Družine se že leta bojuejo s Samsungom, ki noče priznati, da zaposleni umirajo zaradi dela z nevarnimi kemikalijami.
bloomberg businessweek finance@finance.si
Hwang Sang-ki, 58-letni korejski taksist, se je v svojem domu, zgrajenem iz betonskih zidakov in obarvanem v turkizno, usedel na preprogo. Iz majhne ročne torbe je potegnil fotografijo 13 smejočih se mladih žensk, sodelavk iz podjetja Samsung Electronics. »Ti dve,« je dejal Hwang in pokazal na ženski sredi skupine. Obe sta opravljali enako delo, v isti tovarni polprevodnikov, na isti proizvodni liniji, druga ob drugi, potapljajoč računalniške čipe v isto posodo s kemikalijami. Obe sta zboleli za še posebej napadalno vrsto krvnega raka, imenovano mieloična levkemija. Ena od njiju je bila njegova hči Yu-mi.
Ozaveščanje prek filmov
Zgodba o teh dveh ženskah in drugih Samsungovih delavcih z levkemijo in drugimi vrstami redkega raka je v Južni Koreji javnosti dobro znana. V februarju in marcu so si Korejci lahko ogledali kar dva filma na temo sedem let trajajoče bitke, ki so jo družina Hwang in druge bile proti največji in najvplivnejši korejski korporaciji.Hwangov lik v filmu z naslovom Še ena obljuba se bojuje s podjetjem izmišljenega imena Jinsung. Časopis Korea Herald je film označil kot »pomemben dosežek korejske kinematografije kot tudi korejske demokracije« – vendar ne toliko zaradi njegove kakovosti, temveč zaradi tega, kako je nastal. Režiserju in producentu je namreč brez podpore kakšnega velikega studia uspelo prek množičnega financiranja več sto posameznikov zbrati skoraj 15 odstotkov filmskega proračuna, ki je skupaj znašal dva milijona dolarjev (okoli 1,5 milijona evrov), in več kot polovico proračuna s pomočjo stotih manjših vlagateljev. To je prvi tako nastali korejski film.Film Cesarstvo sramote je na platna kinematografov prišel 6. marca. Ustvarjalci so ga snemali tri leta in imeli zaupen vpogled v življenje Hwanga in drugih družin Samsungovih delavcev. Film se osredinja na širše gibanje, ki ga je sprožil Hwang, da bi sprožil vprašanje uporabe rakotvornih snovi v tovarnah na področju elektronike, še zlasti v tistih, v katerih izdelujejo polprevodnike. Od začetka gibanja do zdaj so aktivisti odkrili 58 primerov levkemije in drugih vrst krvnega raka v različnih Samsungovih proizvodnih obratih. Samsung je za ta članek zavrnil pogovor o posameznih primerih, je pa povedal, da je leta 2011 porabil približno 88 milijonov dolarjev (okoli 64 milijonov evrov) za vzdrževanje in izboljšanje varnostne infrastrukture.Glavni cilj gibanja je, da bi delavci, oboleli za rakom, dobili odškodnino od korejskega državnega zavarovalniškega sklada. Ljudje, kot so Hwang in filmski ustvarjalci, si prizadevajo prodreti z razpravo o določenih vidikih cene čudežnega gospodarskega razcveta države, ki sta ga sprožila predvsem Samsung in preostala tehnološka industrija – svetovna simbola ponosa za mnogo Korejcev.
