Anton Komat: Prepoved proste prodaje zdravilnih zelišč je okoljski kriminal – Maja Megla, 21.07.2012

Sodba je bila izrečena v četrtek, 12. julija. Sodni spor je bil sprožen v Franciji med semenarsko korporacijo Graines Baumax, ki je tožila male kmete in vrtičkarje iz združenja Kokopelli. Tožba je bila usmerjena v dve točki: Kokopelli ne sme prodajati semen, ki niso registrirana, Graines Baumax pa je zaradi poslovne škode zahteval še odškodninski zahtevek 50.000 evrov.

Ta zadeva je prišla do luksemburškega sodišča, ki je razsodilo v prid Kokopelliju, to pomeni v prid vsem civilnim mrežam, ki delujejo po Evropi. Gre za izjemno pomembno razsodbo, ki ščiti tradicionalne varietete kulturnih rastlin. Naši predniki so stoletja pridelovali kulture, ki so prilagojene določeni krajini, sestavi prsti in podnebju neke dežele. Iz roda v rod so zbirali najboljša semena, kar je bil dolg proces selekcije najboljših lastnosti. Ta sijajna kulturna dediščina je postala ciljna tarča za številne korporacije, ki so jo hotele privatizirati. Evropska komisija je leta 1980 praktično uničila pridelavo več kot 1500 sort zelenjave. Z nacionalnimi listami in sortnimi certifikati je samo v Franciji propadlo nekaj tisoč družinskih semenarskih podjetij s 100- ali 200-letno tradicijo. Zakaj? Ker je postopek registracije semena ene sorte znašal več kot 10.000 evrov. Jasno je, da zmore takšne astronomske zneske plačati le korporacija, ne pa neko malo semenarsko podjetje. Korporacije so enostavno pokupile mala podjetja in zavladale na trgu semen.

Potem se je začela druga faza t. i. genskih piratov oziroma lovcev na semena. Korporacije so prek International Convention for the Protection of New Varieties dosegle, da se lahko prodajajo le semena, ki gredo skozi registracijski postopek, ki so patentirana kot intelektualna lastnina, torej so last korporacij. Začel se je lov na semena, lovci pa so krožili po Evropi, tudi po Sloveniji, pobirali semena od malih kmetov in na tržnicah od branjevk ter jih izročali tujim korporacijam. Pred petnajstimi leti sem spoznal mlad par agronomov, ki sta bila prej kmetijska svetovalca, potem pa ju je tuja korporacija najela kot lovca na semena. Dobila sta terensko vozilo in – kot sta se meni pohvalila – najmanj trikrat višjo plačo ter dodatne nagrade in bonuse za pripeljano blago. Temu lovu na semena so se kmalu uprli v tretjem svetu. Primer: multinacionalka Monsanto se je lotila indijskega svetega drevesa neem (neem je zaradi izjemnih zdravilnih lastnosti ena od najpogosteje uporabljanih sestavin v ajurvedski medicini, op. p.), ki ima izjemne lastnosti, od zdravilnih do kozmetičnih. Ko je korporacija sprožila postopek za patentiranje in privatizacijo teh lastnosti, je vrhovno sodišče Indije prepovedalo patentiranje vseh njihovih historičnih varietet. Gensko piratstvo pomeni, da se nakradeni semenski material prenese v laboratorije korporacij, kjer identificirajo lastnosti, ki imajo potencial za trženje, in jih s križanjem ali z gensko tehnologijo prenesejo v »svoja semena«, ki jih potem prodajajo kot intelektualno lastnino korporacije. To je bila druga faza, gensko piratstvo.

Potem je nastopila tretja faza, trženje v paketu. Ko je kmet želel kupiti patentirano seme, registrirano prek korporacij, je padel v past, kajti to seme ni kalilo, če ni od iste korporacije kupil tudi kemično gnojilo in pesticid, kajti le ta dodatka sta vsebovala potreben sprožilec (trigger) kaljenja. Prodaja v paketu (traitor technology) je povzročila, da so kmetje plačevali petkrat več denarja, če seštejemo znesek za seme, pesticid in kemično gnojilo. Semena so postala izjemno draga. Poleg tega so vsi ti patentirani hibridi v veliki večini neplodni. To pomeni, da mora kmet vsako leto znova kupiti seme in s tem pade v tržno past, iz katere se le težko izvije, kajti ujet je še v kreditni odnos s korporacijo.

Po svetu je zato veliko iniciativ za zaščito semen. V Mariboru smo v okviru EPK (Evropske prestolnice kulture) naredili projekt Urbanih brazd in Varuhov semen, ker se zavedamo, da je nujno treba začeti reševati našo zgodovinsko dediščino. Povezali smo se z Avstrijci, pri katerih ta mreža že deluje – imenuje se Noetova barka in ima sedež blizu Dunaja. Zelo so nam priskočili na pomoč z nasveti in izkušnjami, ki jih imajo na tem področju že dvajset let. Naš namen je, da tudi Varuhi semen prerastejo v vseslovensko mrežo, kot je Kokopelli v Franciji ali Noetova barka v Avstriji. Na tem področju imajo Američani največjo organizacijo na svetu, Seed Savers Exchange, ki šteje prek 10.000 članov in so rešili okoli 25.000 starih sort v ZDA. V Sloveniji smo v pogovoru z Avstrijci ugotovili, da je izumrlo že vsaj 85 odstotkov vseh starih sort v našem srednjeevropskem prostoru, in to večina v zadnjih štiridesetih letih. Vse, kar so naši predniki vzgojili skozi stoletja, rastline, ki so najbolje prilagojene našemu okolju, izumirajo; to je tako, kot bi rušili temelje hiše. Čeprav vemo, da je Slovenija eden od centrov biodiverzitete v Evropi, pri reševanju starih sort nismo naredili nič, zato nam čedalje bolj upada prehranska suverenost. Ker hkrati uvažamo že dve tretjini hrane, ogrožamo lastno nacionalno varnost. Analitiki po svetu pišejo, da so semena temelj prehranske suverenosti. Semena postajajo izjemno pomembno strateško tržno področje, ki ga obvladujejo velike korporacije – zdaj že 67 odstotkov vsega svetovnega trga s semeni.

Vendar gre v osnovi za obvladovanje trga hrane, ki se začne s semeni, in kdor obvladuje izvor, ima nadzor tudi nad marsičem drugim. Omenili ste korporacijo Monsanto. Poglejva dva njena primera. V Evropi sta dovoljeni dve gensko spremenjeni kulturi, obe koruzi: Bt 176, ki je v lasti farmacevtske multinacionalke Novartis, in Mon 810, ki je v lasti Monsanta. Slednji je poskušal na trg spraviti še drugo gensko spremenjeno koruzo Mon 863. Evropska agencija za varno hrano je obe Monsantovi semeni, Mon 810 in Mon 863, odobrila zgolj po zagotovilu lastnika, da sta neoporečni. Najobširnejšo raziskavo o vplivu gensko spremenjene koruze na sesalce je leta 2001 opravil le Monsanto, torej podjetje, ki to koruzo proizvaja. Obvladuje tako trg kot tudi znanost, kajti tovrstne raziskave so izjemno drage.

Znanstvene raziskave so drage in neodvisne raziskovalne inštitucije, ki bi jih lahko naredile ali vsaj preverile rezultate, enostavno za to nimajo denarja. A blokade so tudi drugje. Tudi če bi hipotetično imeli neodvisno organizacijo, ki ima denar, bi morala ta Monsanto uradno zaprositi, ali lahko testira njihova semena. Kajti če bi semena kupili nekje na »prostem trgu« in jih testirali, bi Monsanto vložil tožbo in jo dobil z ogromno odškodnino.

Zato so neodvisni raziskovalci iz Francije, združeni v skupini Criigen, s tožbo, ki je trajala tri leta, dosegli, da je dal Monsanto raziskovalcem na voljo podatke o poskusu z gensko spremenjeno koruzo Mon 863. Vnovične analize niso bile v soglasju s prvotnimi izsledki, zato je evropska komisija naročila ponovne študije, ki so spet potrdile drugačne rezultate od prvotnih, Monsantovih.

Poizkusi korporacij so njihova poslovna skrivnost. Multinacionalke dajo v javnost in državnim organom samo tiste dele raziskav, ki so zanje ugodni. Vsi, ki imajo negativne rezultate, ne pridejo v javnost.

V boju za semena in primat na trgu pa obstaja še ena nevarnost. Kot pravijo biologi, se gensko spremenjeni organizmi (GSO) agresivno širijo in kontaminirajo genski material tradicionalnih rastlin, ki so se na določenem območju negovale stoletja. Recimo pri koruzi.

