Znotraj mnogih duš se zadržujejo napačna razumevanja o krajih njihovega bivanja v univerzumu, dvomi o tem ali si sploh zaslužijo (in smejo zaslužiti) materialno obilje in celostno zdravje ter mešana občutja o naseljevanju fizičnega telesa nasploh.
Rane in poškodbe duše izvirajo bodisi iz travm, strahu bodisi nezaupanja. Duša se na tovrstne travme odziva na mnoge načine, na primer lahko se zlomi (zdrobi, prelomi), postane šibka, slabotna ali izčrpana. Duhovni zdravilci starodavnih kultur pravijo, da zlomljeni drobci in delci duše lahko ostanejo znotraj našega fizičnega jaza ali pa se zataknejo, izgubijo. Lahko ostanejo prilepljeni tudi na prejšnja življenja, prejšnje izkušnje in realnosti.
Duša in fizično delo morata biti v ravnovesjuNerazložljiva privlačnost
Ko ti delci zapustijo naše fizično telo, naš fizični jaz ostane nekako nezavarovan (vsaj počutimo se tako). Če se je dušni delček skrival znotraj določenega telesnega dela, po njegovem »odhodu« tisti del ostane nekako prazen in nenapolnjen, mi pa se v tistem delu telesa počutimo, kot bi bili nezavarovani. Če delci duše ostanejo zataknjeni v drugi časovni periodi ali v drugi osebi in objektu, lahko v našem zdajšnjem življenju čutimo nerazložljivo privlačnost do določene časovne periode v preteklem teku časa, prav tako nas lahko nezavedno pritegnejo določene osebe ali objekti …
Zakaj resnično včasih tako čutimo? Nekateri prostori, objekti, ljudje, države, predeli sveta in obdobja zgodovinske preteklosti se nam zdijo privlačnejši, srce in duša nas vleče k njim z nerazložljivim vzrokom. A kot pravijo duhovni zdravilci starih ljudstev, se v njih zadržujejo delci naše duše.
Vsakršne travme, povzročene duši, se lahko odražajo tudi v tem, da duša delno ali popolnoma zapusti fizično telo. To se mnogokrat zgodi pri osebah, ki so bile kako koli zlorabljene ali pa so preživele druge izjemno težavne travmatične dogodke. Iz tega lahko izvira bolezen kot na primer shizofrenija, nagnjenost k jemanju drog itn. Tako so na primer shizofreniki »videti prazni« od vratu navzdol, njihova duša je včasih prelomljena na dva dela ali celo na več raznolikih oblik. Na takšen način lahko duša ostaja v telesu vse dotlej, dokler ni spet ujeta v določeno izkušnjo, ki je podobna izkušnji, ki je povzročila njeno izvorno travmo. Lahko bi rekli, da gremo tedaj, ko gremo skozi podobno izkušnjo, skozi isto karmo ali da »podelujemo« določeno karmo oziroma karmični vzorec. V času podoživljanja oziroma nekakšnega ponovnega doživljanja enake izkušnje, duša dostikrat popolnoma odplava iz telesa ter se vanj povrne šele tedaj, ko se v njej, skozi duhovno zdravljenje, ponovno vzpostavi mir.
Vnovično vzpostavljanje miru v duši
Če želimo v duši znova vzpostaviti mir, moramo najprej postaviti diagnozo oziroma določiti trenutno stanje duše. Starodavni duhovni zdravilci so včasih osebo in njeno ožjo družino izolirali in pogledali, kako je z dušo, kakšno je njeno stanje in kje se nahaja duša. Določili so, ali je duša zataknjena v določenem predelu telesa ali pa je popolnoma odstranjena iz telesa in morda le še z tanko vezjo pripeta nanj. Morda je duša »sesuta« na delčke, ki leže na različnih mestih, ali pa se skriva v preteklem življenju in morda celo v kakšni travmatični izkušnji iz otroštva. Duša je lahko preveč usmerjena in naravnana tudi na prihodnost, spet druga je morda je le delno povezana s telesom, medtem ko so določene duše popolnoma cele znotraj fizičnega telesa. Stanje duše lahko določimo z zelo senzibilnimi čuti, ki bi jim lahko rekli že kar transcendentalni čuti. Zato moramo pri zdravljenju dušnih ran obvladati gibanje tako v fizičnem kot tudi v duhovnem svetu ali dimenzijah realnosti.