Gospodarski razcvet s Samsungom
Približno 32 kilometrov južno od Seula stoji na ograjenem in varovanem zemljišču v bližini z drevesi poraščene obale umetnega vodnega zbiralnika tovarna polprevodnikov Giheung. Tovarna ima obliko široke bele škatle, z njene strehe pa štrlijo dimniki in zavite cevi, medtem ko njeno pročelje krasi znan Samsungov modro-beli logotip. Tovarna, ki so jo zgradili leta 1984, je bila vodilna izdelovalka polprevodnikov v državi v času, ko so računalniški čipi pomenili okoli 80 odstotkov celotnega prihodka Samsung Electronicsa. Delo za tekočimi trakovi v Giheungu je bilo prestižno. Veliko Korejcev zelo ceni Samsung. Deloma zato, ker v njegovem uspehu vidijo odsev svojega vzpona iz ruševin vojne, ki je razdelila državo in v kateri je bilo ubitih na milijone ljudi, še več milijonov pa jih je obubožalo. Leta 1961, osem let po koncu korejske vojne, je bruto domači proizvod na prebivalca znašal 92 dolarjev (67 evrov) in bil manjši kot v Sudanu, Sierri Leone ali Demokratični republiki Kongo. Do lani so imeli Južni Korejci 15. največje gospodarstvo na svetu. Skoraj 24 odstotkov BDP so ustvarili s prihodki skupine Samsung, konglomerata, ki ga sestavlja na ducate podjetij.
Diagnoza: rak
Ker si Yu-mijina starša nista mogla privoščiti, da bi hčerko poslala študirat na univerzo, je njeno pozornost pritegnil razpis za delovna mesta, ki se je leta 2004 pojavil na njeni srednji šoli. Samsung je iskal mlade ženske, ki so po uspehu sodile v zgornjo tretjino Yu-mijinega maturantskega razreda. Izpolnjevala je začetne zahteve: spodobne ocene, redna navzočnost pri pouku in nobenih prekrškov. Opravila je tudi obvezen zdravniški pregled.Yu-mi so, kot piše v sodnih spisih, dodelili delovno mesto na proizvodnji liniji številka tri. Vsak dan se je od pet do glave oblekla v bel pajac, kakršnega nosijo v tako imenovanih čistih sobah, in si nataknila masko iz blaga – ne toliko, da bi zaščitila sebe, temveč da bi v polprevodniško okolje ne zašel prah. Na njeni proizvodni liniji so izdelovali Samsungove »sistemske« čipe, ki so namenjeni poganjanju naprav, ne shranjevanju podatkov. Yu-mijina prva naloga je bil postopek, imenovan difuzija. Druga je bilo »mokro jedkanje« na isti proizvodni liniji.Med osemurnimi izmenami je bila Yu-mi izpostavljena množici morebitno nevarnih kemikalij, hlapov in ionizirajočemu sevanju, kot je pozneje ugotovil senat korejskih sodnikov. Ena izmed njenih sodelavk pri mokrem jedkanju Lee Suk-young je dobila vnetje kože in se morala zato redno zdraviti.Yu-mi se razen tega, da je omenjala utrujenost, staršema ni pritoževala vse do takrat, ko je poznega oktobra telefonirala domov, rekoč, da ji je slabo, se ji vrti in da bruha, pravi njen oče. Ena izmed delavk je Yu-mi peljala v Samsungovo ambulanto v kompleksu tovarne Giheung, kjer ji je osebje vzelo in pregledalo kri. Takoj so jo sprejeli v najbližjo večjo bolnišnico. Zdravnik je Hwangu sporočil, da ima njegova hči akutno mieloično levkemijo, in ga prosil za dovoljenje, da jo začne takoj zdraviti.
Smrt sodelavke
Dvajsetletnico so nemudoma začeli zdraviti s kemoterapijo. Izgubila je lase, bilo ji je slabo in je bila nenehno utrujena. Približno mesec dni po sprejetju v bolnišnico jo je Hwang odpeljal nazaj v Sokcho, kjer se je nastanila v svoji stari sobi. Družina jo je dvakrat na teden vozila na drugo stran države na zdravljenje in teste in Yu-mi so v bolnišnico spet sprejeli poleti 2006. Takrat je tudi izvedela, da je njena sodelavka na istem delu Giheungove proizvodne linije tri Lee Suk-young, ženska z vneto kožo, zbolela za isto boleznijo kot sama. Lee, materi dveh otrok, od katerih je bil en še dojenček, so diagnozo opredelili 13. julija istega leta. Pet tednov pozneje je umrla.Po nenadni Leejini smrti so Hwangu po glavi začela rojiti različna vprašanja. Yu-mi je začel spraševati o podrobnostih njenega dela, še zlasti o kemičnih kopelih za čipe. Hwang tega takrat ni vedel, toda znanstveniki so akutno mieloično levkemijo potrdili kot enega izmed rakov, ki ga najbolj očitno povzroča izpostavljenost rakotvornim snovem.Samsungovi vodstveni delavci na Giheungovem oddelku za človeške vire so bili s Hwangom v rednih stikih in so se zanimali za Yu-mijino zdravje, podjetje pa je poleg tega na njen bančni račun nakazovalo denar, s katerim ji je želelo pomagati pri zdravljenju; med drugim so ji nakazali približno 18 tisoč dolarjev (okoli 13 tisoč evrov) pomoči pred presaditvijo kostnega mozga, pravi Hwang. Oče jim je potem sporočil, da želi vladi poslati zahtevek za delavsko odškodnino, ki bi pokrila Yu-mijino nadaljnje zdravljenje. Hwang pravi, da se je takrat vse spremenilo: Samsung je postal sovražen.