Pojdiva korak nazaj, k začetkom. Maksimalni vzpon je genska tehnologija doživela konec 80. in v 90. letih. Genska tehnologija je obljubljala čarovnije in kapital, ki je zavohal astronomske dobičke, je začel množično financirati razvoj genske tehnologije. Potem pa se je zgodil znameniti projekt HGP (Human Genom Project), dekodiranje človeškega genoma, ki se je končalo leta 2001 z znamenito konferenco v Lyonu. Tam sta bili obe strani; na eni je bilo svetovno združenje okoli 200 univerz, torej akademska znanost, na drugi pa ameriška korporacija Celera, ki jo je vodil eden od največjih genijev genetike Craig Venter. Obe skupini sta dirkali, katera bo prej dekodirala človeški genom z ambicijo, da ga bo zmagovalec lahko patentiral. Ob tem so se pojavila velika pravna, religiozna, etična in moralna vprašanja. Kajti kdo lahko patentira nekaj, kar je rezultat evolucije skozi milijone let kot svojo lastnino? Na srečo je bila v tej neodločeni tekmi celo majhna prednost na strani univerz. Potem sta Francis Collins, ki je vodil združenje univerz, in Craig Venter, ki je vodil ekipo korporacije Celera, leta 2001 na konferenci v Lyonu povedala resnico o genskem zapisu. Hipoteza, ki je bila postavljena kot centralna dogma genske tehnologije – en gen kodira en protein (Crick, 1958) –, je v teh raziskavah padla. Biokemiki so ugotovili, da ima človek v genomu 30.000 genov in po ocenah v svojih celicah vsaj 250.000 različnih proteinov. Po drugi strani pa je padla tudi druga dogma – en gen je ena lastnost, ki je izvirala še iz poizkusov, ki jih je že v 19. stoletju opravil Gregor Mendel. Ocenili so, da ima vsak človeški osebek več kot dva milijona različnih lastnosti. Oba največja svetovna strokovnjaka sta torej razkrila, da o delovanju genoma ne vemo praktično nič in je treba vse raziskave vrniti na začetek ter podreti osrednjo gensko dogmo, ki temelji na odkritju strukture DNA leta 1953 (1962. so zanjo prejeli Nobelovo nagrado znanstveniki James D. Watson, Francis Crick in Maurice Wilkins). Akademska znanost je torej povedala svojo resnico. Kapital pa, ki je težke milijarde vrgel v raziskave z ambicijo, da bi patentiral semena in človeški genom, trmasto nadaljuje s tem, da bi povrnil vloženi denar. Tako so nastale transgene rastline, GSO, s katerimi nas danes posiljujejo: soja, koruza, bombaž, oljna repica.

Res je, kot pravite, da sta bili Evropi ponujeni dve sorti koruze, vendar z obljubo, da bo uporaba teh semen zmanjšala uporabo herbicidov. A resnica je drugačna. Plevel sčasoma postane odporen in kmet mora povečevati količino herbicida. V tem dvigovanju količin strupa je na neki točki pokončana tudi kulturna rastlina. Postavi se vprašanje, kaj je za korporacijo ceneje: razviti nov herbicid ali transgenirati rastlino, da bo odporna na povečane doze strupa. Cena transgene operacije se giblje med 15 in 25 milijoni dolarjev. Razvoj novega pesticida pa je na ravni sto in več milijonov dolarjev. Korporacijam se zato veliko bolj splača transgenirati rastline. Preberite, kaj se je zgodilo v Argentini s sojo, z uničeno zemljo in zdravjem ljudi. Genska tehnologija ni znanost, temveč tehnologija, ki temelji na napačnih predpostavkah, na dogmah, za katere sploh ni ustreznih dolgoročnih raziskav. Tveganja, ki so povezana z gensko tehnologijo, so po mnenju resnih genetikov enaka ravni tveganja, če z zavezanimi očmi prečkate avtocesto.

Znanstveniki celo trdijo, da genski posevki ne dajejo več pridelka, niso cenejši in so večji porabniki pesticidov od običajnih rastlin. Kar 8200 poskusov z različnimi sortami GS-soje, ki so jih opravili na univerzah, je dalo v povprečju 5,3 odstotka manj pridelka. Stroški za herbicide pa so od dva- do petkrat večji. Kmetje, ki vzgajajo GS-sojo, imajo dvanajst odstotkov manjši dobiček.

Seveda, tudi ekonomike ni. Koncept industrijskega kmetijstva ima pet temeljev: težka mehanizacija, monokulture, kemična gnojila, patentirana semena in pesticide oz. ponudbo genske tehnologije. Končno so prišli rezultati dolgoletnih raziskav instituta Rodale iz Pennsylvanie (Farming Systems Trial). Trideset let so spremljali tradicionalno kmetovanje na eni strani in na drugi industrijsko agrokemično in z GSO podprto kmetovanje ter primerjali številne parametre, od ekonomskih do ekoloških. Prišli so do presenetljivih ugotovitev. Kemično najbolj intenzivna njiva, torej tista, ki ji zagotavljamo vso podporo, od kemičnih gnojil, patentiranih hibridnih semen do pesticidov in GSO, je imela v primerjavi z ekološkim kmetovanjem precej manjšo bioprodukcijo in bistveno večje stroške. Povedano drugače: bioprodukcija kemično najbolj intenzivno obdelovane njive je na ravni polpuščav. V zmernem podnebju, kot ga ima Slovenija, je za celoletno prehrano ene osebe dovolj 500 kvadratnih metrov obdelane površine, v monokulturnem konceptu industrijskega kmetovanja pa potrebujemo 2000 kvadratnih metrov. Stroški zaradi kemije toliko naraščajo, da je edina možnost preživetja za kmeta, da povečuje obdelovalno površino. Hkrati pa se ne upoštevajo eksterni stroški, kot so uničenje rodnosti prsti, zastrupljanje vodnih virov, upad biotske pestrosti in obolevanje ljudi.

Semena so prva v prehranski verigi, nato pride hrana. Pretekla leta je precej prahu dvigoval Codex Alimentarius, mednarodni zakon o živilih, ki ga je evropska komisija sprejela leta 1993. Med ljudmi je krožilo ogromno peticij in opozoril. Zakaj, v čem je nevaren?

Pravnih sankcij ta kodeks nima, ker ni pravni akt. Bolj gre za vizijo razvoja, za katero stojijo farmacevtske korporacije. Poglejte! V svetu imamo pet kriz: ekonomsko, energetsko z nafto, prehransko, zdravstveno (kajti vsi že nosimo kemične smeti v telesih, kakorkoli si posameznik prizadeva, da bi se iz tega onesnaževanja oddaljil) in podnebne spremembe. Osredotočiva se samo na tri: nafto, prehrano in zdravje. Povezava nafte in hrane sestavlja industrijsko kmetijstvo. Že Henry Kissinger je leta 1973, ko je nastopila velika naftna kriza, definiral temelje globalizacije velekapitala. Rekel je: »Kdor ima nadzor nad nafto, ima nadzor nad državami; kdor ima nadzor nad hrano, ima nadzor nad ljudmi; kdor ima nadzor nad financami, ima nadzor nad vsem svetom.« Povezava nafte in hrane je danes najbolj usodna. Celotno industrijsko kmetijstvo je na naftni pogon: kemična gnojila so narejena iz nafte ali zemeljskega plina in tudi vsi pesticidi, nafta je potrebna za pogon vseh strojev na kmetijah in v prehranski industriji, za skladiščenja in globalne transporte. Nafta in hrana sta torej izjemno povezani. Kaj pa hrana in zdravje? Veliko pove podatek o petih največjih korporacijah, ki nadzirajo svetovno prehrano: AstraZeneca, DuPont, Monsanto, Novartis, Aventis. So največji proizvajalci kemičnih gnojil in pesticidov kakor tudi lastniki semen in nosilci patentov genske tehnologije, hkrati pa so te multinacionalke največja svetovna farmacevtska podjetja. Vse je skoncentrirano v teh petih centrih moči, obvladovanje hrane in zdravja. To je zamisel, ki je eksponirana v Codexu Alimentariusu, zato moramo biti zelo pozorni, kako prihaja po drobcih v zakonodajo.

Mnoga zdravila so, to vemo, problematična. Leta 2004 je bil v Delu objavljen članek o evropskem zdravstvenem forumu Gastein, na katerem sta imela novinarsko konferenco njegov predsednik dr. Günther Leiner ter evropski komisar za zdravje in zaščito potrošnikov David Byrne. V članku je bilo navedeno, da je 22-letno spremljanje podatkov v Evropi pokazalo, da le 0,3 odstotka od 2693 registriranih zdravil privede do res učinkovitega zdravljenja. Če preračunamo, je to natanko osem zdravil.