Ko je stanje duše opredeljeno, se lahko začne zdravljenje duše. Kadarkoli so zdravilci starih kultur zdravili bolno ali uročeno dušo, ki ji je bilo onemogočeno delovanje, so se tega lotili z duhovnim zdravljenjem (nekateri za to uporabljajo tudi izraz “zdravljenje dušeâ€). Včasih je bilo treba zdraviti kar celo plemensko skupnost, včasih pa zgolj posameznike znotraj nje. Mnogokrat so določeni bolni posamezniki ozdraveli potem, ko so zdravilci zdravili celo plemensko skupnost. Nekateri izredno duhovno in osebnostno močni zdravilci starih ljudstev (kar jih je pač še ostalo) to počno še dandanes. V tem zdravljenju so posebej izjemni avstralski aborigini ali pa afriški zdravilci plemena Zulu. Mnoga zdravljenja izvajajo z obrednimi plesi, ki so kot nekakšna skupinska molitev – invokacija duhovne zdravilne energije. Njihovi zdravilci vidijo stanje duše, ki ima težave. Za odpravljanje in zdravljenje nekaterih dušnih ran, morajo zdravilci celo zapustiti svoja telesa, da osvobodijo bolno ali blodečo dušo in jo privedejo nazaj tja, kamor spada.
Takšni zdravilci morajo seveda obvladati »hojo« po obeh svetovih, duhovnem in fizičnem. Prav zato, ker se med nekaterimi zdravljenji podajajo v tako oddaljene duhovne dimenzije, so po njih lahko fizično zelo izčrpani in potrebujejo nekaj dni za fizično okrevanje.
Hkrati pa takšen, a povsem drugače izveden način duhovnega zdravljenja ali zdravljenja dušnih ran najdemo na primer tudi na krščanskih ali katerih koli drugih romarskih krajih in svetih mestih (kjer domujejo svete osebe ali guruji). Tudi tam se dogajajo duhovne ozdravitve, ki lahko rezultirajo tudi v ozdravitvi težkih fizičnih ali psihičnih bolezni. Cela paleta takšnih duhovnih ozdravitev, ki so tudi medicinsko preverjene, je popisana na primer v krščanskem romarskem kraju Lurd. Tako kot pri tovrstnih ozdravitvah v prastarih plemenskih skupinah tudi na teh svetih in romarskih mestih ozdravljene osebe dostikrat začutijo pred ozdravitvijo velik strah, med samo ozdravitvijo (v trenutku tik pred ozdravitvijo) pa velikansko bolečino v določenem predelu fizičnega telesa. Nemalokrat ob tej bolečini izpustijo tudi krike ali neznansko jočejo, morda za hip izgubijo zavest in padejo v komo ter podobno.
Bog nas ljubi takšne, kakršni smo
Ranam duše bi lahko bolj znanstveno oziroma z natančno terminološko opredelitvijo rekli “rane v zavesti†oziroma “rane v globokih plasteh naše zavestiâ€, zdravljenju duše pa “zdravljenje globljih plasti zavesti†(nezavednega, ki je naša karma). Zaradi zelo globokih ran v zavesti, premnogih skritih nezavednih (karmičnih) spominov na zlorabe, se zdravljenci ne počutijo vredne, da bi ozdraveli. Krivdo za zlorabe prelagajo nase, sebi se zdijo grdi in zato nevredni božje ljubezni , ne zavedajoč se, da jih Bog ljubi v vsakem trenutku, takšne, kot so.
Prehod skozi tako globoke travme res ni lahak, še posebno če gre za duše, ki so občutile veliko strahu, negotovosti, frustracij ali težavno otroštvo. Kako naj na primer odreagiramo, če zdravitelj najde delček naše duše (zavedanja) v nekem drugem predelu univerzuma, zgolj z vezjo pripetega na naše zdajšnje fizično obstajanje? Ta delček se zaveda, da bo življenje težavno in zato ne želi priti v fizično telo in obstajanje. Ko se zdravljenec odloči, da ta delček kljub neznanskemu strahu, ki ga ob tem spremlja, vendarle potrebuje in hoče v svojem življenju, se lahko začne odvijati zdravljenje. Zdravljenec se zave, da bo po ozdravitvi bolj celosten in bo njegovo telo bolj povezano z duhom in z njegovo duhovno močjo. Po takšni ozdravitvi (povrnitvi izgubljenega delca zavesti o sebi) se zdravljenec običajno začne učiti, kdo v resnici je. Postaja srečnejši in duhovno, pa tudi nasploh močnejši.
