KAJ MORAMO VEDETI O VITAMINU B12

• NOVA ZELANDIJA
• PRIGODE V KUHINJI
• POHAJKOVANJA
• MAYA
• JERRY
• O NAMA

24 mar 2014 2 Comments

Vse kar morate vedeti o B12

Don Benett, DAS. Objavljeno z dovoljenjem avtorja. Izvorno besedilo objavljeno na Health101.org.

Prav tako kot ni bil kratek in sladek moj poglobljeni članek o vitaminu D, tudi tale o B12 ne bo, in sicer iz dveh razlogov. Prvič, ker o B12 kroži veliko dezinformacij in je moja glavna skrb razjasnitev napačnih predstav o zdravstvenih vprašanjih. In drugič, ker želim poudariti kako pomembno je imeti točne informacije o zadevah, ki imajo lahko velikanski vpliv na vaše zdravje, kvaliteto in dolžino življenja. B12 je vsekakor ena izmed njih.

Ta tekst torej ne sodi med tiste članke o B12, ki so sestavljeni iz koščkov informacij različnih virov, s katerimi se pač strinjam (dober raziskovalec ne sme imeti predsodkov, ko išče resnico).  Osrednji namen tega članka tudi ni razložiti, zakaj o B12 obstaja toliko protislovnih informacij, pač pa izobraziti o dejstvih povezanih z B12 (ki imajo lahko resnično velik vpliv na vaše zdravje).  Če boste brali med vrsticami in razumeli, da je del človeške narave iskanje podkrepitev, potrditev lastnih pogledov, preferenc in osebnih prepričanj, boste lažje razumeli, zakaj nekateri pišejo članke o B12, ki mešajo 100% zanesljive informacije s povsem netočnimi.

O zdravstvenih dilemah veganske prehrane nekateri izobraževalci in laiki (še posebej presnojedi vegani) trdijo, da veganom ni potrebno skrbeti glede B12, oziroma da suplementiranje ni odgovor.  Raziskave in moje klinične izkušnje jasno potrjujejo, da je rastlinska hrana nezadosten in nezanesljiv vir B12, in da večina veganov, tudi presnojedcev, prej ali slej razvije pomanjkanje, če ga ne suplementirajo v takšni ali drugačni obliki.  Zakaj je tako?  Človeško telo očitno ni bilo razvito s potrebo po kakršnihkoli prehranskih dopolnilih.  Od kod naj bi torej B12 dobili v naravi?  Pričujoči članek bo poskušal odgovoriti na to velikokrat predebatirano vprašanje.

Je v hrani torej kaj B12, ali ne?

Danes je že dokazano, da se B12 nahaja v vsaki hrani, ki vsebuje vitamine B kompleksa.  Čeprav s starejšimi tehnologijami ni bilo mogoče zaznati tako majhnih količin, sodobne tehnologije odkrivajo, da je B12 prisoten v živilih bogatih z vitamini B kompleksa. Vendar pa ga ni dovolj, da bi se nanj lahko zanesli pri pokrivanju naših potreb!  To je zelo pomembno vedeti. Torej samo dejstvo, da je B12 v nekaterih rastlinskih živilih, še ni dokaz, da lahko človeško telo iz njih dobi zadostno količino. Tako se, ko kdo zatrdi, da je B12 v sadju, ne prerekajte, ampak preprosto vprašajte, ali ga je dovolj, da nam pokrije vse potrebe. Ker le slednje šteje!

Morda so milijone let nazaj, ko so bile ravni stresa nižje, kot so danes, bile nižje tudi naše potrebe po B12? Ko smo celo s pitjem dobili nekaj v vodi naravno prisotnega B12 in smo bili dovolj aktivni (“ustrezno aktivni”), da smo lahko pojedli dovolj hrane ter tako dobili dovolj beljakovin za sintezo zadostne količine intrinzičnega faktorja (potrebnega za absorbcijo B12). Morda je takrat ta količina B12, skupaj s tisto proizvedeno v našem telesu, zadostovala našim potrebam. A to je bilo pred milijoni let. Razmislimo o sedanjosti. Soočimo se z realnostjo.

Mimogrede, ostanki prsti, ki lahko vsebujejo B12, na sadju in zelenjavi, ki jo pojeste (neoprano), niso ustrezen vir B12 za nas.

Ok, najprej – kaj je B12?

B12 je vodotopni vitamin, ki je bistvenega pomena za presnovo ogljikovih hidratov in proizvodnjo energije. Prav tako ima pomembno vlogo pri oblikovanju zdravih rdečih krvnih celic in v vseh nevroloških funkcijah. Proizvajajo ga mikrobi – bakterije. B12 je edino hranilo, ki vsebuje element kobalt v sledovih, zaradi katerega je dobil svoje kemijsko ime kobalamin. Kobalt potrebujemo, čeprav ga organizem uporablja samo v obliki B12. In če smo povsem natančni, B12 sploh ni vitamin. Tako ga imenujemo le zaradi enostavnosti (isto velja za “vitamin” D).  Zato ga bom od sedaj naprej poimenoval kar B12.

Od kod naj bi torej dobili B12?

Dobra novica je: lahko ga pridelamo sami! A med mnogimi kontroverzijami o B12, kroži tudi argument, da kljub proizvodnji intrinzičnega faktorja (potreben za absorbcijo B12) v našem želodcu ter dejstvu, da naše črevesje proizvaja B12, vse skupaj poteka prenizko v črevesju, da bi bila absorbcija mogoča! No, ta argument je bil že ovržen.

Human Anatomy and Physiology iz leta 1999 že povsem jasno navaja, da res absorbiramo B12 skozi naše tanko črevo. Tako “naj bi” torej dobili B12. Zapisal sem “naj bi”, ker počnemo določene packarije, ki to preprečujejo:

1.  Pitje strupenih tekočin (alkoholnih pijač).

2.  Uživanje dražil, ki motijo črevesne bakterije, kot so česen, ingver, čebula, živila z veliko gorčičnega olja, začimbe in močno začinjena živila.

3.  Uporaba diuretikov (ki dehidrirajo naše telo) kot so kava, čaj, sol, kis, alkohol, česen, ingver, čebula, križnice (redkev, ohrovt, kreša, zelje, repa, hren, ogrščica, brokoli) in soda.

4.  Kajenje (česarkoli).

5.  Kisel pH namesto alkalnega (neravnovesja pH).

6. Uporaba antibiotikov (ki se pogosto nahajajo v živalskih proizvodih).

Razlogi za premajhno količino B12 v telesu s posledičnim pomanjkanjem oz. primanjkljajem B12

1.  Vaše telo ga ne proizvaja dovolj in/ali ga tudi ne zaužijete dovolj (v obliki virov, ki lahko vsebujejo nekaj B12 – več o tem kasneje).

2.  Zaužijete dovolj, a se ga premalo absorbira.

3.  Vaše telo ne zmore slediti vašim povečanim potrebam po B12 zaradi onesnaženosti okolja in stresa (oz. čustvenih dejavnikov).