Ja, farmacija je doživela izjemno transformacijo s petimi korporacijami, ki nadzirajo tako prehrano kot zdravila in imajo v rokah dva arhetipska prastrahova človeštva – biti lačen in biti bolan. Zato tudi imamo nenehne reprodukcije teh dveh strahov v medijih: nenehno se vrtijo prizori lakote in strahov pandemij, od prašičje do ptičje gripe. Medicina je kot znanstvena disciplina izgubila nedolžnost. Kakih osemdeset odstotkov denarja, ki se ga vlaga v medicinske raziskave, prihaja iz farmacije. Toda ta denar pomeni nadzor smeri, v katero bo medicina raziskovala. Javnost bi morala prek politike doseči, da se medicina odlepi od incestoidnega objema farmacije, ki si jo je podredila in jo uporablja za svoje profitne interese. To je treba vedeti, kajti farmaciji je v interesu, da iz čim večjega števila ljudi naredi bolnike in s tem potrošnike, ki trošijo. Ljudje so idealni potrošniki, ko so kronično bolni. Zdrav človek je za farmacijo čista izguba, zato si nenehno izmišljajo nove strahove in obolenja. Pragi »obolevnosti« se vseskozi nižajo, celo pri krvnem tlaku, zdravila pa imajo pogosto močne stranske učinke. Ti stranski učinki začnejo povzročati nova obolenja, kar pomeni spet nova zdravila in tako naprej.

Že stoletja je veliko virov za zdravje v naravi, recimo zelišča, ki so v Sloveniji pristala na spisku »zdravil brez recepta«. To pomeni, da se jih lahko kupi zgolj v lekarnah, recimo bezeg, arniko, brin, šentjanževko. Zeliščarke jih na tržnicah ne smejo več prodajati. Uničuje se stoletna tradicija naravnega zdravljenja, ko bi si ljudje v mnogoterih primerih lahko pomagali sami.

Tukaj vidim izjemno podobnost med semeni in zdravilnimi rastlinami. Imamo semena tradicionalnih starih sort (historičnih varietet), ki so jih gojili naši predniki in so jim omogočale preživetje, brez uporabe kemikalij in strupov. Enako je pri zeliščih. Stoletja se je akumuliralo znanje o moči zdravilnih rastlin in njihovi uporabi. To je izjemna kulturna dediščina naroda. Toda kot smo bili priče privatizacije semen, se zgodba ponavlja pri zdravilnih zeliščih. Gre za isti kapital, farmacevtski in agrokemični, za ista podjetja, ki si prizadevajo tako za privatizacijo semen kot zdravilnih zelišč. Na tem področju smo v Sloveniji dobili odredbe in pravilnike, ki so bili uvedeni v ozadju, brez javne razprave. S temi odredbami so se na spisku rastlin, ki so bile deklarirane kot »zdravila brez recepta«, znašla zdravilna zelišča, ki jih vsi poznamo: šentjanževka, arnika, krhlika, divji kostanj, pelin, češmin, gabez, repuh, lapuh, vrba, glog, bezeg, brin, če naštejem samo nekatere. Branjevke, naše tete Pehte, ki so jih prodajale na trgu, so le nadaljevale tradicijo zdravilstva in starodavnih znanj, ki so jih stoletja zapisovali menihi v samostanih Stična (pater Ašič), Olimje, Kartuzija Pleterje. Za hrbtom ljudi se dogajajo okoljski kriminal ter velika tatvina kulturne dediščine in njena privatizacija. Nihče nima pravice privatizirati znanj o zdravilnih rastlinah, ki so nastajala stoletja in se prenašala iz generacije v generacijo. To je treba odločno ustaviti, sicer se nam lahko kmalu zgodi, da bosta sledili še prepoved gojenja teh rastlin na vrtovih in prodaja na recept. Kakšna perverzija, ko se požrešnost profita zakamuflira v silno skrb za zdravje državljanov. Človeku se od ganjenosti kar ovlažijo oči!

Šentjanževka je eden od najboljših naravnih antidepresivov, kar je dobro vedeti v času hudega stresa in tovrstnih motenj in stisk. Ali pa glog in srčna obolenja, ki so tudi rezultat stresnega življenja.

Glog deluje homeostatsko. Če ima nekdo previsok pritisk, mu ga zniža, in nizkega zviša, poleg tega uravnava aritmijo srca, ki je pogosta v stresnih stanjih. Nekaj mojih znancev je imelo te težave in jim večletno jemanje zdravil ni pomagalo, ko pa so na moj predlog posegli po glogu, so mi po treh tednih veseli sporočili, da zdravil ne potrebujejo več. V literaturi nisem nikjer zasledil, da ima glog nevarne stranske učinke na naše zdravje. Bezeg je rasel v vsakem vrtu in vsak otrok je vedel, da surovih jagod ne sme jesti. Šel sem v lekarno preverit ceno šentjanževke: prgišče posušenih cvetov stane tri evre in pol. Lep zaslužek za nakradeno kulturno dediščino naroda! Tudi specializirane trgovine, ne samo tržnice, zelišč ne smejo več prodajati. Samo in izključno lekarne.

Kako je prišlo do te norosti?

Vedno je bil v ozadju zakon o zdravilih. Doslej so o zeliščih govorili trije akti: pravilnik iz leta 1997 (UL 43/97), odredba iz leta 1999 (UL 1/99) in nazadnje pravilnik o razvrstitvi zdravilnih rastlin iz leta 2008 (UL 103/2008). Osnovno pravno besedilo je enako, spreminjajo se le rastline, ki so na spisek uvrščene. Na zadnjem spisku so: vse vrste akacij, navadni divji kostanj, arnika, vse vrste pelina, navaden češmin, boreč, srobot, vse vrste gloga, navadna kutina, navadna krhlika (znano odvajalo), ginko (listi se uporabljajo za znamenit čaj), brin (najpogosteje uporabljana zdravilna rastlina v slovenskem ljudskem zdravilstvu), list navadne borovnice, navadna potonika, vse vrste repuha in lapuha (znana kot blažilca kašlja), celo fižolove lupine (smeh), črna jelša, črni topol, trepetlika, korenina rabarbare, kislica (ki smo jo otroci radi jedli po travnikih), vse vrste vrb (smeh) in bezeg (!!!), gabez, baldrijan, dišeča vijolica in bela omela.

Kaj so razlogi, argumenti, da se prepove recimo bezeg?

Ker naj bi te rastline imele toksične učinke na ljudi.

Kaj pa vino in šnops?

(smeh) … ja, v lekarne z njima, bi rekel. Vemo, katere so strupene rastline, zato se jih ne prodaja na tržnicah, tako kot poznamo strupene gobe. Zakaj potem tudi gob ne prodajajo le v lekarnah? Očitno še niso »zrele« za trženje.

Kaj je mogoče narediti?

Pripeljati pravdo do evropskega sodišča v Luksemburgu. To je okoljski kriminal. Gre za veliko tatvino narodovega kulturnega izročila in privatizacijo znanj, ki so nastajala stoletja, za tatvino starodavnih izkušenj celih generacij in ljudske modrosti. V tej smeri bo šla tudi ta pravda. Skupina vrhunskih pravnikov je obljubila pomoč. To so ljudje, ki jim ni vseeno; gre za vzpostavitev nove paradigme Traditional Ecological Knowledge.

Zanimivo je tudi, da so odredbe mnogo bolj prijazne do kemikalij in strupov. Pred leti je kolegica Irena Pan na Pop Tv v oddaji Preverjeno pripravila prispevek, v katerem je odšla po dolenjskih prodajalnah kmetijskih izdelkov in kupovala strupene kemikalije brez obvezno potrebne izkaznice, s katero kupovalec dokazuje, da ima opravljen predpisan tečaj ravnanja s strupi.

Vsaka evropska država mora do novembra 2012 sprejeti program zmanjšanja uporabe pesticidov. Pred dvema letoma so v EU testirali zelenjavo in sadje v hipermarketih in ugotovili 58-odstotno kontaminacijo s pesticidi. Zdravniki pa nas opominjamo, da jemo premalo zelenjave! Naš predlog je, da se vsa fitofarmacevtska sredstva prodajajo na recept. Če naredi kmet s svetovalcem program setve, naj mu ta izda recept za predpisano količino določenih pesticidov na površino njiv. Le tako bo lahko vzpostavljen učinkovit nadzor nad uporabo in sledljivost strupov. Režim izkaznic ni učinkovit, saj se v praksi dogaja njihova izposoja ali nabava pesticidov za uporabnike, ki sicer do njih ne bi prišli po legalni poti. Zato je onemogočena tudi evidenca embalaže in ostankov pesticidov. Nacionalni program zmanjšanja rabe obsega tudi določene ukrepe. Eden velikih uporabnikov je železnica, ki s pesticidi ubija plevel ob tirih. Nemci to počnejo s paro. Če potujete po Sloveniji, boste ugotovili, da je ob železnici veliko vrtičkarjev, in ti curki strupov gredo tudi na njihove vrtove. Absolutna prepoved uporabe pesticidov bi morala biti tudi na vseh javnih površinah, parkih, ob šolah in vrtcih, na športnih igriščih, v domačih vrtovih, v celotnem urbanem prostoru. Pesticidi nimajo kaj iskati v naseljih. Porast levkemije in raka ter hormonskih motenj pri otrocih je zaskrbljujoč. Prepovedati bi morali vse pesticide, ki so kancerogeni, živčni strupi ali hormonski motilci. Znanost je dokazala njihovo tveganje, spiski so narejeni in znani. Toda industrija se izgovarja, da »še ni dokončnih dokazov«, in tudi agrokemični lobi v RS ne bo miroval. Kako je lahko najhujši strup v prosti prodaji, zdravilna rastlina pa pod režimom? Prišli smo do absurda, ki ne prenese presoje zdravega razuma.