Tovrstno zdravljenje običajno pomaga pri suicidalnih težavah. Zdravljenec s suicidalnimi nagnjenji lahko na primer odkrije, da se njegova duša boji priti v telo in da se skriva čisto blizu božanskega bistva vsega. Ko se zdravljenec odloči, da želi povezanost duše s svojim fizičnim obstajanjem, je trenutek ozdravitve lahko videti zelo poseben, saj zdravljenec lahko izpusti boleč krik, zatrese se mu vrat … Hkrati pa izginejo poprejšnje bolečine in želje po smrti. Tudi v primerih spolne zlorabe je to zdravljenje blagodejno. Osebe, ki so imele izkušnjo spolne zlorabe, lahko ugotovijo, da je duša le delno povezana s telesom ter da je na njej temna pega. Tedaj morda zajočejo, rekoč, da ne verjamejo, da jih tako »umazane« Bog še ljubi … Ko skozi zdravljenje ali več zdravilskih seans spoznajo, da je ideja, da jih Bog ne ljubi in da jih obsoja, povsem napačna – se njihove dušne rane postopno zacelijo. Spet lahko zaživijo normalno življenje.
Zadnji del zdravljenja globokih ran v naši zavesti, je spajanje vseh treh aspektov – telesa, uma in duše. Bolj ko postajajo spojeni, težje jih je oddeliti in razločevati kot posamezne dele, aspekte nas samih. Ko se vsi trije deli nas samih tako spojijo in prepojijo drug z drugim, občutimo moč božanskega vira, ki je tudi naš božanski vir. Tedaj smo bolj in bolj pretočni za ta vir, ki je luč – božanska luč. Tako naše bistvo (sebstvo) vse bolj pronica v naše tukajšnje obstajanje, življenje. Naš primarni božanski jaz se manifestira kot naš jaz. Tedaj nismo več kot razcepljeni na dvoje, ko je naš božanski jaz oddeljen od našega jaza. Naše bistvo se zlije z našim zavedanjem sebe, vemo, da smo mi ta božanski jaz in zato tedaj pravimo, da znova pridemo v enost. In prav tega si tudi želimo.
Izvori duhovne zdravilne energije
Izvori duhovne zdravilne energije so v duhovnih energijskih telesih. Ta energija se pretaka skozi duhovne energijske centre – čakre. Mnogi starodavni duhovni zdravitelji verjamejo, da naša duša oziroma naši duhovni energijski izvori pravzaprav opravljajo celotno duhovno zdravljenje in manifestiranje »čudežev«. Mnoga starodavna ljudstva delajo neposredno z dušo, sklicujoč se na duhovne principe zdravljenja (ki so temelj zdravljenja in življenja nasploh).
Zdravljenje duše se po svetu izvaja skozi raznolike tehnike, vendar so rezultati zdravljenja duše vedno izjemno presenetljivi. Vsekakor je duša najbolj očitno »vozilo« za prevajanje (kanaliziranje) duhovne energije. Duhovno zdravljenje pomeni, da sami sebi pomagamo z duhovnim zdravljenjem – prevajanjem duhovnih energij ter tudi da drugim pomagamo s to sposobnostjo oziroma da jim pomagamo, da tudi sami razvijejo to sposobnost zavedanja in delovanja. V takšnem procesu zdravljenja se kot zdravilci premikamo med fizičnim in duhovnim svetom, da bi pomagali posameznikom ozdraviti fizične in duševne rane, težave in takšne ali drugačne negativne vzroke. V takšnem zdravljenju se moramo vprašati tudi to, česa si želi naša duša, ne da se sprašujemo le to, kaj je narobe z našim fizičnim telesom, njegovo energijo, z našimi čustvi in mislimi …
Neverjetno, a resnično – božanski izvor, Bog (ki je naš osebni božanski izvor in hkrati izvor vsega, kar obstaja) vedno »odgovori« na naša hotenja, vedno se odzove na naše prošnje ne glede na to, kakšno težavo ali bolezen imamo. Zato pravijo, da vera dela čudeže. Mnogi, ki so ozdraveli na romarskih zdravilnih krajih, so verovali v Boga, v božanski vir … in vera je res naredila tisto, kar velja kot čudežno …
Iz duhovnega v fizično
Najboljše dosežke pri takšnem zdravljenju in manifestiranju lahko dosežemo s prinašanjem energije skozi najvišje duhovne čakre v naše telesne, najnižje ležeče čakre. S tem lahko postopno razrešujemo ne le bolezenske težave, temveč tudi težave v odnosih ali v službi in še kje drugje, čisto vsakdanje težave nasploh.