Proizvodnja polprevodnikov iz Kalifornije v Azijo
Kljub zanašanju na tako imenovane čiste sobe ni bila proizvodnja polprevodnikov nikoli izrazito čisto delo. Izdelovalci čipov so uporabljali skrajno nevarne kemikalije že v zgodnjem obdobju Silicijeve doline. Ko se je vpliv kemikalij začel kazati v okolju te doline in sprožil zaskrbljenost, se je pojavila tudi glasna bojazen, da so še precej večjim koncentracijam kemikalij morda izpostavljeni delavci v tovarnah. Med kemikalijami, ki jih uporabljajo za izdelavo polprevodnikov ali stranskih proizvodov, izdelanih z zapletenimi proizvodnimi postopki, ki spremljajo nameščanje vezij na in v tako imenovane silicijeve rezine, so tudi znane in verjetno za človeka rakotvorne snovi, kot so benzen, trikloroetilen, etilenoksid, arzin in arzenov trioksid. Kemične mešanice, ki jih pogosto uporabljajo kot kopeli za čipe, in slabe prezračevalne zmogljivosti, namenjene zmanjšanju količine prahu v tovarnah polprevodnikov, so se znašle pod čedalje večjim drobnogledom – in to takrat, ko se je proizvodnja polprevodnikov umikala iz Kalifornije in ZDA na obale Azije, kjer so bile nižje plače.Raziskave, ki jih je podprla industrija, in tudi druge študije so pokazale, da ni statistično pomembne povezave med proizvodnjo polprevodnikov in oblikami raka pri delavcih. Druge raziskave so ugotavljale, da ta obstaja – in sprožile besedno vojno, podobno skoraj vsem razpravam, v katerih znanost tehta vprašanja odgovornosti s pomembnimi posledicami.
Yu-mi umre
Hwang ni vedel ničesar o strupeni zgodovini polprevodniške industrije. Ni izobražen in izvira iz skromne kulture, ki so jo oblikovale konfucijanske vrednote podrejanja avtoriteti in skupnemu dobremu. Zato ni niti malo v prednosti, ko se spoprijema z vodilnimi podjetja, kot je Samsung. Januarja 2007, nekaj mesecev po Leejini smrti, ko se je Yu-mi stanje poslabšalo in je obležala, so iz Giheunga v Sokcho prišli štirje Samsungovi vodstveni delavci. Hwang, ki je vztrajal, da bo kljub nasprotovanju Samsunga vložil zahtevek za delavsko odškodnino, se je z njimi sestal v kavarni, ki je nekaj minut oddaljena od njegovega doma. Na sprejem, kakršnega je bil deležen, ni bil pripravljen.»Sploh me niso vprašali po Yu-mijinem zdravju,« se spominja Hwang. »Vsi štirje so me ogovarjali s povišanim glasom.« Vodstveni delavci, pravi Hwang, so vztrajali, da bolezen njegove hčere »ni povezana s Samsungom in čemu torej krivim Samsung«. Pravi, da je 20 minut trajajoč sestanek preživel v solzah: »Bil sem razburjen, zelo razburjen.«Yu-mijino stanje se je še poslabšalo in Hwang je pozabil na namero, da bo vložil odškodninski zahtevek. Družina je spet potovala na drugo stran države na zdravljenje in nazaj. Po enem izmed takšnih dni v bolnišnici, bilo je 6. marca 2007, je Yu-mi ležala na zadnjih sedežih očetovega taksija. Ko so se bližali domu, je Yu-mi rekla, kako ji je vroče. »Zato sem odprl okna, čisto malo,« pravi Hwang. »Toda čez čas je rekla, da jo zebe, in sem jih zaprl.« Nedolgo za tem se je njegova žena ozrla in zakričala.