In če se vrneva na začetek, k semenom in poskusu nadzora hrane, je tudi na tem področju v Sloveniji narejenih nekaj pozitivnih korakov v Mariboru z ustanovitvijo Urbanih brazd in Varuhov semen.

Urbane brazde so projekt, ki je nastal v okviru EPK. Pokazati smo hoteli, da je samooskrba mogoča, in za to izbrali Tezno kot del Maribora in kmetijsko zaledje v oddaljenosti do 20 kilometrov. Gre za premik z globalne na lokalno raven, o nujnosti česar govori vseh pet kriz (gospodarska, energetska, prehranska, zdravstvena in podnebna). Skrajšati moramo razdalje med pridelki in kupcem, med vilami kmeta in vilicami meščana, in zagnati lokalni trg, da denar ostane v lokalnih skupnostih. V Mariboru je dobil kmet za tono vrhunske pšenice 120 evrov. Ko smo izračunali, koliko kruha se speče iz te moke, smo prišli do dvanajstkratnika. Kmetje naj torej kupijo mlin in sami meljejo pšenico, usposobijo kmečke peči, kjer ga pečejo, in si priskrbijo vozila za razvoz kruha otrokom v šole in vrtce.

Po tem vzorcu lahko nadaljujejo z vso zelenjavo in sadjem, ne samo za otroke, temveč tudi za odraslo populacijo v mestih. Varuhi semen smo društvo reševalcev semen tradicionalnih slovenskih sort, ki izumirajo. Predsednica društva Mateja Koler je mlada agronomka in odlična poznavalka semenarstva, ki svoje delo opravlja s srcem. Da bi bili pravno varni pred korporacijami, smo si člani le izmenjavali semena, ker semena niso bila registrirana. Do nedavnega, kajti razsodba sodišča EU v Luksemburgu 12. julija nam je omogočila, da lahko semena zbiramo povsem legalno. V mreži varuhov so vrtičkarji in mali kmetje. Varuhi semen imajo svojo spletno stran, virtualni herbarij (semensko knjižnico) z opisom rastlin in njihovih semen ter podatkom, kdo jih hrani. Med Varuhe semen se lahko včlani vsakdo, ki ima voljo in veselje. Vabljeni!

Lidija Gajski, zdravnica in avtorica knjige Zdravila ali zgodba o prevari / Mladina, 2010 / 06 / intervju by Urša Marn

Hrvaška zdravnica Lidija Gajski je lani, po več letih raziskovanja, objavila provokativno knjigo »Zdravila ali zgodba o prevari«, v kateri razkriva prevare farmacevtske industrije, hkrati pa ostro kritiko usmerja na zdravnike in politike, ki tej industriji brez pomisleka podlegajo.

V knjigi z anatomsko natančnostjo analizira pojave v sodobni medicini, od definicije širjenja bolezni, proizvodnje novih patoloških stanj do komercializacije medicinske znanosti, kar prispeva k podražitvi zdravstva. Lidija Gajski je specialistka interne medicine in članica hrvaškega bioetičnega združenja. Zaposlena je v zdravstvenem domu v Zagrebu.

V enem od medijev so vas opisali kot hrvaškega Michaela Moora. Se z opisom strinjate ali se vam zdi podcenjujoč?

Moje delo je veliko resnejše. Gre za strokovno analizo fenomena sodobne farmakoterapije. V ZDA je literatura na to temo praviloma napisana površno, da je razumljiva čim širšemu krogu bralcev. Moja knjiga pa ni popularno čtivo. Je znanstveno recenzirano delo, ki ga je podprlo hrvaško ministrstvo za znanost.

Farmacevtska industrija je ena najbolj dobičkonosnih na svetu. Kako se je proizvodnja zdravil razvila v tako dober posel?

Eden od razlogov izvira iz kulturno-civilizacijskega vzorca vedenja. Sodobni človek je razvajen in osredotočen nase. Za zdravje je pripravljen dati vse. Ker o zdravju razmišljamo iracionalno, je medicina edino področje, ki sme in zmore prodati nekoristne, precenjene in potencialno toksične proizvode. Liberalni kapitalizem daje prednost zasebnemu podjetništvu, v medicini in zdravstvu pa je našel plodna tla za zaslužek. Odločilna napaka je bila storjena s tem, da se industriji niso postavile meje, pri čemer ne mislim samo na proizvajalce zdravil, pač pa tudi na proizvajalce medicinske opreme, pripomočkov in laboratorijskega materiala. Odprli smo jim prosto pot v zdravstvo, kar so izkoristili tako, da so v zadnjih petnajstih letih prevzeli velik del zdravstvenega sistema. Od medicinskih raziskav in izobraževanja zdravnikov do zdravstvene politike, deloma tudi medijev in združenj bolnikov. V razvitem svetu stroški zdravstva znašajo okoli deset odstotkov BDP, od česar gre petina za zdravila. Ker stroški zdravil neprestano naraščajo, ni čudno, da prihodki največjih farmacevtskih družb dosegajo vrednosti proračunov razvitih držav. Ameriški Pfizer je pred tremi leti zaslužil 46 milijard dolarjev, britanski GlaxoSmithKline pa 37 milijard.

Kako, če sploh, je farmacevtska industrija občutila finančno krizo in kako na dobiček farmacevtskih gigantov vpliva to, da so zadnja leta potekli patenti za nekatera najdonosnejša zdravila? Družbi Eli Lilly je na primer leta 2001 potekel patent za veliko prodajno uspešnico – zdravilo prozac.

Res je, da so se cene zdravil znižale zaradi izteka patentov, a ne samo zato. Farmacevtska industrija je cene spustila tudi zaradi pritiska držav, saj so stroški za zdravila v zdravstvenih blagajnah presegli še vzdržno mejo. Na Hrvaškem se je cena zdravil v kardiovaskularni medicini prepolovila, vendar zdravstvena blagajna zaradi tega ni nič prihranila, saj je medtem poraba zdravil občutno narasla, s čimer se je kompenziralo znižanje cen. Zato danes izdatki za zdravila na Hrvaškem niso nič manjši, kot so bili pred petimi leti, ko so bile cene še enkrat višje.

Zakaj je potrošnja zdravil tako narasla?

Farmacevtska industrija je dosegla limit pri prodaji zdravil bolnim, zato je »vstopila« med zdrave in jih naredila odvisne tako od zdravil, kot drugih farmacevtskih preparatov. Danes zdravimo vse več ljudi, ki v tradicionalnem smislu niso bolni. Nekoč je medicina iskala zdravilo za bolezen, danes išče bolezen za zdravilo. Nova paradigma je, da zdravila potrebujemo, še preden zbolimo. Ključno vlogo pri tem igrajo dejavniki tveganja. Denimo, človeka, ki nima zdravstvenih težav, razglasiš za rizičnega za neko bolezen v prihodnosti. Tako holesterol ustvarja tveganje za infarkt, krvni tlak tveganje za možgansko kap, sladkor pa tveganje za slepoto in odpoved ledvic. Nato mejo normalne vrednosti holesterola, krvnega tlaka in sladkorja znižaš in dobiš ogromno populacijo, razglašeno za rizično. Tej množici nato zagotavljaš zdravila, ki naj bi te bolezni preprečevala. Skrb zbujajoč je podatek, da se danes kar 70-80% starejše populacije v razvitem svetu zdravi s preventivnimi preparati zaradi ravni holesterola, krvnega tlaka ali sladkorja.