Ko dušo odpremo sebi, se postopno prelije tudi v prostor, v kontakte z drugimi na ravni duše. Ko se to dogajanje odrazi na fizični ravni, lahko »zgradimo mostove«, ki jih preidemo mi sami in potem tudi drugi. Ko v fizično realnost prejemamo energijo ali informacijo neposredno iz božanskega vira, lahko prekrojimo in spremenimo čisto fizične situacije na povsem drugačen način. Tudi sodobni duhovni zdravilci opisujejo dobrodejnost tovrstnega dela v vsakdanjih situacijah, ki so se rešile kot – čudežno.
Toda čudežev ni …
Če se želimo odpreti takšnim – kot pravijo – čudežnim posegom, moramo pravilno opredeliti, kaj sploh so čudeži. Lahko bi rekli, da je tisto, kar mi običajno opredeljujemo kot čudežno, nekaj naravnega, če se odpremo božanskemu viru. Čudež je potemtakem vsak dogodek, ki nas podpira na naši poti duhovne dharme (našega duhovnega smisla) in popolnosti (dovršitve), hkrati pa je energiziran oziroma energijsko podprt prav iz samega božanskega energetskega vira. Že Tomaž Akvinski je dejal, da čudeži niso v nasprotju z naravo, temveč v nasprotju s tistim, kar mi mislimo, da je narava. Če bi človekovo naravo in naravo vsega torej opredeljevali temeljno iz duhovnega vira, bi bili tako imenovani čudeži povsem normalen pojav in delovanje.
Če želimo, da se nam dogajajo čudeži, ne smemo vztrajati pri rešitvah ciljev, ki smo si jih ustvarili v svojih glavah. Nikakor! Ne smemo na primer vztrajati, da bo naš najboljši, najdražji doživljenjski partner-ka takšen-a, kot smo si ga naslikali v mislih. Ne smemo vztrajati, da bo na primer naša knjiga izdana prav pri tej in tej založbi in da bomo dobili najboljše stanovanje prav v določenem bloku. Zapomnimo si, da imajo drugi ljudje svobodno voljo in da božanski vir – Bog to upošteva. Če želimo delati z energijo božanskega vira, moramo prav to upoštevati tudi mi. Drugače lahko prenehamo razmišljati o tem, da bi delali s tovrstno energijo, ki nikakor ne prenese egoističnega vmešavanja.
Če našega duha blokiramo s svojimi rešitvami zdravljenja ali manifestiranja dogodkov, če mu že vnaprej dajemo napotke, »kako naj nekaj stori«, najbrž ne bomo nikoli prejeli tistega, kar bo najboljše za nas in za vse. Tudi tedaj, ko želimo nekomu pomagati, da bi na primer ozdravel, dobil službo, našel pravega partnerja-ko ali spremenil določene negativne karakterne poteze – žal posegamo v odločitve najvišjega božanskega vira. Čeprav dobronamerni, nismo nevtralni v osebnem mišljenju, zato tudi rešitve težav ne bodo tako izjemne in čudežne kot bi pričakovali. Predati moramo univerzalnemu, kozmičnemu, božanskemu, »kako naj se nekaj reši«, in prava rešitev za nas in za vse bo zagotovo prišla.
Elena Danel
julij 7, 2012 12:09 popoldne | 
Subscribe