Protesti
Poklical je družinske člane in nekaj prijateljev ter se po prihodu v Sokcho odpeljal naravnost na pogrebni zavod. Po korejskih običajih je bila še za isti večer pripravljena vežica za slovo od Yu-mi. Prišli so tudi šefi iz Samsungove tovarne Giheung, pravi Hwang, med njimi tudi štirje možje, s katerimi se je sestal v kavarni. V nekem trenutku je Hwang odšel ven, da bi zajel svež morski zrak. Za njim je, pravi, prišel najvišji Samsungov vodstveni delavec. »Rekel mi je, da bo po pogrebu poskrbel, da bo bodo plačali nadomestilo,« pravi Hwang. »Izustil nisem niti besedice.« Čez teden dni so se Samsungovi šefi vrnili in Hwangu dejali, da podjetje družini ne bo izplačalo odškodnine. »Spremenili so svoje stališče,« pravi, ker so spet vztrajali, da rak ni bil povezan z njeno službo. Hwang je vstal in zapustil lokal.Hwang se je odpravil na korejski urad za delavske odškodnine in storitve socialnega skrbstva, znan kot KCOMWEL, in 1. junija 2007 vložil zahtevek. Ker korejski delavci vplačujejo sredstva v namenski sklad, vsa nadomestila za nesreče ali bolezen izplačuje država, ne podjetje. Nadomestila so skromna in pokrivajo račune zdravljenja, izgubljene plače in stroške pogrebov. Delodajalčeve malomarnosti ni treba dokazovati.Po Yu-mijini smrti je Hwang po telefonu poklical ali obiskal tako rekoč vse, za katere je mislil, da bi mu morda lahko pomagali raziskati, ali je zbolel še kateri izmed 19 tisoč delavcev v proizvodnji v Giheungu. Obrnil se je tudi na vladne uslužbence, politične stranke, aktiviste, skupine civilne družbe, novinarje in druge. »Nihče mi ni prisluhnil,« pravi. Potem ga je krajevni novinar seznanil s 30-letno delavsko aktivistko Lee Jong-ran. Pripravila je načrt in zbrala manjšo vsoto denarja pri 20 organizacijah ter ustanovila skupino z imenom Banolim. Bila je njen edini zaposleni. Člani družin in drugi so delali prostovoljno.Hwang se je sam začel pojavljati pri Samsungovem vhodu, noseč na ramenih dvojno oglasno tablo z velikansko fotografijo svoje hčere, plešaste in oslabele zaradi bolezni, ter delil letake med ljudi in jih pozival, naj se razkrijejo. Nekaj se jih je res. Družine so kmalu za tem pripravile majhen protestni shod. Tisk je postal pozoren. Pojavile so se nove družine.