Verjetno ne boste trdili, da je visok krvni tlak povsem nedolžna stvar …

Res je, da pri visokem tlaku obstaja tveganje za možgansko kap in da je zato potrebno zdravljenje. Ni pa tega mogoče trditi za nižje vrednosti tlaka. Najnovejše raziskave kažejo, da pri zdravih ljudeh krvnega tlaka, višjega od 140/90, ni smiselno zdraviti, saj ni dokaza, da bi s tem zmanjšali tveganje. Temeljne klinične smernice, po katerih delamo zadnje desetletje, so v nasprotju s kliničnimi izkušnjami zdravnikov, pa tudi z zdravim razumom bolnikov. Pred desetletjem je bila zgornja meja za normalen tlak pri zdravem človeku 160/95, danes pa je 140/90, optimalen tlak pa je nižji od 120/80. Težava je, da so ciljne vrednosti določene arbitrarno, pogosto celo mimo znanstvenih dokazov, če pa dokazi že obstajajo, so tako skromni, da je vprašljivo, ali je smiselno posredovati z zdravili. Raziskave so pokazale, da je pri teh razmeroma nizkih vrednostih krvnega tlaka treba zdraviti tudi več sto ljudi na leto, da bi preprečili en neželen kardiovaskularni dogodek. Podobno je z mladimi, zdravimi ljudmi. Na primer, med zdravimi ženskami srednjih let z blago zvišanim tlakom ima samo ena na osemsto korist od teh preparatov. Ko gre za zdravljenje diabetesa, ni dvoma, da je treba zniževati visoke ravni sladkorja v krvi, toda od agresivnega zniževanja na nizke ravni ni klinične koristi, tako kot tudi večinoma ni koristi od zniževanja ravni holesterola v krvi.

Kot primer nove, izmišljene bolezni navajate osteoporozo. Kako je mogoče, da je osteoporoza iz medicinskega problema, ki ga tako rekoč ni bilo, v zadnjih petnajstih letih prerasla v globalno epidemijo?

Je mogoče, ker je medicinska industrija zdravje izenačila z mladostjo, bolezen pa s starostjo. Človeški rod osteoporoze ni prepoznaval kot bolezen vse do l.1994, ko so razglasili »normalno« gostoto kosti, izmerjene pri ženskah, starih od dvajset do trideset let. Kosti s staranjem seveda izgubljajo kalcij, zato je večja verjetnost, da pri ženski po petdesetem letu ugotovijo osteopenijo (predhodnica-blažja oblika osteoporoze), pri ženski nad sedemdeset let pa osteoporozo. Tu gre za fiziološki proces staranja kosti, ki je naraven. Če bolezen konceptiramo tako, smo bolni vsi, ki smo starejši od petdeset let.

Ali ni povsem legitimno, da se z zdravili skuša lajšati starost?

Seveda je legitimno. Toda z analizo učinkovitosti zdravil za osteoporozo, ugotovite, da je njihova korist zelo vprašljiva. Še več. Ta zdravila so se v določenih primerih izkazala celo za škodljiva, povrhu so še draga. In se sploh še nisva dotaknili vprašanja o mineralni gostoti kosti. Glede tega parametra znotraj stroke obstaja spor. Profesorji, ki so kariere (z)gradili na področju osteoporoze, priznavajo, da mineralna gostota kosti nima zveze z dejansko čvrstostjo kosti in zlomi. So ženske, ki se jim je gostota kosti z jemanjem zdravil za osteoporozo povečala, in so ženske, pri katerih je gostota kosti kljub zdravilom ostala enaka ali pa se je celo zmanjšala.

Osteoporozo je za enega od vodilnih zdravstvenih problemov razglasila Svetovna zdravstvena organizacija in ne farmacevtska družba. Ali to pomeni, da nam WHO laže?

Sama ne bi uporabila takšne formulacije. Brez dvoma je z vstopom zasebnega podjetništva v zdravstvo nastal konflikt interesov, v katerega so vpleteni posamezniki: znanstveniki, klinični akademiki, farmakologi, zdravniki, mediji, tudi institucije: strokovna združenja, zdravstvena ministrstva, agencije za zdravila in navsezadnje Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Dejstvo je, da delež sredstev proračuna WHO narašča. Za delo te institucije jih prispevajo zasebna podjetja.

Kot umetno ustvarjeno bolezen navajate tudi zvišano raven holesterola. Pogosto slišimo, da je zvišana raven holesterola vzročno povezana z boleznimi srca in ožilja. Ali za to trditev obstaja kak dokaz?

Z raziskavami je bilo dokazano, da pri ženskah holesterol ni nikakršen dejavnik tveganja in je torej popolnoma vseeno, koliko holesterola ima, saj to ne vpliva na dolžino njenega življenja ali na pojav katerekoli bolezni in so diete, s katerimi zmanjšujemo vnos holesterola v telo, nesmiselne. Enako velja za večino moških. Izjema je majhna skupina moških, ki ima specifično vrsto srčne bolezni – angino pektoris ali infarkt. Pri njih obstaja tveganje, da se jim bolezen zaradi holesterola poslabša oz. doživijo infarkt. A tudi v teh primerih je vprašljivo, ali je smiselno posredovati. Pa vendar so se na vrh porabe med vsemi zdravili uvrstili preparati za zniževanje maščob v krvi, pri čemer v glavnem mislimo statine – pripravke za zniževanje ravni holesterola.

Če tehtaš sto petdeset kilogramov, to zagotovo ne more biti zdravo …

Debelost in holesterol sta dve različni stvari. Debelost je povezana z večjim tveganjem za bolezni, a tudi tu povezava ni tako preprosta, kot si laična javnost predstavlja. Ženski tip debelosti s širokimi boki in veliko zadnjico, t. i. hruškasta debelost nikakor ne pomeni tveganja za bolezni ali krajše življenje. Pričakovanje, da z zdravili za hujšanje omejimo bolezni, ni nujno točno. Dokaz za to je zdravilo za hujšanje sibutramin, ki je bilo nedavno umaknjeno iz uporabe. Izkazalo se je, da sicer res zmanjšuje telesno maso, pa še to za največ deset odstotkov, hkrati pa povečuje tveganje za srčno-žilne zaplete.

Kako verodostojne so raziskave, na podlagi katerih zdravila vstopajo v široko porabo? V knjigi pišete, da znanstveniki manipulirajo s prikazom izsledkov kliničnih preizkusov.

Ko govorimo o znanstvenih dokazih, moramo vedeti, da danes okoli 70 odstotkov raziskav, povezanih z zdravili, financira farmacevtska industrija – raziskave v zasebni režiji so pristranske in neverodostojne. Dokazano je, da izsledki raziskav, ki jih financirajo farmacevtske družbe, štirikrat do petkrat ugodnejši za sponzorja, kot tisti, ki se financirajo iz javnih virov. Če znanost poveličuje dobre strani zdravil in minimizira slabe, ni mogoče reči, kakšna je resnična učinkovitost zdravil. Zaradi zasebnega financiranja je vanj že v temeljih vgrajena pristranskost. Seznam manipulacij pri kliničnih poskusih je dolg. Začne se z izbiro vzorca, na katerem se zdravilo preizkuša. Za poskus namenoma izberejo tiste, pri katerih je zdravilo učinkovitejše in varnejše. Tako pri testiranju kardiovaskularnih zdravil prevladujejo moški, saj je pri njih ta skupina zdravil učinkovitejša. Pri raziskavah antirevmatikov se eksperimentira z mlajšo populacijo, zaradi manj stranskih učinkov. Izsledkom prilagajajo tudi trajanje raziskav. Če celotna raziskava traja pet let, pri čemer so denimo izsledki tretje leto boljši kot peto, se upoštevajo samo izsledki iz prvih treh let. Te manipulacije so se poslužili pri rofekoksibu, zdravilu za artritis, ki je bilo s trga umaknjeno, ko so dokazali, da podvaja tveganje srčnih bolezni. Izhodišče, na podlagi katerega se meri učinkovitost zdravila ne izberejo najpomembnejše kategorije, kot sta podaljšanje življenja in zmanjšanje tveganja za neželen kardiovaskularni dogodek, pač pa za izhodišče vzamejo surogati, na primer znižanje krvnega tlaka, vrednosti holesterola ali sladkorja, znižanje telesne teže, zmanjšanje aritmije, saj tako lažje demonstrirajo učinek. Nato se pri takšnih preparatih čez nekaj let pokaže, da skrajšujejo življenje, kot je bilo dokazano za nekatere antiaritmike ali antidiabetike ali pa za že omenjeni sibutramin. Največje manipulacije so prikazi izsledkov raziskav. Nek tipičen preventivni preparat, zmanjša stopnjo tveganja za infarkt za okoli 30 odstotkov. To je sorazmerno zmanjšanje tveganja, ki ga farmacevtska industrija predstavlja zdravnikom na kongresih. Zmanjšanje absolutnega tveganja se skriva v ozadju že omenjenih 30 odstotkov. Česar ne komentirajo, je mnogo manj impresivno. Dejanski rezultat pri kardiovaskularnih bolnikih je zmanjšanje z okoli 4 na 2,5 odstotka, pri zdravih pa z okoli 0,8 na 0,5 odstotka na leto, torej odstotek ali manj. Pri tako predstavljenih izsledkih raziskav, zdravila za osteoporozo zlahka prikažemo kot učinkovitih in koristnih, saj zmanjšujejo tveganje za zlom kolka za neverjetnih 50 odstotkov. Dejansko pa tveganje zmanjšajo samo z 0,4 na 0,2 odstotka na leto.