4.  Beljakovinski razlogi (velja za nizkomaščobne presnojedce, zato to dejstvo iz očitnih razlogov ne dobi veliko publicitete). Absorbiranje B12 zahteva več vezavnih proteinov. Želodec izloča tako imenovani intrinzični faktor – beljakovino, ki nase veže B12 in se poveže s posebnimi receptorji v tankem črevesju, kjer se B12 prenese v celice vzdolž črevesne stene. Nato se B12 prenese na drugo beljakovino, transkobalamin II, ki s krvjo potuje do vseh delov telesa. Če kdo sledi le presni, na sadju temelječi prehrani, katere vsebnost beljakovin je zelo blizu minimalni (glede na razmerje ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin) ter je tudi premalo fizično aktiven – se giblje manj, kot bi bilo treba – se lahko zgodi, da ne poje dovolj, da bi zagotovil zadosten vnos vseh esencialnih aminokislin (EAAs), ki so gradniki beljakovin. Posledično bomo lahko imeli premalo beljakovin, ki so potrebne za prenos B12, kar void v pomanjkanje B12. Torej, če je vaše razmerje ogljikovi hidrati-maščobe-beljakovine v povprečju blizu 90-5-5 (kot odstotek skupnih kalorij), potem bodite dovolj aktivni, da boste lahko pojedli dovolj hrane in si tako zagotovili dovolj esencialnih aminokislin (in tudi esencialnih maščobnih kislin).  Naj dvigne roko tisti, ki se je zavedal tega problema… Očitno ni preveč poznan. Še dobro, da me imate, ne?

Čeprav se izjava dr. Mangelsove nanaša na splošno populacijo (in ne na posamezne načine prehranjevanja), dejansko opisuje njene ugotovitve. Verjetne razloge  bomo obravnavali v nadaljevanju.

Še posebej izpostavljeni pomanjkanju B12 so tisti, ki:

• se izogibajo živilom obogatenim z B12 (npr. presnojedci ali makrobiotični vegani itd.)
• konzumirajo snovi, ki motijo absorbcijo B12  (glej zgoraj),
• imajo premalo intrinzičnega faktorja za pravilno absorpcijo,
• imajo večjo potrebo po B12, kot ga lahko telo pridobi,
• nimajo dovolj kobalta (in kofaktorjev) v svoji hrani,
• imajo previsok pH želodčne kisline (pH ni dovolj nizek, da bi lahko popolnoma prebavil beljakovine).

En od kofaktorjev B12

Nizek nivo B12 (visok uMMA) ima lahko dejavnik, ki k temu prispeva, in sicer nizko raven joda. Vsakdo z nizkim B12, naj bi šel testirati tudi jod. Vendar pa tudi, če imate nivo B12 primeren, to ne pomeni, da imate avtomatično dober tudi nivo joda. Glede na vse ljudi, ki sem jih testiral, lahko priporočam, da si nivo joda preverijo vsi. Popolnoma vsi, ki sem jih do sedaj testiral za jod, so imeli do neke mere nizko raven. Ko razumete, kako do tega pride, situacija sploh ni presenetljiva. Vendar se tu zaplete. Zdravniki testirajo nivo joda v urinu, kar pa ni indikator zadostnosti joda v telesu. Torej, 24 urni test joda v urinu je najboljši za diagnostične namene. (Kot je MMA test boljši kot B12 test v krvi. Več o tem spodaj) Seveda ni presenečenje, da zavarovanja ne krijejo večine diagnostično pomembnih, ter da celo niso na voljo povsod. V ZDA so samo trije  laboratoriji, ki delajo 24 urni test joda v urinu in jaz sem eden od peščice zdravstvenih praktikantov, ki ga priporočajo in vedo kako ukrepati, glede na rezultat. Jod je lahko celo bolj problematičen kot pa B12, ker ga naše telo ne more narediti in priporočeni nivo joda je dejansko (več o neustreznosti priporočenega nivoja za jod spodaj). Vendar pa je zgodba o jodu za samostojen članek. Malo sem zašel samo zaradi razširjenosti nizkega nivoja oz. pomanjkanja joda in njegove pomembnosti za zdravje,

In kakšno vlogo točno igra jod pri izrabi B12? Pomanjkanje joda = slabo delujoča ščitnica = premalo hormona T4. T4 je potreben ne samo za proizvodnjo T3, ampak je tudi bistven za pretvorbo riboflavina (vitamin B2) v njegovo aktivno koencimsko obliko “FAD”, ki je potrebna za pravilno metilacijo (metil je v aktivni obliki B12, metilkobalamin). Tega vam ni treba znati na pamet.

Več o intrinzičnem faktorju

Za pravilno asimilacijo se mora B12 povezati z encimom imenovanim intrinzični faktor, ki je normalno prisoten v želodčni kislini. Če je proizvodnja intrinzičnega faktorja oslabljena, se B12 ne bo izkoristil, ne glede na to, koliko ga telo proizvede. Zanimiv vzrok za preslabo proizvodnjo intrinzičnega faktorja je prehranjevanje z nizko maščobno in s tem tudi nizko beljakovinsko hrano ter premalo telesne aktivnosti, zaradi česa ne zaužijemo dovolj hrane. Dovolj hrane bi nam zagotovilo vse esencialne amino kisline – gradbeni material beljakovin/proteinov. Na tem mestu naj posebej poudarjam, da dodatek B12, ki se ga da pod jezik, zaizkoristek ne potrebuje intrizičnega faktorja.

Kako testirajo nivo B12

V ZDA je standard test B12 v krvi. Nivo je med 211 in 946 pg/ml, kar pomeni, da je spodnja sprejemljiva meja približno 200. (Različni laboratoriji bodo uporabljali različne enote za merjenje B12 v krvi in s tem tudi različne spodnje in zgornje nivoje. V Evropi kar precej variirajo. V Sloveniji večinoma merijo rezultate v pmol/L in ne v pg/ml. Pretvarjanje iz ene enote v drugo nam da različne rezultate. Še en razlog, zakaj ta test ni najbolj zanesljiv. Op.prev) A danes menijo, da je spodnja meja prenizka; na Japonskem, kjer imajo veliko manj primerov demence kot v ZDA, je spodnja meja 500. Tudi, če tvoj krvni test B12 pokaže 500pg/ml, pa imaš lahko še vedno primanjkljaj ali pomanjkanje, kar se tiče izkoristljivosti B12.

Spirulina, alge in vsa posušena morska zelenjava, ne vsebujejo aktivnega B12. Vsebujejo pa analogni B12 (izgleda kot B12, vendar ni uporaben zaradi segrevanja v procesu sušenja) in ti neaktivni analogi tekmujejo z aktivnim B12, ga izpodrivajo na receptorjih (“parkirišče” za celice) in s tem nižajo naš razpoložljivi nivo B12. Zaradi tega lahko standardni test pokaze zadovoljiv rezultat, medtem ko uMMA test pokaže nizek nivo B12. Standardni krvni test ne loči med aktivnim in neaktivnim B12 in žal se večina zdravnikov tega ne zaveda (zato jih podučite – nekateri se vam bodo zahvalili, drugi pa vas bodo najbrž očitajoče gledali).