Država zavrne odškodninske zahtevke
Maja 2009 je KCOMWEL zavrnil Hwangov zahtevek – od takrat, ko ga je vložil, sta minili skoraj dve leti. Urad je zavrnil tudi tri druge zahtevke, ki jih je pripravil Banolim. Vladni zdravstveni in varnostni uradniki so opravili epidemiološko raziskavo šestih tovarn polprevodnikov. Kot piše v sodnih spisih, so povedali, da so sicer odkrili povečano število primerov levkemije in statistično pomembno povečanje števila primerov nehodgkinovega limfoma med delavkami, a da splošno povečanje njihovega števila »ni bilo dovolj statistično pomembno«, da bi dokazovalo, da vzrok zanje tiči za vrati industrije polprevodnikov. Svojih neobdelanih podatkov niso posredovali javnosti.Banolim je v pogovoru z delavci in njihovimi družinami odkril 58 primerov levkemije. Odkril je tudi primere drugih sorodnih bolezni in več drugih primerov obolenj za rakom, med njimi za rakom na dojkah in možganskim tumorjem. Skupina korejskih univerzitetnih znanstvenikov in raziskovalcev, ki so opravili raziskavo za strokovno medicinsko revijo, je pozneje te primere uporabila za to, da so se osredotočili samo na zaposlene, za katere so lahko dokazali, da so bili neposredno udeleženi v proizvodnji polprevodnikov – in to izključno v Giheungu. Izbor so potem zožili še na tiste, ki so jim postavili diagnozo v izbranem obdobju treh let. Posvetili so se le skupini sorodnih rakov, za katere je dokazano, da jih večinoma povzročajo ali k njim pripomorejo kemikalije in sevanje – levkemiji in nehodgkinovemu limfomu. Samsung ni želel posebej komentirati študije.V triletnem obdobju, ki so ga določili za Giheung, so znanstveniki in raziskovalci našli 17 proizvodnih delavcev s takima boleznima – 11 jih je bilo mladih žensk, v povprečju starih 26 let in pol. Ker podjetje ni sodelovalo, skupina ni imela podatkov o gibanju zaposlenih ali drugih podatkov, potrebnih za dokazovanje vzročne povezave. Je pa povedala, da je bilo tisto, kar so odkrili, vzrok za resno zaskrbljenost.Hwangova in druge družine so se bili prisiljeni obrniti na južnokorejsko sodstvo, da bi se lahko pritožili nad državno zavrnitvijo izplačila odškodnine. A so družine po tem, ko so vložile tožbo, ugotovile, da zagovora odločitve urada ne plačuje le država, temveč tudi Samsung. Podjetje se je uradno vmešalo v primer in se postavilo na stran KCOMWEL ter v primer vključilo odvetnike ene izmed najboljših družb v državi.
Plačali bomo, a ne povejte tega nikomur
Leta 2010 je korejska televizijska hiša KBS, ena največjih južnokorejskih televizijskih postaj, predvajala prispevek o polemiki, po katerem so se pojavili še novi primeri. Zdaj, ko je Samsung družinam oporekal neposredno na sodišču, se jih je nekaj odločilo, da se z njim spustijo v boj. Samsungov vodstveni delavec iz Giheunga se je 15. decembra 2010 vrnil v Sokcho in na domu obiskal Hwanga. »Mislim, da vam bomo lahko plačali vsoto, s katero boste zadovoljni,« mu je dejal. »Toda, prosim vas, o tem ne povejte nikomur. To nas postavlja v zelo nezavidljiv položaj.«Hwang, ki je sodeloval s KBS, je skrivaj posnel ta pogovor in televizijska hiša ga je predvajala leta 2011. Po oddaji so o podobnih ponudbah poročali še drugi.Hwangovo pritožbo so združili s pritožbo vdovca Lee Suk-young in treh drugih družin, ki jih je obravnaval senat treh sodnikov seulskega upravnega sodišča maja 2011. Mesec dni pozneje je predsedujoči sodnik v javni obravnavi prebral svojo sodbo in mnenje. Presodil je v prid Hwangu in Leejinemu vdovcu ter državi naložil, da jima izplača denar iz odškodninskega sklada.