Zapisali ste, da je medicinska znanost, ki jo vodi težnja po hitrem zaslužku, vse manj sposobna zdraviti bolezni in reševati zdravstvene težave …

Posledice komercializacije, privatizacije medicinske znanosti, njene instrumentalizacije za potrebe ustvarjanja dobička, so širjenje indikacij za zdravila, širjenje meja bolezni in izumljanje novih bolezni. Zdravila za zniževanje vrednosti holesterola so včasih predpisovali majhnim skupinam srčnih bolnikov, danes jih lahko predpišejo vsakemu človeku, starejšemu od petdeset let. Antidepresive so nekoč predpisovali samo za hudo obliko depresije, danes pa imajo dvanajst indikacij, tudi blažje anksiozne motnje. Definicije simptomatskih bolezni, kot sta astma ali depresija, so se razširile, ker je bilo z raziskavami dokazano, da zdravila delujejo tudi pri blagih motnjah. Enako velja za vrsto fizioloških stanj in prehodnih motenj, kot so menopavza, predmenstrualni sindrom, erektilne disfunkcije, ki so bila razglašena za bolezenska. S PR-kampanjo je bila menopavza, normalno obdobje v življenju ženske, spremenjena v bolezen, zaradi katere se je na prelomu stoletja v razvitem svetu zdravila skoraj polovica žensk. Ko je govora o ‘impotenci’ sodobne medicinske znanosti, je treba opozoriti, da s prodorom zasebnega kapitala v medicinsko znanost, le to vzroki bolezni vse manj zanimajo, iz česar nujno izhaja tudi terapevtska nemoč. Zadnjih nekaj desetletij v farmakoterapiji ni bilo pomembnejšega napredka, ki bi se lahko primerjal z odkritjem penicilina ali inzulina. Farmacevtsko industrijo označujejo za inovativno, čeprav to že dolgo ni več. Dokazano je, da farmacevtska podjetja mnogo večji delež prihodkov od prodaje namenjajo trženju in korupciji, kot pa raziskavam in razvoju. Danes raziskave potekajo predvsem v javnih raziskovalnih ustanovah in z javnim denarjem. Farmacevtske družbe od javnih ustanov za razmeroma majhen denar odkupijo patente, opravijo klinične poskuse, zdravila registrirajo, jih pošljejo na trg in z njimi mastno zaslužijo. V farmacevtski industriji je torej vse manj inovativnosti in vse več trženja, kar je po svoje tudi logično. Če bi iznašli zdravilo za raka, reklame ne bi potrebovali, preventivna zdravila pa so premalo učinkovita, da bi se prodajala sama od sebe. Prav tako je sporno, da danes skoraj ni raziskav, ki bi se ukvarjale z naravnimi zdravili, sistemsko pa so zanemarjene tudi bolezni, ki ubijajo milijone ljudi v revnejših delih sveta. Razlog za zapostavljanje teh področij je, da takšna zdravila ne prinašajo vidnejših finančnih koristi. Medicinska industrija, ki je glavna ‘lastnica’ medicinske znanosti, raziskuje le na komercialno zanimivih področjih. Milijoni ljudi umirajo zaradi malarije, hkrati pa farmacevtska industrija vlaga ogromno denarja v zdravila, ki so popolnoma nekoristna, se pa z njimi dobro služi.

Zapisali ste tudi, da komercializacija znanosti ogroža celotno civilizacijo. Kako?

Naša civilizacija se opira na znanost. Znanost smo tako rekoč poistovetili z resnico in postala je opora za skoraj vse naše odločitve. Ko smo dovolili, da zasebni biznis prevzame in instrumentalizira znanost in izobraževanje, smo to oporo izgubili. Z umikom države iz znanosti smo izgubili neodvisno informacijo o boleznih in zdravljenju, in ko me pacienti sprašujejo o koristnosti posameznih zdravil, je moj odgovor pogosto – ne vem.

Kako je mogoče, da zdravnik ne pozna učinkovitosti zdravil, ki jih predpisuje?

Pri tradicionalni medicini je bilo preprosto ovrednotiti učinek zdravil. Tradicionalna medicina je imela opravka z realnimi boleznimi, ki so ljudem povzročale težave. Recimo temperatura, bolečine ali slabost. Zdravilo je težavo olajšalo ali odpravilo, iz česar smo sklepali o njegovi učinkovitosti. Odkar se medicina posveča preventivi in se ukvarja z ljudmi brez subjektivnih motenj, se niti zdravnik, niti bolnik ne moreta več opreti na svoj zdravi razum in izkušnje. Sama preprosto ne morem reči, pri koliko mojih pacientih se bo po dvajsetih letih jemanja zdravil za holesterol zmanjšala nevarnost za infarkt. Edino, na kar se zdravniki lahko opremo, so klinične raziskave, ki pa so neverodostojne.

Če se strinjamo, da so preventivni preparati večinoma neučinkoviti, neredko škodljivi in razmeroma dragi, kako je potem mogoče, da slovijo kot zelo kakovostni?

Ker se farmacevtski industriji niso postavile meje in je lahko zavladala zdravstvenemu sistemu. Težava seveda ni v farmacevtski industriji. Za zasebna podjetja je normalno, da si prizadevajo za čim večji zaslužek in so za dosego cilja pripravljena tudi manipulirati, potvarjati resnico. Tisti, ki so v tej zgodbi zatajili, so uslužbenci, plačani iz javnih virov, predvsem klinični profesorji in zdravstveni politiki. Njihova naloga ni biti podaljšana roka farmacevtske industrije, pač pa, tej industriji postaviti meje in delovati v obče dobro. Žal, se je obrnilo tako, da tisti, ki bi morali postavljati meje, služijo vzajemno s farmacevtsko industrijo. Pri tem ne mislim samo na denar, ampak tudi na gradnjo poklicne kariere. Danes ne morete delati kariere kliničnega profesorja brez sodelovanja s farmacevtsko ali drugo medicinsko industrijo, ker od države ne boste dobili denarja za raziskave. Izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje zdravnikov skoraj v celoti sponzorira farmacevtska industrija, ki ima poleg tega tudi velik vpliv na zdravstveno politiko na vseh ravneh: zakonodajni, izvršni in sodni. V parlamentih so prisotni veliki in vplivni lobiji te industrije. Iz farmacevtskih dobičkov se financirajo strankarske predvolilne kampanje. V evropskem parlamentu so formirane interesne skupine za posamezne bolezni, ki izdelujejo deklaracije in akcijske načrte z namenom, da se v državah članicah implementira takšna zdravstvena politika, ki bo omogočala plasiranje proizvodov njihovih sponzorjev.

Kako globoko je farmacevtska industrija prodrla v regulacijske agencije? Znano je, da je kar nekaj strokovnjakov, ki delajo za ameriško agencijo FDA, na plačilni listi farmacevtskih gigantov. Kako je s tem v Evropi?

Razmere so zelo podobne ameriškim. Farmacevtske družbe agenciji plačajo postopek registracije zdravil. Ugotavljanje učinkovitosti zdravil je zavarovano kot poslovna skrivnost in je zato popolnoma izvzeto iz nadzora javnosti. Agencije registrirajo zdravila v dogovoru s proizvajalci. Odloča se nepregledno. Pod pritiskom farmacevtske industrije so se roki za registracijo zdravil v zadnjih dvajsetih letih občutno skrajšali, standardi za registracijo zdravil pa razrahljali. V Veliki Britaniji so povprečen čas za registracijo zdravil med letoma 1989 in 1998 skrajšali s 154 na 44 dni. S takšnim skrajšanjem obdobja za evalvacijo zdravil postane vprašljiva objektivna presoja varnosti oz. neškodljivosti teh zdravil. Glede učinkovitosti je sporno, da zdravila pogosto niso registrirana na podlagi dejanskih, kliničnih učinkov, da bodisi podaljšujejo življenje in zmanjšujejo tveganje za bolezen. Pogosto so vprašljiva tudi klinična merila, saj za učinkovite razglašajo že preparate, ki verjetnost bolezni zmanjšujejo za odstotek ali manj na leto.

Kako rešiti problem prevelike porabe zdravil?