Boljši test pokaže izkoristljivost in ne samo, koliko B12 je v krvnem obtoku. To se naredi s testiranjem snovi, ki direktno pokaže kako dobro naše telo izkorišča B12. Ta substanca je MMA (Methyl Malonic Acid oz. metilmalonična kislina). Lahko se preveri v krvi ali v urinu, vendar je test v urinu boljši, ker se lahko večkrat ponovi in ga lahko sami doma izvedemo ter pošljemo rezultate v laboratorij. Normalen uMMA je med 0,58 in 3,56 µmol/mmol Cr (črka “u” pomeni, da gre za test urina). Nižja kot je številka, boljše je. Če je nivo višji od 3,56 pomeni, da imaš pomanjkanje B12 ali pa ne izkoriščaš B12, ki ga tvoje telo proizvaja v prebavnem traktu. Višji rezultat imamo, večjo dozo terapevtskega B12 bomo potrebovali. Torej, če imamo rezultat npr. 3,55, kar je na meji sprejemljivega nivoja, še ne pomeni, da nimamo primanjkljaja B12. Popraviti moramo tudi prehranske in vsakdanje navade, ki nam sicer preprečujejo pridelavo in absorbcijo B12.

Če je vse, kar vam je na voljo, sMMA test (krvni test, “s” je za serum), je sprejemljiv nivo med 73 in 376 nmol/L (0,07 – 0,27 µmol/l), kjer je čim nižja vrednost tem boljša.

Iz očitnih razlogov je MMA zlati standard za testiranje nivoja B12, vendar pa obstaja še en test, ki lahko ravno tako pokaže pomanjkanje B12: test homocisteina v krvi (sHCY). Če je visok, ima lahko posameznik pomanjkanje B12.

Zvišan nivo homocisteina (hiperhomocistinemija) se pojavi tudi ob pomanjkanju B6 ali folne kisline, kar lahko prizadane ljudi z obupno prehrano, ter tudi nekatere vegetarijance in vegane. Presnojedci načeloma ne bodo imeli težav s temi hranili, tako da lahko sHCY test dokaj dobro pokaže nivo B12, če imaš zadoščene potrebe po B6 in folni kislini. Vendar pa do zvišanege nivoja homocisteina lahko pride tudi ob uživanju živalske hrane, še posebej mesa. Meso v primerjavi z rastlinsko hrano vsebuje večjo količino amino kisline metionin, ki lahko nevarno in nezdravo poviša nivo homocisteina.

Če si ne-vegani želijo testirati nivo B12, je MMA test pravi za njih. Glede na to, da uživajo hrano, za katero nismo bili ustvarjeni, jim bo homocisteinski test pokazal, če morajo zmanjšati uživanje živali, da zmanjšajo možnost za razvoj srčnih bolezni ter propadanje ožilja in živčnega sistema (ko je nivo homocisteina visok, se obnaša kot toksin za ožilje in živčni sistem in lahko pospeši aterosklerozo, glavni vzrok infarktov in kapi).

Normalen nivo sHCY je 2,2 – 13,2 µmol/l, enomestne številke so seveda najboljše. Nivo homocisteina v tipični zahodni populaciji je okoli 12 in četudi je to “sprejemljiva, normalna” vrednost, ni nujno tudi zdrav nivo. Če je tvoj nivo nekaj časa pri 22, imaš petkrat več možnosti za usodni srčni napad, kot nekdo ki ima konstanten nivo 8. Kar tu poudarjam je, da je merjenje nivoja homocisteina boljši pokazatelj bolezni srca in ožilja, kot holesterol. Vendar pa, ker ne obstajajo zdravila, ki bi nižala nivo homocisteina, kot to počnejo za holesterol, je to verjetno razlog, zakaj testiranje homocisteina ni del standardnih krvnih testov.

sHCY test je še eno dobro orodje v naši orodjarni, ker je visok nivo homocisteina povezan z možnostjo srčnih bolezni, uničenja ožilja in nevroloških patologij. Druge bolezni povezane z zvišanim nivojem homocistina so: Alzheimerjeva, starostna izguba sluha (pomanjkanje B12), okvare možganov, hrbtenice in hrbtenjače (pomanjkanje folata), zaporedni splavi in, uganili ste, prezgodnja smrt.

V kolikor ocenjuješ svoje potrebe po B12 tako, da nekaj časa jemlješ dodatek B12 in preverjaš, kako se počutiš, to res ni dobra ideja. Ta “test” je preveč subjektiven. Veliko ljudi, ki so opravili ta preizkus in se odločili, da so “ok”, nato pa so se šli testirati z uMMA, je ugotovilo, da stanje ni primerno. Nekaj jih je uporabljalo B12 v tabletah, ki se jih pogoltne, tako je pomanjkanje učinkov razumljivo (razloženo nekoliko nižje), večina pa jih je suplementirala s sublingvalno metodo. Tudi ko so pri meni odkrili blago pomanjkanje B12, ter sem po jemanju terapevtskih doz v enem tednu spet prišel nad kritično vrednost, se nisem vseeno počutil nič bolje. Ta metoda je nezanesljiv način testiranja nivoja B12.

Dve funkciji B12, ki ju je vredno omeniti

1. Encim metionin sintaza uporabi metilkobalamin (oblika B12) za pretvorbo homocisteina v metionine. Ko ta encim ne deluje, se nivo homocisteina zviša in kot sem omenil že prej, je to povezano z višjim tveganjem za srčne bolezni in propadom ožilja ter živčevja. (Prav gotovo ste navdušeni nad mojimi nežnimi opomniki).

2. B12 deluje tudi kot koencim, ki uporabi 5-deoksiadenozilkobalamin, kot kofaktor za encim metilmalonil-CoA mutazo. Ta je potrebna za pretvorbo L-metilmalonil-CoA v sukcinil-CoA. To komplicirano zadevo sem omenil kot primer, česa ne rabite vedeti, a je na volji, če želite podrobnosti. Ta funkcija B12 je razlog, da imamo direktno povezavo med nizkim nivojem B12 in visokim nivojem MMA in zakaj je MMA test zlati standard za testiranje B12.

Nekateri pogosto pravijo, da je samo en razlog za visok nivo MMA in to je slab nivo B12. Vendar pa obstajajo še drugi dokumentirani razlogi, katerim pripisujejo visok MMA, in ti so: genske napake, odpoved ledvic, nizek volumen krvi, bakterijsko neravnovesje v prebavnem traktu, nosečnost in slabo delujoča ščitnica. Glede na to, da lahko ta stanja povzročajo nizek nivo B12 (ko potrebujemo večje odmerke B12 od normalnih), rezultat vašega MMA testa pa je visok, je logično sklepanje, da je nivo B12  nizek. Takšno stanje popravimo z dodatki, nato pa ponovimo test MMA čez en mesec.