Zaposleni so najdragocenejše premoženje
Tri tedne po sodbi je Samsung imel tiskovno konferenco z ameriško svetovalno agencijo Environ, ki jo je najel, in izjavil, da svetovalci niso našli statistično pomembnih povezav med izpostavljenostjo delavcev in levkemijo. Uradniki KCOMWEL so se pritožili na sklep sodišča, da se družinam dveh žena dodeli odškodnina.Banolim ima zdaj nerešenih še 40 primerov, bodisi na uradu KCOMWEL bodisi na sodišču, in Korejci jih zdaj spremljajo bolj kot kdaj prej. Sicer pa je odbor za delavske odškodnine začel še pred to novo pozornostjo javnosti mehčati svoj odpor in dodelil odškodnino v nekaj najodmevnejših primerih. Proti koncu prejšnjega leta so sodišča ravnala enako še v primeru enega izmed zaposlenih, pri čemer so sodniki dejali, da so bile raziskave v Samsungovih tovarnah čipov pomanjkljive in niso docela upoštevale vseh nevarnosti za zdravje. Pritožba države na Hwangovo odločbo še ni rešena. Več kot sedem let po Yu-mijini smrti še vedno čakajo razsodbo.Samsung pravi, da so zaposleni njegovo najdragocenejše premoženje in da je njegov cilj ustvariti »kulturo na delovnem mestu, ki se ne bo sprijaznila z nič manj kot neomajno in nenehno predanostjo ohranjanju najboljših praks pri upravljanju varnosti«. Pravi tudi, da je bil prvi izdelovalec polprevodnikov, ki je razvil možnost nadzora nad kemikalijami v dejanskem času in ki ga je tudi uvedel leta 2007, ter da je izboljšal nadzor nad kakovostjo zraka v proizvodnih obratih.Hwanga in druge prizadete družine podpira tudi Lee Mi-kyung, ki je že 18 let članica južnokorejske narodne skupščine. Pravi, da je imel Samsung tolikšen vpliv v politiki, tisku in celo sodstvu, da veliko ljudi svojo državo imenuje kar Republika Samsung. Pravi tudi, da se stvari spreminjajo, saj je korejska korporativna moč pod čedalje strožjim drobnogledom družbe. © Bloomberg
Decembra 2010 je eden izmed Samsungovih vodilnih na domu obiskal Hwanga. »Mislim, da vam bomo lahko plačali vsoto, s katero boste zadovoljni,« mu je dejal. »Toda, prosim vas, o tem ne povejte nikomur. To nas postavlja v zelo nezavidljiv položaj.«
junij 2, 2014 7:34 popoldne | 
Tudi trditev, da beljakovine iz rastlinskih virov niso enako kakovostne kot tiste iz živalskih, ne drži. Telo vse beljakovine po zaužitju razgradi na enake osnovne gradnike, aminokisline. Na tej stopnji je popolnoma vseeno, ali so te prišle iz živalskega ali rastlinskega vira, pomembno je le, da v telo vnašamo vseh 9 esencialnih aminokislin, ki jih sami ne moremo sintetizirati, to pa kljub veganski prehrani, če je le dovolj raznovrstna, ni težava.
Univerza v Tuftsu je v American Journal of Clinical Nutrition objavila rezultate raziskave, v kateri je imelo kar 40 odstotkov od skupno 3.000 sodelujočih (vsi odrasli, v starosti pod 50 let) pomanjkanje vitamina B12 v krvi. Od tega je bilo število vegetarijancev oziroma veganov zanemarljivo. Dilema o pomanjkanju vitamina B12 torej še zdaleč ne zadeva zgolj veganov. Četudi bi lahko z gotovostjo trdili, da hrana, ki jo uživamo, vsebuje B12, pa je za njegovo izrabo potrebna tudi učinkovita absorbcija v tankem črevesju. Predvidevajo, da je prav to težava večine ljudi, ki trpijo za B12 pomanjkanjem. Simptomi pomanjkanja vključujejo kronično utrujenost, slabovoljnost, omedlevico in pešanje spomina ter koncentracije.
Ni le prehrana tista, ki vpliva na zdravje človeškega telesa, vsaj enakovredno vlogo igra pri tem telesna aktivnost. Vsakodnevno gibanje v obliki hoje (sprehod po nakupovalnem centru ne šteje), teka, kolesarjenja, planinarjenja, plavanja, športov z žogo ali anaerobnih vaj za krepitev mišic, bi moralo biti sestavni del vsakega zdravega življenjskega sloga. Raznovrstna vegetarijanska in veganska prehrana, ki zadosti energijskim potrebam organizma glede na njegovo težo in stanje, daje več kot dovolj energije, ki nas kar sama vleče ven, v naravo in v pogon.
Subscribe