Vreme | Evropa

“Človek je v našem podjetju najbolj pomemben, delovni čas je fleksibilen, delamo lahko tudi od doma. Imamo ogromno ugodnosti: zastonj kavo, zajtrke, prigrizke, pijačo, sadje, pa tudi razne storitve kot so masaže, zdravnik in frizer.

“

V tukajšnji organizacijski strukturi ni šefov, so samo mentorji. Imamo veliko svobode pri delu, to pa pomeni, da imamo tudi veliko odgovornosti. Če gre kaj narobe, ne odgovarja šef, ampak ti sam. Seveda enako velja v primeru uspeha.

Domen Selinec

Kosilo je organizirano v podjetju in je tako rekoč zastonj – pogoj je da dve uri na mesec pomagaš pri delu v kuhinji. Imamo kar nekaj športnih klubov, svoje nogometno in odbojkarsko igrišče, fitnes, plezalno steno,” vzdušje v tehnološkem podjetju Omicron v avstrijski pokrajini Vorarlberg opisuje Domen Selinec, ki se je s trebuhom za kruhom odpravil pred enim letom.

Službo je zaman iskal v Sloveniji

Pred tem je v Iskra Sistemih delal šest let, a mu zaradi rezanja stroškov pogodbe niso podaljšali. Ker se je konec lanskega leta končalo še projektno delo, ki ga je imel, je moral poiskati novo službo.

Iskal sem jo tudi v Sloveniji, a je področje za katerega sem specializiran pri nas zelo slabo razvito, pravi in dodaja: “Ko sem dobil priložnost v tej avstrijski firmi in ko sem videl, kakšen odnos in duh sta v njej, sem se odločil da grem, ker boljše priložnosti najbrž ne bi dobil.”

“Po oddani prijavi so najprej v Ljubljano prišli predstavniki podjetja, kjer smo opravili prvi razgovor. Potem sem imel strokovni razgovor po telefonu, nakar so me povabili, da pridem na obisk v njihovo podjetje. Plačali in organizirali so vse – letalsko karto, hotel, taksi, … V manj kot mesecu dni po prijavi na razpis sem imel v rokah pogodbo za nedoločen čas, kar je v Sloveniji iluzija,” primerjavo s razmerami pri nas sklene Selinec.

Beg mladih v tujino še kar traja

Lani se je v tujino odselilo 7.789 Slovencev – večina med njimi je mladih, ki pri nas niso našli dela. Državi, kjer Slovenci najpogosteje najdejo službo, sta Avstrija in Nemčija.

Na zavodu za zaposlovanje je bilo konec novembra registriranih skoraj 19 tisoč brezposlenih z visokošolsko izobrazbo, med njimi 521 magistrov in doktorjev znanosti.

V okviru zavoda delujejo tudi svetovalci, ki zainteresiranim svetujejo glede zaposlitev v Evropi. “V letu 2014 – do vključno novembra – se je nanje obrnilo nekaj več kot 14.000 iskalcev zaposlitve v Evropi. Že nekaj let je število iskalcev zaposlitve v tujini podobno,” pojasnjujejo na zavodu.

Država: Ljudi moramo privabiti nazaj v domovino

“Pomembno je spodbujati ljudi, da se izobražujejo, usposabljajo in dopolnjujejo svoje znanje tudi v tujini, vendar pa je ključno, da jih znamo privabiti nazaj v domovino in jim ponuditi nove izzive za delo in njihov razvoj,” na vprašanje kaj lahko stori država, da najsposobnejši ne bi za vedno zapuščali države, odgovarjajo na ministrstvu za delo.

Priznavajo, da vsak odhod usposobljenega prebivalca pomeni potencialno izgubo človeškega kapitala, kar lahko vodi v zmanjšano konkurenčnost slovenskega trga dela.

“Iskanje dela v tujini bi lahko omejili le s skupnim strateškim pristopom, ki vključuje ukrepe različnih politik in resorjev. Ustrezna štipendijska politika in družinska politika, sta denimo v Sloveniji zelo ugodna v primerjavi z večino drugih držav. Ostala ministrstva pa morajo zagotoviti ustrezno šolsko politiko (spodbujanje vlaganje v raziskave in razvoj, podjetniško miselnost), primerno gospodarsko okolje, (spodbujanje inovacij, zagotoviti ustrezno podjetniško okolje in tehnološki razvoj), pomembna pa je tudi ustrezna davčna in stanovanjska politika,” pravijo na ministrstvu za delo.