Moj MMA test je bil ok, torej sem “ok”

Nekateri ljudje mislijo, da če imajo ustrezen nivo B12, da  potem ni razloga za zanesljiv, začasen dodatek B12. Problem je, da nikoli ne veš, kdaj boš prišel do tiste točke, pri kateri nivo MMA oz. homocistein začne rasti. Lahko raste počasi nekaj let, mesecev ali samo tednov, po normalnem MMA testu. Trenutno ne obstaja test, ki bi nam lahko povedal, kako dolgo bo tvoj nivo B12 sprejemljiv, če tvoje telo ne proizvaja oz. ne dobi zanesljivega vira B12. Ljudje, ki so raje varni, kot da jim je kasneje žal, lahko redno testirajo nivo B12, ali pa enostavno dodajajo B12, kot ukrep proti pomanjkanju. Tisti ljudje, ki pa raje ne vzamejo dodatka, razen če je absolutno nujno, pa naj seveda redno testirajo svoj MMA. Ni priporočljivo čakati na znake pomanjkanja  B12, predno kaj storimo. Kar me pripelje do…

Modrost čakanja na simptome, preden testiramo in dodajamo

Slišal sem, da je proaktivno, previdnostno testiranje nepotrebno, ter da naj raje čakamo na simptome, predno se testiramo. Glede na moje izkušnje, to resnično ni modra odločitev. Prvo, lahko spregledaš pomanjkanje B12, dokler to pomanjkanje ne postane kronično. In če in, ko opaziš, da se nekaj čudnega dogaja in se samodiagnosticiraš, lahko povsem zgrešiš pravo diagnozo. In, ko že nekaj časa zapraviš na povsem napačni poti, pomanjkanje B12 napreduje in se slabša. Posledice škode, ki medtem nastaja, te bodo doletele v prihodnosti, tako da je smiselno kontrolirati nivo B12. Lahko tudi samo enkrat narediš uMMA test in jemljes dodatke, če je pomanjkanje bilo posebno problematično, delno resno ali resno (čeprav je ponovno testiranje priporočljivo, da preverimo, če jemljemo prave odmerke in da jih jemljemo dovolj dolgo za svoje potrebe).

Simptomi primanjkljaja in pomanjkanja B12

Simptomi pomanjkanja B12 zelo varirajo. Začetni simptom je lahko pomanjkanje energije. A bodite previdni, ko se samodiagnosticirate; če to berete in uvidite, da imate premalo energije ter sklepate, da imate pomanjkanje B12. Prispevajo pa k nizki energiji tudi drugi faktorji; nizek nivo joda je eden večjih (glede na to kako vpliva na metabolizem in hormone). Torej, ko se samodiagnosticirate, je pametno dobiti še drugo mnenje (od nekoga, ki nima predsodkov do prehranskih dodatkov).

Začetni simptomi pomanjkanja B12:

• šibkost,
• omotičnost,
• slaba prebava,
• manj ali nič apetita,
• hujšanje,
• driska,
• slabost,
• bolečine v trebuhu,
• zasoplost,
• vneta usta in izguba okusa,
• odrevenelost in / ali mravljinčenje v prstih na rokah in nogah,
• izguba menstruacije.

Obstajajo lahko tudi nekateri nevrološki znaki, ki se pojavijo, ko se pomanjkanje povečuje, vključno z:

• blagimi depresijami,
• živčnostjo,
• hiperaktivnimi refleksi,
• mišičnim tremorjem,
• zmedenostjo,
• težavam pri razmišljanju,
• oslabljenim ravnotežjem,
• slabo koordinacijo,
• poslabšanjem spomina,
• vedenjskimi spremembami.

Če so slab spomin in spremembe v vedenju simptomi pred– alzhajmerjevo, bo TAKOJŠNJE normaliziranje nivoja B12 lahko preprečilo izbruh te bolezni, katera je sicer neozdravljiva. Da, tudi nekateri nevrološki simptomi lahko pripeljejo do nepopravljive škode, če predolgo trajajo. Na primer, globoka mielinizacija (poškodba mielina – lipidna ovojnica okoli nevronskih aksonov). Pomembno je tudi poudariti, da se poslabšanje mentalne funkcije zgodi, še predno se pojavijo drugi simptomi pomanjkanja.

Mnogo zgoraj naštetih simptomov je lahko tudi zaradi drugih težav in ne zaradi nizkega nivoja B12. Če je temu tako, je testiranje MMA, da izločimo pomanjkanje B12 kot vzrok, še vedno diagnostično pomembno. Visok nivo homocisteina se ne kaže navzven kot simptom, tako da si lahko pri pomanjkanju B12 povečate možnost težav ožilja in srca, ne da bi imeli kakršne koli opazne simptome. Prvi simptom dolgoročnega zvišanega nivoja homocisteina je lahko tudi usodna srčna kap.

Načini za zvišanje nivoja B12

Če vaš uMMA test pokaže, da imate pomanjkanje B12, je potrebno ukrepati.

B12 v tabletah: Poznamo dve vrsti; oralno (pogoltnemo) in sublingvalno (damo pod jezik). Včasih jim rečejo tudi “žvečljive”, vendar jih ne žvečite). Sublingvalne so boljše, ker se B12 absorbira direktno v krvni obtok (oralni B12 ni zanesljiv vir, ker ne deluje efektivno za vse ljudi). Obstajata pa tudi dve popularni obliki B12: cianokobalamin in metilkobalamin. Da se izognemo prevečim podrobnostim, metilna oblika je tista, ki se boljše absorbira. Metilkobalamin je aktivna oblika B12, kar pomeni, da čim se absorbira, takoj učinkuje na telo ter se prenese direkt do živčnih tkiv. Cianokobalamin je cenejša oblika. V redkih primerih metilna oblika ne zniža nivoja MMA, takrat poskusite z adenozilkobalaminom. Da, te tablete bodo vsebovale zmesi tabletiranja, morda aromo in nekateri ljudje se bodo naježili ob misli, da dajo takšne stvari v svoje telo. Vendar pa, v imenu ravnovesja, je boljše ne imeti pomanjkanje/primanjkljaj B12; zdravo telo se je brez težav zmožno ubadati z miniaturnimi “drugimi sestavinami”, od katerih nima koristi in jih izloči.

B12 v injekcijah: Obstajata dva osnovna razloga, ki upravičujeta invazivno prebadanje kože z iglo, da bi dobili B12 (zdi se, kot da imam predsodek do injekcij, a nadaljuj z branjem). V redkih primerih, sublingvalni B12 ne bo deloval in takrat potrebujemo injekcije. A to je res redko. Po enomesečnem dodajanju B12 v tabletah, bo ponovni MMA test pokazal učinkovitost le teh (to je še en razlog zakaj je ponovno testiranje dobra ideja). Drugi razlog za injekcije je, ko se zdravnik na licu mesta odloči za injekcijo, ker so tvoji rezultati nevarno nizki. To je situacija “ne izgubljaj časa”. Vendar, če imaš izbiro med tableto ali injekcijo – injekcije vsebujejo tudi konzervanse, ki so slabši kot “druge sestavine”, označene na stekleničkah sublingvalnih tablet. To je moje mnenje – eden redkih trenutkov, ko ga izrazim. Študije ljudi s hudimi pomanjkanji B12 so pokazale, da sublingvalne doze 1000mcg na dan v dveh mesecih delujejo tako dobro, kot 1000mcg injekcije. Torej, če nimate simptomov pomanjkanja oz. primanjkljaja B12 in si želite popraviti nizek nivo z sublingvalnim dodatkom, potem je to prava izbira. Zapomnite si, da se alarm telesa sproži, kadarkoli je koža predrta in, ko sem se pogovarjal z nekim “naprednim” zdravnikom, mi je ta dejal, da če se lahko kadarkoli izogneš biti medicinsko prerezan ali preluknjan, se izogni. Jaz se strinjam.

B12 v obližih: ni dovolj učinkovita metoda. Ponavadi ne zniža MMA dovolj, obliži različnih firm dajo povsem različne rezultate, nekateri so boljši kot drugi. Skratka, niso priporočljivi pri reševanju pomanjkanja B12. Toda zakaj jih toliko “zdravstvenih strokovnjakov” priporoča? Zato, ker jih prodajajo in stopnja dobička je vedno višja kot pri tabletah. Ker ne prodajam dodatkov, niti ne sodelujem s podružnicami, nisem v konfliktu interesov glede mojih predlogov.