Ena najpomembnejših potez bi bila vzpostavitev sistema za objektivno vrednotenje vseh dosežkov v medicini. Ne le zdravil, tudi diagnostičnih in drugih postopkov. Iz tega sistema bi morali izločiti interes medicinske industrije. Da ne bo pomote: seveda obstajajo tudi realne bolezni in učinkovita zdravila, o tem ni dvoma. Težava je, da ni vzpostavljenega sistema vrednotenja, ki bi omogočal objektivno preverjanje. Tržni način poslovanja v zdravstvenem sistemu in medicini je treba zmanjšati na najmanjši možni obseg. Posebej nujno bi bilo pretežno javno financiranje medicinskihh raziskav in izobraževanj.

Je ob že tako obremenjenih javnih financah sploh mogoče, da bi celoten zdravstveni sistem skupaj z raziskavami, razvojem in izobraževanjem financirali izključno iz javnih virov?

Prepričana sem, da bi umik zasebništva pomenil več in ne manj denarja za zdravstvo. V interni medicini bi tako prihranili morda polovico denarja, ki se porabi danes, ne da bi s tem kakorkoli poslabšali zdravje ljudi. Racionalizacija zdravstvene porabe je nujna, saj so družbeni viri omejeni, rastoča potrošnja zdravil pa zaostruje problem dostopnosti medicinskih storitev, ogroža nacionalne proračune in preizkuša meje socialne vzdržnosti.

Sodoben način življenja nas sili v preproste in hitre rešitve. Nihče noče stisniti zob. Lahko bi rekli, da nam farmacevtska industrija ponuja to, kar si v bistvu želimo.

To drži. Zelo težko je nehati kaditi, zmanjšati telesno težo, se ukvarjati s športom, se zdravo prehranjevati…lažje je vzeti tableto. To ne velja le za bolnike, tudi za zdravnike. Zaradi preobremenjenosti jim je lažje napisati recept.

Prišli smo tako daleč, da imamo zdravnika, ki nam ne predpiše tablet, za slabega …

Imate prav, toda takšno razumevanje moramo spremeniti. Vse več je ljudi, ki so zaskrbljeni in obremenjeni s količino zdravil, ki jim jih zdravstvo ponuja, zato se na omejitev terapije odzovejo pozitivno. Sistem je številne ljudi prepričal, da so hudo bolni, da morajo paziti, kako hodijo, ker imajo osteoporozo, ali paziti, kaj jedo, da si ne zvišajo vrednosti holesterola…Ko jim poveš, da gre za lažne bolezni in da je njihov strah neupravičen, se jim odvali kamen od srca in iz ordinacije odidejo srečni.

Je po vašem mnenju Svetovna zdravstvena organizacija pandemijo prašičje gripe razglasila prehitro?

Absolutno. Pandemijo je razglasila na podlagi zelo vprašljivih meril, med katerimi ni bilo merila resnosti bolezni. Ne bi me presenetilo, če bi se izkazalo, da se je za razglasitev pandemije odločila pod vplivom proizvajalcev cepiv.

Javnost živi v prepričanju, da je prašičja gripa resnejša bolezen od navadne, sezonske gripe. Nekateri strokovnjaki trdijo, da se v svoji karieri še niso srečali z okužbami, ki bi tako hitro in hudo napadle pljuča.

Sama vem za kar nekaj uglednih imunologov, ki trdijo, da je prašičja gripa bolezen, ki je po svoji klinični sliki manj nevarna od sezonske gripe. Prašičja gripa je bila z veliko javno kampanjo spromovirana v globalno grožnjo človeštvu, čeprav je stopnja smrtnosti pri njej manjša od stopnje smrtnosti pri sezonski gripi. Prepričana sem, da so od prašičje gripe umirali predvsem kronični bolniki, ki bi morda v dveh tednih ali mesecih, umrli tudi zaradi kakega čisto drugega virusa. Sprašujem se, ali je z znanstvenega vidika sprejemljivo, da se smrt teh bolnikov povezuje s prašičjo gripo. Mogoče je tudi, da virus prašičje gripe sploh ni nastal v naravnem okolju, ampak je bil ustvarjen v laboratoriju. Sumljivo je že scenosled, da je ena večjih farmacevtskih družb že več mesecev pred pojavitvijo prašičje gripe vložila zahtevek za registracijo cepiva, ameriška agencija FDA pa je registracijo odobrila slab mesec pred pojavitvijo prašičje gripe v Mehiki, kar je preveliko naključje, da bi ne bili sumničavi.

Se strinjate s tistimi, ki trdijo, da je prašičja gripa del zarote, katere cilj sta kraja in genocid?

Da gre za krajo svetovnih razsežnosti, je več kot očitno. Upam, da bo preiskava, ki jo je sprožil zdravstveni odbor evropskega parlamenta, dokazala, da gre za manipulacijo, in zato ne bo treba plačati ogromnih zneskov za nakup nepotrebnega cepiva. Če se to ne zgodi, nam bo ostalo manj denarja za druge zdravstvene potrebe, nekateri ljudje pa bodo trpeli škodo. Kar se tiče zarote, naj dodam, da so se nam včasih takšne zgodbe zdele paranoidne in smešne, danes pa se je dobro nad njimi zamisliti.

Kakšne so možne posledice cepljenja proti prašičji gripi za imunski sistem? Je mogoče, da bomo posledice občutili šele čez nekaj let?

Cepljenje lahko spremljajo stranski učinki: rdečica na mestu vboda ali zvišana telesna temperatura, pri čemer je znano, da so stranski učinki cepljenja proti prašičji gripi pogostejši kot pri cepljenju proti sezonski gripi. Obstaja večja težava. Vse več je alergijskih bolezni, ki jih pred dvajsetimi leti ni bilo. Mogoče je na pojavitev nekaterih alergijskih bolezni vplivalo prav cepljenje. Alergija je pretiran odziv imunskega sistema na okoljske dejavnike. Drug velik problem so avtoimunske bolezni, kot so revmatoidni artritis, lupus, multipla skleroza. To so bolezni, pri katerih imunski sistem ustvarja protitelesa in se tako odziva na lastna tkiva. Nekateri znanstveniki pojavitev teh bolezni povezujejo prav s cepljenjem. Z virusnim antigenom, ki ga s cepljenjem vnesemo v organizem, spodbudimo imunski odgovor, kar bi lahko vodilo v nastanek avtoimunske bolezni.

Zadnja leta se po svetu uvajajo nova obvezna cepljenja, na primer proti hepatitisu B ali okužbi z virusom HPV. Ali obstajajo dokazi o učinkovitosti teh cepiv?

Veliko vprašanje je, ali je tradicionalna cepljenja (proti ošpicam, rdečkam ali tetanusu) sploh še smiselno izvajati, saj ni jasno, ali so sploh prispevala k zmanjšanju pojavnosti teh bolezni. Zaradi boljših življenjskih razmer in višjih higienskih standardov so bile te bolezni tako rekoč izkoreninjene, še preden so zanje uvedli obvezno cepljenje. Kar se tiče novih cepiv pa mislim, da hepatitis B ni tako velik zdravstveni problem, da bi ga morali uvrstiti v koledar obveznega cepljenja. Na Hrvaškem je bilo obvezno cepljenje proti hepatitisu B uvedeno pred desetimi leti za pubertetnike, ki se je kasneje preneslo v novorojenčkovo obdobje. To se mi zdi zelo sporno. Naš imunski sistem mora delovati vse življenje, da nas brani pred okužbami in tumorji, zato ni pametno, da ga dražimo že v tako zgodnji dobi. Posebno poglavje je cepljenje proti virusu HPV, ki povzroča raka na materničnem vratu. V nekaterih ameriških zveznih državah je to cepljenje že obvezno, na Hrvaškem pa še ni, kljub močnemu pritisku, ki ga farmacevtska industrija izvaja prek političnih struktur. Problem raka na materničnem vratu je mogoče reševati učinkoviteje tako, da mladino poučimo o odgovornem spolnem življenju, da ženske redno hodijo na ginekološke preglede…poleg tega malokdo ve, da že zdaj obstaja zdravilo za raka na materničnem vratu. Gre za naravni interferon, ki se ne proizvaja. Ko pa govorimo o cepljenju proti sezonski gripi, je treba povedati, da ni dokaza o njegovi učinkovitosti. The Cochrane Collaboration, najverodostojnejša in najbolj objektivna baza medicinskih podatkov na svetu, razkriva, da se s cepljenjem proti sezonski gripi prav nič ne zmanjša tveganje, da bomo zboleli za gripo ali da bomo pristali v bolnišnici, kaj šele, da bi se nam s tem podaljšalo življenje.

Zelo dolgo ste iskali založniško hišo, ki bi vam bila pripravljena izdati knjigo. Ste imeli težave tudi po tem, ko je knjiga izšla? Kakšni so bili odzivi farmacevtske industrije in zdravniške stroke?