“Za raziskave in razvoj damo manj kot Real Madrid za dva nogometaša”

“

V Sloveniji smo izgubili kulturne etalone, med katerimi so tudi znanje, ideje, stremljenja, vizije, razvoj. Pri nas znanje ni cenjeno, kot bi moralo biti, in to ne samo v kulturnem smislu, temveč tudi v povsem praktičnem smislu uporabe znanja za svoj obstoj in razvoj. Če kmet plača za semena tisoč evrov, proda pa za 900 evrov izdelkov, potem ne bo rešil problema s tem, da bo naslednje leto kupil le za 900 evrov semen ali pa morda prodal traktor.

Jadran Lenarčič, direktor Inštituta Jožef Stefan

“Pri nas v področje raziskav in razvoja vlagamo manj kot stane ena kava na teden na prebivalca ali toliko kot plača Real Madrid za dva nogometaša. In ta obseg se še manjša. Je potrebno še kaj dodati, ali sploh lahko še kdo pomisli, da bi takšna država mogla postati bolj konkurenčna?” je mačehovski odnos države do znanosti okrcal Jadran Lenarčič, direktor Inštituta Jožef Stefan (IJS).Razmere so takšne, da mladi z IJS ne odhajajo, temveč manj prihajajo – ker nimamo dovolj sredstev, jih ne moremo zaposliti, dodaja Lenarčič.

Prav to je po njegovem glavni razlog, da se mladi raziskovalci odločajo za študij ali kasnejšo kariero v tujini. “Drugi razlog je ta, da si nekateri iščejo službe v tujini, ker so tam za raziskovalno delo preprosto boljši pogoji in ustreznejša infrastruktura. Mladi gledajo tudi na to, kakšne priložnosti bodo imeli kasneje v Sloveniji, ali se bodo lahko vključevali v s sredstvi izčrpano akademsko sfero ali bodo mogoče mogli priložnost iskati v razvojno usmerjeni industriji. Teh priložnosti pa je v Sloveniji iz dneva v dan manj,” opozarja Lenarčič.

Izzive je našel v švicarskem laboratoriju

Na post doktorsko izobraževanje v tujino se je denimo odpravil Lovro Gorjan. Po končanem doktoratu se je kot razvojni inženir zaposlil v tolminski družbi Hidra AET, kjer je delal na projektih povezanih z avtomobilsko industrijo, redno se je izpopolnjeval tudi na IJS. “Poudariti moram, da sta se tako Hidria AET kot IJS izkazala, kot zelo ustrežljiva in prilagodljiva,” priznava Gorjan, ki pa ga je kljub vsemu premamila tujina.

“

Pogoji za delo so tu precej primerljivi s tistimi ki sem jih bil vajen doma. Ko sem prišel sem, nisem doživel prav nobenega kulturnega šoka. Delo je super in težko bi pri selitvi našel kaj slabega. Imam pa tudi srečo, da sem naletel na zelo dobre kolege s katerimi smo se spoprijateljili tudi v zasebnem življenju.

Lovro Gorjan

“Po premisleku sem se prijavil na razpis – bil mi je pisan na kožo, tako glede izobrazbe kot delovnih izkušenj. Takrat nisem imel jasne slike o svoji prihodnosti znotraj Hidrie AET, moje delo na IJS pa tudi ni bilo dolgoročno vzdržno. Mamljiva je bila tudi švicarska plača. Zdaj na inštitutu Empa skupaj z industrijskimi partnerji razvijamo odporno keramično plast pritrjeno na aluminij,” pojasnjuje.Projekt se mu bo iztekel spomladi, a bi v Švici ostal še vsaj dve leti: “To je povezano tudi z denarjem. V tem času bi lahko zaslužil toliko, da se ob vrnitvi v domovino lažje spopadem s stanovanjskim problemom. Vsekakor pa bi pa rad imel delo tudi, ko se vrnem domov. Če ga v Sloveniji ne bo, bom pa službo imel v tujini, bom vrnitev preložil.”

“Tujina ni za ljudi z domotožjem”

Že devet let pa v avstralskem Perthu kot rudarski inženir dela Matjaž Frantar. V Sloveniji je delal kot tehnični vodja pri gradnji trojanskih predorov.

“Ko so se dela zaključevala, novih projektov in investicij ni bilo, lastniki družbe so se menjali po tekočem traku, plača pa je bila z vsakim novim lastnikom deset odstotkov nižja, zato mi ni preostalo nič drugega, kot da si poiščem delo v tujini,” pravi Frantar, ki v avstralskih rudnikih opravlja podobno delo, kot ga je pri nas.

Domovine ne pogreša. “Res je, da je treba stike na novo vzpostaviti, a delo v tujini to zahteva, sicer je bolje, da ostaneš doma in v svet zreš z domačega praga. Tujina ni za ljudi z domotožjem. V spomin se mi je vtisnil tatoo na roki nekega novozalandca: ‘Go hard or go home*’. To drži za vse, ki so odšli v tujino ali se tja še odpravljajo,” poudarja brezkompromisno.

*Na vse ali nič