B12 kapljice: glede na informacije, ki sem jo zbral, se tablete boljše absorbirajo. In moje klinične izkušnje so s tabletami. To omenjam zato, ker industrija z dodatki ni kontrolirana na isti način, kot je farmacevtska. Ko škatla Tylenola pravi, da imaš 100mg acetaminophena v eni tableti, bo to držalo. Samo zato, ker na neki steklenički B12 kapljic piše, da ima 1000mcg metilkobalamina v vsaki kapljici, to še ne pomeni da vsaka kapljica vsebuje 1000mcg metilkobalamina. Žalostno, a resnično in ponoven razlog za ponovno testiranje.

Glede na nivo primanjkljaja B12 pri testiranju, boste vzeli ali dnevno sublingvalne tablete z nizkimi ali visokimi dozami, ali pa injekcijo. Upam, da slednje ne bo potrebno.

Višanje ravni B12 brez dodatkov pomeni živeti na tak način, da se vaše potrebe po B12 zmanjšajo. To vključuje nižanje emocionalnega in fiziološkega stresa, bolj zdravo življenje in izogibanje snovem, ki se vmešavajo v produkcijo B12 v telesu, kar sem že omenil.

Alternativni načini popravljanja nizkih nivojev B12

Slišal sem tudi priporočila, da če imaš pomanjkanje/primanjkljaj B12, opraviš terapevtski vodni post, ki bo popravil težave z absorbiranjem. Včasih to deluje, včasih ne. Prvič, če je problem absorbiranja zaradi genetskih napak, ki zadevajo produkcijo intrinzičnega faktorja, potem post ne bo koristen. Drugič, če je nizek nivo B12 zaradi snovi, ki se vmešavajo v produkcijo B12 v telesu, post ravno tako ne bo nič razrešil, ker bo oseba po postu nadaljevala s svojimi “normalnimi” prehranskimi navadami. Nivo B12 se po postu lahko malo zviša, a to bo le začasno. Dodajam še, da če je nizek nivo B12 zaradi nizkega nivoja kobalta v telesu, bo post stanje še poslabšal.

Če smo imeli pred postom zelo nizek nivo B12 in nam je post pomagal pri absorbciji B12 ter tudi po postu nadaljujemo z zdravimi življenjskimi navadami, potem je dobro popraviti nivo še pred postom ali najkasneje po postu (v naravi se nizek nivo B12 nebi nikoli zgodil, zato je zelo nizek nivo B12 dejansko nenaravna situacija, katera terja nenaravno rešitev – dodatek, da se ta nenaravna situacija uravnovesi). Glede na to, da v nekaterih primerih post ni alternativna rešitev, je dobro popraviti pomanjkanje/primanjkljaj z dodatki. To je primer, kjer je boljše da smo varni kot, da nam bo žal.

K temu bi dodal še, da ne priporočam prehrambenega kvasa kot načina višanja nivoja B12 zaradi problemov z gljivicami. Najbolj varen in zdrav način je kombinacija zdravih življenskih navad in dodajanje dodatka B12, če je potrebno oz. kot varnostni ukrep proti pomanjkanju v prihodnosti.

Od kod večina ljudi dobi B12

Ko so odkrili B12 in ko so njegovo pomanjkanje povezali s “perniciozno” oz. makrocitično anemijo (perniciozna pomeni pogubna, ker so nekoč ljudje zaradi tega umirali. Op.prev), je vlada v ZDA odredila, da se B12 doda v prehrano. B12 pošpricajo v, še ne zapakirane škatle kosmičev v tovarni in tudi na drugo hrano. To je zaustavilo visoko stopnjo perniciozne anemije. Količina B12, ki so jo dali v prehrano, je bila ravno dovolj, da prepreči najhujši scenarj, ni pa bilo dovolj, da prepreči kronično degenerativna stanja, ki vplivajo na kognitivno delovanje in druge nevrološke težave, katere danes povezujemo z dolgotrajnim primanjkljajem B12. (Glej odstavek o priporočenih odmerkih B12 zgoraj.)

Nekaj nepravilnih in zavajajočih informacij o B12

Obe osebi imata nepravilno informacijo.

Zavajajoče: “Obstaja veliko različnih vzrokov za pomanjkanje B12. Najprej mora oseba uživati premalo vitamina B12. To je seveda zelo redek pojav, saj se ta vitamin nahaja v večini živalske hrane.” Kot vidite iz slike, je to zelo popularna misel. Vendar pa ta misel ne upošteva dejstva, da je B12 dovzeten za toplotno obdelavo. B12 se ob kuhanju poškoduje, deaktivira. Kuhani živalski izdelki niso vir aktivnega B12. Moramo dodati, da se pomanjkanja B12 pojavijo tudi pri ne-vegetarijancih; tudi mesojedci dobijo pomanjkanje/primanjkljaj B12. To se verjetno zgodi, ker nekateri mesojedci ne uživajo veliko procesirane hrane, v katero se dodaja B12 in/ali uživajo veliko hrane, katera preprečuje nastanek B12 (našteto zgoraj).

Pomanjkanje B12 lahko povzroči mentalne in nevrološke okvare, še predno se razvije anemičnost zaradi nizkega nivoja B12 in povečanje rdečih krvnih celic (makrocitna anemija). To je leta 1905 opisal J.W.Langdon v Journal of the American Medical Association (revija Ameriškega zdravstenega društva). A do danes zdravniki v ZDA mislijo, da moraš biti anemičen, da imaš pomanjkanje B12 ter, da moraš imeti povečane krvne celice. Zato je res odlična novica, da si lahko sami testiramo svoj B12 status doma, z zelo objektivnim testom (a posredovati rezultate še dobro podkovanemu zdravstvenemu delavcu je dobra ideja).

Zaključek

Nekateri ljudje neradi jemljejo dodatke, ker v temu vidijo priznanje, da je njihova prehrana pomanjkljiva, ali pa, ker so jim nekateri rekli, da če hrane ne kuhajo, da potem pa res ne potrebujejo dodatkov (kar ni res). Lahko povsem varno stavim, da bo večina veganov in presnojedcev, če ne bodo dodajali zanesljivega vira B12, sčasoma tvegala pomanjkanje/primanjkljaj B12 in s tem povišan nivo homocisteina. Rešitev je redno pregledovanje MMA nivojev. Če se izkaže, da je  MMA vedno v normali, ne da bi uporabljali dodatek B12, je to res odlično, vendar pa je to redko. Če postane tvoj nivo B12 nizek in je robustno zdravje tvoja prioriteta, potem je potrebno dodajanje B12.

In za tiste, ki pravijo, da bodo kar dodajali B12, ne da bi se prej testirali, takole je. Če si človek absolutno ne more privoščiti MMA testa (okoli $149) potem ja, ta nasvet pride pod “boljše, da smo varni kot da nam je žal”. Vendar pa, kaj pa če količina B12, ki se jo odločiš zaužiti, ni zadostna? Če boš dodajal B12 in, če to ne bo zadosten ukrep, morda res ne boš razvil najhujših simptomov pomanjkanja B12, lahko pa boš imel primanjkljaj B12, ker tvoje telo ne bo imelo dovolj B12 za delovanje v najboljši kondiciji. Pri tem scenariju nimamo ravno najboljših možnosti, da se izognemo kakšni bolj resni diagnozi  pozneje v življenju.

