Po petletnih raziskavah so se zaključki dr. Sugiura namreč glasili:

• laetril omejuje rast tumorjev
• pri miših prepreči širjenje raka (metestaziranje)
• omili bolečine, je uspešen kot preventiva raka
• izboljšuje splošno počutje.

Znanstvenika dr. Elisabeth Stockert in dr. Lloyd Schoen (oba delata pri MSK kot biokemika) sta Sugiurove ugotovitve potrdila. Schoen je celo zabeležil 100% ozdravitev pri švicarskih albino miših z dodajanjem Mannersovih protinovotvornih encimov. Pozneje je postal ta postopek standarden pri zdravnikih, ki so uporabljali laetril. tudi mediji so se poželjivo vrgli na senzacionalno novost: “Najuglednejši izvedenec za raka v ZDA je dokazal učinkovitost vitamina B 17!” A zgodilo se je nekaj nezaslišanega: Sugiurovih izsledkov njegov inštitut ni objavil! Dr. Sugiura se je pritožil, v zahvalo pa so ga odpustili! V knjigi “The Anatomy of a Cover-up” (”Anatomija nekega prikrivanja”) je opisana kriminalna zgodovina Sugiurovih raziskovanj, več o tem pa v prihodnji številki revije.