Pričakovala sem, da bom imela težave, a se to ni zgodilo. Knjiga je zelo dobro argumentirana, zato ji v tem smislu ni kaj oporekati. Farmacevtski industriji se bolj splača vsebino prezreti, kot se spuščati v razprave. Knjiga je zbudila zanimanje zlasti med novinarji in bolniki, zdravniška stroka pa jo je v celoti prezrla. Pred časom sem pripravila predavanje, na katerega sem povabila petdeset zdravnikov, a so se ga udeležili le trije. Zame je to dokaz, da zdravstveni sistem ne deluje več v dobro bolnikom, ampak ima čisto druge cilje. Tu znova trčiva ob vprašanje privatizacije zdravstvenega sistema.

Dejstvo je, da privatizacija celoten sistem podraži, hkrati pa zmanjša dostopnost zdravstvenih storitev. Zdravstvo mora biti javno in pika.

Posni kolač sa jabukama – hr.

Sastav-Suva smesa:

Brašno…1,5 šolja, Šećer…1,5 šolja, Griz-Prezla (može i pola grza-pola prezle)…1,5 šolja, Prašak za pecivo…1 kom.

Sastav-Fil:

Jabuke (narendane)…1-1,5 kg, Uje…3 male šoljice, Šećer…3 male šoljice, Cimet (po želji).

Mera-Šolja=Šolja za belu kafu / Mera-Šoljica=Mala šoljica za kafu

Priprema-Fil:

Narendane jabuke pomešane šećerom, uljem i cimetom kratko prodinstati i ovim filom nadevati kolač.

Priprema:

Suve sastojke sjediniti. Tepsiju malo više pouljiti. Na dno iste staviti dve šolje suve smese i dobro utapkati. Na sve to staviti pola fila. Preko fila dodati jednu do jednu i po šolju suve smese te lagano ponovo utapkati, zatim naneti preostali fil. Sve prekriti ostatkom suve smese. Peći u predhodno zagrejanoj rerni na 180 stepeni oko 20-25 minuta ili dok kolač ne porumeni tj. dok se ne uhvati korica. Kada je kolač gotov ostaviti da se prohladi pa posuti po istom, šećer u prahu. Prijatno i slatko Vam bilo !

SOK IZ SUROVEGA KROMPIRJA POMAGA PRI BOLEČINAH V ŽELODCU – izkušnja z neta – hr.

Imala sam bolove u želucu, počelo je i da me peče pri jedenju neke hrane i to je trajalo 2 – 3 godine. A onda me jedno jutro zaboljelo, čak i pri ustajanju iz kreveta. Pošto sam već bila čula za krompirov sok, jednostavno sam to jutro odlučila da ga popijem. Oprala sam dva osrednja krompira, ubacila u sokovnik i ne kolebajući se popila na ex. To sam radila dvije sedmice, svako jutro na tašte, a tegobe a želucem su nestale kao rukom odnesene. Prošlo je već tri godine, ja se osjećam potpuno zdravo, a želudac me od tada, nikada nije zabolio. Taj postupak svake godine ponovim, onako čisto preventivno (nekada dodam i jabuku ili limun sa krompirom).

MATERNICA – ZDRAVLJENJE Z ZDRAVILNIMI RASTLINAMI – HR.

Menstruacija prejaka

1. Rusomače – 3 jedaće žlice, hrastove kore – 2 jedaće žlice, brezovog lista, kantariona, odoljena – po jedaću žlicu. Sve se dobro promiješa i od te mješavine jedaća žlica preli­je se s 2 decilitra ključale vode. Ostavi se da stoji poklop­ljeno 10-15 minuta, zatim ocijedi, pravim medom zasladi i toplo pije prije jela po šalicu triput dnevno.
2. Rusomače – 2 jedaće žlice, imele – jedaća žlica, pres­lice – jedaća žlica. Pripremamo kao pod 1. Uzima se kao gore kroz cijelo vrijeme dok traje menstruacija.
3. Koprive mrtve, koprive žare, list divljeg šišmira – u podjednakim dijelovima dobro se promiješa. Od te mje­šavine jedaću žlicu kuhati 5 minuta u 3 decilitra vode. Ostaviti poklopljeno 10 minuta po strani. Zatim ocijediti, medom zasladiti i piti prije jela po šalicu triput dnevno.
4. Jedaću žlicu sitno istučenih šišarki od vječnozelenog čempresa (kiparis) preliti sa 3 decilitra ključale vode. Pri­prema kao pod 1.
5. Ako je povećana i produžena treba uzeti po 35 g ruso­mače i metvice, te po 15 g kamilice i cvijeta nevena. Tri žli­ce te smjese prelije se s 4 dcl vrele vode, poklopi, poslije 2 sata ocijedi i pije po 1 šalica ujutro i navečer.

Menstruacija – pojačana i produžena

1. Uzeti po 30 g troskota i rusomače i 40 g imele. Od ovo­ga uzeti 2 žlice, kuhati u 2 decilitra vode oko 15 minuta, ostaviti 4 sata, zatim procijediti te piti u 2 navrata, ujutro i navečer.
2. Uzeti po 30 g rusomače i troskota te po 20 g kamilice i bijele imele (list). Od toga uzeti 3 žlice, preliti sa 4 decilitra vrele vode, poklopiti ostaviti 2 sata, zatim piti toplo ujutro i navečer.

Menstruacija slaba

1. Ružmarina, nane (paprena metvica), ili nane kudrave, list bagrema (akacije) cvijet nevena – u jednakim dijelo­vima dobro se promiješa i od te mješavine jedaća žlica prelije s 3 decilitra ključale vode, ostavi poklopljeno 10-15 minuta. Zatim ocijedi i pije toplo prije jela triput dnevno ili svaki sat-dva po dva-tri gutljaja.
2. Korijen valerijane, divljeg pelina, latice nevena u podjednakim dijelovima. Od te mješavine kavena žlica prelije se s 3 decilitra ključale vode. Ostalo kao pod 1.

PREHRANA U RAVNOTEŽI – hr.

Ako ste mislili da se pojam superhrana odnosi samo na egzotične sastojke i prahove koji se mogu pronaći u trgovinama zdrave prehrane i pritom koštati popriličan iznos novca, varate se. Donosimo vam popis sedam namirnica koje možete kupiti na tržnici ili supermarketu, a u sebi kriju pravo blago vitamina i zdravih nutrijenata.

1.    Bademovo mlijeko
Najbolja zamjena za obično kravlje mlijeko je bademovo. Bogato je magnezijem, kalijem i vitaminom E. Nema mnogo kalorija niti kolesterola, dobro je za srce te ima nizak glikemijski indeks. Ukratko, bademovo mlijeko je superhrana broj jedan.

2.    Špinat
Špinat je uistinu zdrava biljka jer je pun vitamina B3, cinka i vlakana. Također ima nizak kolesterol i odličan je ako ste na dijeti jer je pun nutrijenata. Doktori tvrde da spriječava neke vrste raka i odličan je za kardiovaskularni sustav.

3.    Med
Vjerojatno vas ne iznenađuje, ali med je jedna od super namirnica. Pun je vitamina B6, B1, B3 i aminokiselina. Lako je probavljiva namirnica i prirodni izvor životne snage. Kapljica meda sadrži više od sto različitih, a za organizam važnih supstancija.

4.    Malina
Malina je nutritivno osobito zanimljiva zbog bogatog sadržaja raznovrsnih antioksidansa, a u časopisu BioFactors objavljeno je da antioksidativna aktivnost maline je za 50% veća od antioksidativne aktivnosti jagode, 10 puta veća od rajčice i 3 puta veća od kivija.

5.    Naranče
Ovo citrusno voće je bogato vitamima C i B, vlaknima te kalcijem. Naranča srednje veličine je dovoljna kako bi zadovoljila dnevne potrebe za vitaminom C, koji je važan za imunološki sustav. Odličan su izvor vlakana, a zdravije ih je jesti u krutom stanju nego cijediti.

6.    Banane
Izvor kalija i vlakana. Kalij je odličan za krvni tlak jer je dokazano da ga snižava. Banane sadrže gotovo sve poznate vitamine i minerale koji su potrebni tijelu, a neka istraživanja pokazuju da umanjuju posljedice konzumacije duhana.

7.    Jagode
Uskoro će im krenuti sezona pa svakako ih konzumirajte jer su pune vitamina C i folne kiseline. Jedna šalica jagoda je dovoljna za dnevne potrebe za vitaminom C i folnom kiselinom. Također, jagode su odlične za izbjeljivanje zubiju.

EFIKASAN LIJEK ZA JAČANJE IMUNITETA – hr.

Prirodan lijek

Jedan od onih zdravih recepata sa kojima vrijedi započeti dan…

Sastojci:

• 1 kg livadskog meda (može i neki drugi)
• 1 kg limuna

5 dobrih razlogov za trening s kolebnico

Regratov žele

Kruhov narastek