Skupaj z drugima dvema problematičnima hraniloma, je B12 en izmed tistih, ki jih testiram pri svojih klientih in je obvezen test v moji praksi. Ta B12 “priročnik” lahko uporabite skupaj z drugimi informacijami o B12 za samodiagnosticiranje in samostojno ukrepanje. Če želite uporabiti moje storitve za bolj podroben pregled drugih problematičnih hranil, ter za svetovanje, pojdite na Health101.org/counseling. (Članki, ki sem jih pisal v preteklosti, ne vsebujejo tega odstavka. Danes je enostavno veliko preveč zmotnih informacij, katere peljejo ljudi po napačni poti, na kateri ne bodo uspešni pri obnovitvi in vzdrževanju zdravja. Ta pot jim bo omogočila samo preživetje, ne pa tudi prosperiranje, zato sem motiviran, da omenim svoje svetovalne storitve.)

Opombe

Test uMMA za status B12 lahko naročite preko mojega kolega Dr. Davida Kleina, ob sledenju navodil opisanih tukaj. (Nisem član nobene podružnice.)

(v Sloveniji AdriaLab izvaja sMMA test – preveri se metilmalonična kislina v krvi, ne v urinu. Serum pošljejo v nemški laboratorij na analizo. Rezultati so na voljo po 14 dneh. Cena je 60,00 eur, odvzem krvi pa 2,50 eur. Na odvzem krvi je priporočljivo priti na tešče. Op.prev)

Kateri B12 dodatek uporabite, je resnično odvisno od rezultata MMA testa.

Če je B12 status nizek, a ne prenizek, bi priporočil tale dodatek…
http://www.vitacost.com/Enzymatic-Therapy-B12-Infusion-Formerly-Bioactive-B12

Če imate zelo nizek B12 in potrebujete terapevtske odmerke, bo slednji bolj učinkovit…
http://www.vitacost.com/jarrow-formulas-methyl-b-12-5000-mcg-60-lozenges-1

OPOMBA: kar se tiče dobaviteljev, Vitacost-a ne priporočam. Trudim se najti vedno boljše, tiste, ki imajo ne samo zmerno ceno, temveč tudi svežo robo. iherb.com, in luckyvitamin.com sta ena boljših dobaviteljev. (Oba uvažata v Slovenijo. Op.prev.)

Prevod: Katja Breceljnik, Igor Đukanović

Lektura: Jerry in Maya Novak Sever, Sebastjan Weber

Hvala Donu, da sva lahko objavila ta članek! Več njegovih objav lahko najdeš na njegovi strani, Health101.org.

9 korakov do okusnega paradižnika

Z redno oskrbo je gojenje paradižnika preprosto. Paradižnik sodi v vsak vrt ter v vsako gospodinjstvo. V zrelem paradižniku je veliko antioksidantov, ti pa so v naši prehrani pomembni, saj vežejo nase škodljive snovi. Paradižniki so vsestranski in jih lahko gojimo tako v  vrtu na prostem kot tudi v posodah na balkonih ter terasah. Ne glede na to, kje ga gojimo, si želimo lep, zdrav pridelek.  V nadaljevanju je devet korakov, ki jih je dobro poznati, da bo pridelovanje enostavno.

1. Čas sajenja

Če paradižnik presadimo v prehladno zemljo ali pa sadik pred presaditvijo ne utrdimo, lahko prvi cvetovi odpadejo ali pa jih sploh ne tvorijo in tako imamo pridelek pozneje, kot bi ga sicer lahko imeli. Sadike pred presaditvijo na prosto utrdimo tako, da jih vsaj dva dni prej prestavimo na prosto ob kakšen zid, kjer je zavetrna in zaščitena lega. Tako je prehod za rastlino iz notranjih prostorov na prosto manjši šok. V osrednjem delu Slovenije počakamo s saditvijo paradižnik na prosto do sredine maja, takrat so tudi nočne temperature že dovolj visoke za to vrtnino. V hladnejših in višje ležečih predelih tako čakamo na sajenje na prosto kar do konca maja. Upoštevamo vremenske razmere in temperaturno stanje kraja, kjer bomo sadili paradižnik.

2. Globina sajenja

Ko sadike paradižnika, presadimo na vrt, pazimo  na primerno globino saditve. To je, da sadike sadimo vse do prvih listov globoko. Le tako bo rastlina našla dovolj hranil in vode ter imela močno steblo.

3. Vzgoja v posodah

Nižje sorte paradižnikov lepše uspevajo v posodah. Paradižnik sadite samo v čiste posode, saj je namreč občutljiv na določene bolezni in viruse, katerim se lahko ognemo že, če uporabljamo čiste posode za pripravo sadik, ali vzgojo paradižnika v loncu. Pred sajenjem v lonec le tega temeljito umijemo z vročo milnico, nujno pa mora imeti tudi drenažne luknje, da odvečna voda lahko odteče. Sadiko paradižnika posadite v 5 do 8-litrsko posodo s premerom  približno od 14 do 18 cm. Tako velik lonec omogoča paradižniku, da širi svoje korenine in daje prostor, da lahko postavimo podporo za paradižnik.

4. Lega/mesto posode

Naj bo to sadika v loncu ali na prostem v vrtu, jo imejmo na sončnem mestu. Paradižnik bo uspeval tudi v polsenčni legi, vendar bodo plodovi manjši.  Paradižnikove rastline potrebujejo vsaj sedem ur soncu, zato jih hranimo na sončni lokaciji, zavarovani pred močnimi vetrovi.

5. Dobri in slabi sosedje

Med vrste paradižnika lahko sejemo solato ali pa baziliko, na eno stran pa kapucinko, zaradi katere bo na paradižniku manj strun. Jeseni med paradižnike lahko posejemo špinačo ali motovilec. Poleg  paradižnika lahko sejemo tudi plodovke, saj so si kot sosede nevtralne. Torej niso niti slabe niti dobre sosede, pazimo edino, da ne senčijo paradižnika, zato upoštevamo lego gredic in razdalje sajenja. Razdalja sajenja je za paradižnik med vrstami 70 cm, v vrsti pa 50 cm. Če smo kupili cepljene sadike, pa sta omenjeni razdalji vsaj za 20 cm večji. Dobri sosedi so nizek fižol, korenček, kapusnice, por, pastinak, peteršilj, solata, radič, zelena, špinača, čebula, sladka koruza, česen in kapucinka.

6. Vršičkanje in pinciranje, nizke in visoke sorte

Paradižnik ločimo na dve skupini, in sicer na rastline, ki so grmičaste rasti in na rastline visoke rasti. Grmičaste sorte ali hibridi ne potrebujejo opore in jih ne pinciramo (ne odstranjujemo zalistnikov) in jih tudi ne vršičkamo. Visoke sorte pa potrebujejo oporo, jih pinciramo in po potrebi tudi vršičkamo. Visoke sorte gojimo ob količkih, vrvicah ali žični opori. Vršičkanje je pomembno zato, da povečamo zgodnost in izenačenost dozorevanja.

7. Zalivanje

Paradižnik potrebuje veliko vode, še posebno, ko cveti ter tvori plodove. Če je poletje še posebej vroče, pa je poraba vode še toliko večja. Za lažje oskrbovanje paradižnikov z vodo mu pripravite namakalni sistem. Lahko pa tudi odsluženi plastenki odrežite dno in jo porinite v zemljo. Skozi odrezano dno boste dolivali vodo v plastenko, skozi  vrat plastenke pa bo iztekala in zagotavljala dovolj vode rastlini. Če bomo paradižnik ročno zalivali, ga moramo zaliti obilno vsaj trikrat tedensko. Najboljši čas za zalivanje je od sončnega vzhoda do 10:00 in  od 18:00 do sončnega zahoda. Izogibajte se zalivanju v najbolj vročem delu dneva (12:00-14:00). Paradižnik v posodah potrebuje pogostejše zalivanje kot pa tisti na vrtu, saj  se zemlja v posodi hitreje izsuši. Suha zemlja vodi do pomanjkanja kalcija. Da vlago zadržimo, je priporočljivo tla okrog paradižnikov zastirati s slamo ali podobnimi materiali.

8. Gnojenje

V začetku rasti so za osnovno gnojenje dovolj organska gnojila (kompost, hlevski gnoj …), pozneje pa je treba dodati kalijeva gnojila, saj tega elementa organska gnojila vsebujejo premalo. Med rastno dobo lahko pognojimo tudi z gabezovo prevrelko, ki vsebuje veliko kalija. Ko rastlina nastavlja plodove, pa je treba zagotoviti tudi dovolj kalcija, ki ga navadno dodajamo foliarno, torej preko lista. Nekaj kalcija lahko dobi paradižnik tudi, če ga poškropimo z mlekom ali sirotko.  Če kupujete gnojilo, naj ima večji delež v gnojilu torej fosfor in kalij, ki pospešujeta cvetenje in formiranje plodu, manjši pa dušik, ki spodbuja rast listov. Za najboljše rezultate sicer priporočamo uporabo gnojil, ki so namenjena posebej za dognojevanje paradižnika. Za dognojevanje paradižnika torej izberite gnojila z nizko vsebnostjo dušika, visoko vsebnostjo fosforja in srednjo vsebnostjo kalija (razmerje 8 – 32 – 16).

Recept: Gabezova prevrelka

1 kg svežega gabeza namočimo v 10 litrih vode. Po nekaj dneh, ko se tekočina preneha peniti, je tekočina rjava in ima močan vonj. Tekočino precedimo, ostanke rastline pa lahko damo na kompostni kup.

Uporaba: 1 liter gnojila razredčimo z 10 litri vode. Poleti lahko s tem gnojilom enkrat na teden gnojimo tako paradižnik kot tudi druge vrtnine.

9. Pobiranje pridelka

Paradižnik odtrgamo takoj, ko se obarva rdeče. To storimo tako, da paradižnik primemo in nežno zasukamo – kot da bi odpirali pokrovček na steklenici. Velika napaka je, da paradižnike na rastlini pustimo predolgo. Ko začno paradižniki dozorevati, moramo še naprej skrbeti za rastlino. Paradižnik še vedno redno zalivamo, odstranjujmo zalistnike, ter odtrgajmo liste, ki so porjaveli. Paradižnike, ki so na videz gnili ali kako drugače spremenjeni, sproti in redno odstranjujemo, vendar jih zaradi možnosti širjenja bolezni ne mečemo na kompostni kup.

Dozorel pobran paradižnik shranimo v papirnati vrečki. Svežega paradižnika ne shranjujemo v hladilniku, saj lahko to spremeni njihov okus.

Več o koristih uživanja paradižnika boste našli tukaj >>

Zdravilna kurkuma v naši prehrani

Naredite mešanico za paniranje iz bele moke, vode (enaka merica moke in vode) in kurkume (po okusu, da dobite lepo rumeno barvo), ter spanirajte cvetačo (okusna sta tudi panirana, na dolge rezine narezana korenje in pastinak), ocvrete v sezamovem ali kokosovem olju.

Krompir s kurkumo:

Bezeg in njegove številne zdravilne lastnosti

Bezeg prav gotovo pozna vsak izmed vas. Toda, ali veste dovolj o tej rastlini? Naj vam razkrijemo samo nekaj zdravilnih lastnosti, ki jih bezeg vsebuje. Bezeg sodi med rod grmovnic oziroma nizkih dreves. In sicer obstaja okoli 30 različnih vrst bezga. Plod bezga je jagodast in koščičast. Verjetno vsi veste kako izgleda?

Če se kdaj sprehajate po naravi in opazite zeleno drevo z umazano belimi cvetovi, potem je velika verjetnost, da ste opazili ravno bezeg. Bezeg ima številne zdravilne lastnosti, zaradi česar so ga v pretekosti imenovali tudi zdravilna skrinjica za kmečke ljudi. Med drugim bezeg pomaga pri sladkorni bolezni, senenem nahodu, vzpodbuja delovanje znojnic, niža vročino in prehlad, čisti kri,… Že iz preteklosti omenjeno rastlino povezujejo s številnimi vraži. Nekoč so namreč verjeli, da v bezgu živijo neki dobri duhovi, ki skrbijo za dobro počutje in varnost ljudi.  Še danes ponekod veje posvečenega bezga uporabljajo za izdelavo magičnih paličic.

Kje raste bezeg

Bezeg raste v grmih, ki sežejo tudi do deset metrov visoko. Njihovi cvetovi so rumenkasto bele barve in imajo zelo značilen vonj, ki je tudi izjemno intenziven. Če boste v cvetove ugriznili, boste videli, da so grenki, plodovi, ki se iz njih razvijejo, pa sveži in surovi niso užitni. Njihov vonj in okus pa sta popolnoma drugačna. Bezeg načeloma cveti v juniju, jagode iz cvetov pa dozorijo nekje v septembru. V gozdu ga boste bolj težko našli, navadno pa raste ob jasah ali na robu gozda, marsikje pa ga zdaj že načrtno zasadijo na vrtu.

Ker ima ta rastlina mnoge zdravilne lastnosti, so ga v preteklosti imenovali »zdravilna skrinjica kmečkih ljudi«. Pomaga pri številnih težavah, od sladkorne bolezni pa do vročine, prehladov in senenih nahodov, celo čisti kri in spodbuja delovanje znojnic. Zato ni presenetljivo, da so z njim povezane tudi številne vraže. Nekoč so verjeli, da v njem živijo dobri duhovi, ki skrbijo za varnost in dobro počutje in tako naj bi ljudem, ki so imeli bezeg doma, pomagal odganjati vse škodljivce, ne le tatove, pač pa tudi čarovnice in slabe energije.

Nekoč so verjeli, da v njem živijo dobri duhovi, ki skrbijo za varnost in dobro počutje in tako naj bi ljudem, ki so imeli bezeg doma, pomagal odganjati vse škodljivce, ne le tatove, pač pa tudi čarovnice in slabe energije. Na Danskem na primer ljudje verjamejo, da pohištvo izdelano iz bezgovega lesa, prinaša nesrečo. Romi ne dovoljujejo uporabo bezgovega lesa za kurjavo. Nekateri verjamejo v dejstvo, da, če bezeg raste v bližini hiše ali ga obesimo nad okna in vrata, potem bo hiša zagotovo zaščitena. Nekateri spet trdijo, da je dobro s seboj nositi bezgov les, saj naj bi le – ta ljudi varoval od prešuštva. V preteklosti so ljudje s seboj nosili tudi bezgovo vejico s tremi vozlji, saj naj bi to preprečevalo revmatizem. Še danes pa bezeg uporabljajo na porokah, saj naj bi deloval kot amulet sreče za mladoporočenca. Kakorkoli, omenjenih ritualov in vražev je verjetno še kar nekaj. Če boste v kaj verjeli ali ne pa je povsem vaša odločitev.

V kolikor v vraže in verovanja ne verjamete, potem se raje osredotočite na vse zdravilne učinke, ki jih bezeg vsebuje. Ta cenjena rastlina je namreč uporabna prav cela, vse od poganjkov, listov in cvetov, do notranjih plasti lubja na koreninah. Raste predsvem ob sončnih legah ob robovih jas in gozdov.  Bezeg prične cveteti v juniju, jagode pa dozorijo komaj v mesecu septembru.  Mlade poganjke, liste in cvetove pa je potrebno nabirati že zgodaj spomladi in to obvezno ob sončnem vremenu. Kot smo že omenili imajo cvetovi bezga  tipično rumenkasto belo barvo. Listi in mladi poganjki bezga vsebujejo nekatere sestavine, katere v naših telesih vzpodbudijo delovanje žlez znojnic in s tem posledično vplivajo na pospešeno izločanje seča ter odvajanje strupenih snovi iz telesa.

Če se odpravite nabirat cvetove in želite doma sami pripraviti bezgov čaj ali kakšen drugi pripravek, vam svetujemo, da cvetove sušite na svežem zraku, ampak ne na soncu. Tako bodo bezgovi cvetovi ohranili svojo barvo. Ko se cvetovi posušijo, jih shranite v platnene ali papirnate vrečke in nikakor ne v plastične vrečke! Olje cvetov je tudi odlično sredstvo za obnavljanje razpokane kože. Cvetovi bezga imajo tipično aromo, sam okus cvetov pa je grenak – vendar pazite, da ne uživate svežih in surovih jagod, saj le – te niso užitne! Surove jagode povzročijo drisko, slabost, bruhanje in v najhujših primerih tudi mrzlico.

Cvetovi bezga so odlični za čiščenje organizma, prav tako pa pomagajo tudi pri kašlju, gripi, zbijanju vročine, pljučnici, prehladu in astmi. Utrjujejo namreč sluznico v žrelu in nosu in tako krepijo tudi odpornost proti okužbam. V kolikor ste eden izmed tistih, ki jih vsako leto muči seneni nahod, vam priporočamo, da si naredite pripravke iz bezgovih cvetov. Ti namreč omilijo napade senenega nahoda – uživajte jih že nekaj mesecev pred samim pojavom tega nahoda. V listih bezga se nahaja zdravilna snov, katera vpliva na količino sladkorja v krvi in ravno zaradi tega je bezgov čaj odlično sredstvo pri zdravljenju sladkorne bolezni. Poleg tega pa lahko liste uporabljate tudi kot antiseptične obkladke za rane in kot sredstvo za odganjanje insektov. Vas zanima kako učinkuje lubje na naše zdravje? Morda se vam zdi neverjetno, da bi lahko lubje neke rastline kakorkoli pozitivno učinkovalo na človeško telo in organizem, a v tem primeru je neverjetno, verjetno. Lubje debel, vej in korenin bezga deluje odvajalno, pomaga pri motnjah v delovanju ledvic, mehurja, mišičnem in sklepnem revmatizmu ter vodenici.

Uporaba bezga

Najbolje je to, da je bezeg uporaben v celoti. Uporabljamo lahko namreč prav vse od listov do poganjkov, cvetov in jagod ter celo notranjo plast lubja na koreninah. Najprej tako zgodaj spomladi (predvsem v aprilu in maju) naberemo mlade poganjke in liste, pozneje (običajno v juniju) pa že cvetove, za katere je pomembno, da jih nabiramo ob sončnem vremenu. Z bezgovimi listi in poganjki si lahko pomagamo pri čiščenju organizma, saj vsebujejo snovi, ki pospešujejo izločanje seča in delovanje znojnic. Predvsem v listih se skriva učinkovina, ki vpliva na količino sladkorja v krvi.

Najbrž je še najbolj znana uporaba bezga v obliki bezgovega sirupa ali šabese, za njiju uporabimo bezgove cvetove, ki pa so odlični ne le za čiščenje organizma, pač pa pomagajo tudi zbijati vročino, blažiti kašelj, preboleti gripo in prehlad ter celo pljučnico in astmo! Ker bezgovi cvetovi ne delujejo le kurativno, pa utrjujejo tudi sluznico v nosu in žrelu ter krepijo odpornost proti okužbam. Pripravki iz bezgovih cvetov lahko omilijo tudi napade senenega nahoda, vendar jih moramo uživati vnaprej, že nekaj mesecev preden se nam pojavi seneni nahod.

Pri uživanju bezgovih plodov ali pripravkov, morate biti pozorni na naslednje:

• Bezga ne smejo uživati matere, ki dojijo ali nosečnice, saj vsebuje stupene alkaloide, ki lahko škodujejo plodu.
• Bezeg uživajte v zmernih količinah, saj lahko prevelike količine povzročijo nekatere zdravstvene težave.
• Še enkrat vas opozarjamo – ne uživajte surovih jagod!

V primeru večjih zdravstvenih težav vam svetujemo, da se o uživanju bezga raje predhodno posvetujete s svojim zdravnikom ali strokovnjakom na tem področju.

Previdno!

Še preden pa vam predstavimo recepte, s pomočjo katerih boste lahko polepšali svoje poletje s svežino bezga, vam moram razložiti še uporabnost lubja. Tudi lubje debel, vej in korenin namreč deluje odvajalno. Pomaga pri motnjah v delovanju ledvic in mehurja, vodenici, mišičnem in sklepnem revmatizmu. Iz vej Slovaki ustvarjajo celo piščali, podobne inštrumente pa izdelujejo tudi Madžari. Na Danskem sicer verjamejo, da pohištvo, izdelano iz bezgovega lesa, prinaša nesrečo, romske skupnosti pa ne dovoljujejo uporabo bezgovega lesa za kurjavo.

Ne glede na njegovo zdravilnost pa ga uživajte zmerno, saj lahko prevelika količina povzroča določene zdravstvene težave. Prav tako naj ga ne uživajo nosečnice in doječe matere, surovih svežih jagod pa nikakor ne jejte, saj niso užitne in povzročajo bruhanje in drisko ter celo mrzlico.

Bezgov čaj

Marsikdo priporoča uživanje bezgovega čaja, še zlasti v času, ko razhajajo prehladi in pri obolenjih pri katerih se stanje malce popravi že s potenjem. Bezgov čaj uporabljajo za zdravljenje bronhitisa, lažjih oblik pljučnice, kašlja, nahoda, za zdravljenje revmatskih bolezni in tudi astme.  V kolikor je delovanje vaših ledvic zmanjšano in telo pomanjkljivo izloča seč, vam svetujemo, da si nabavite čaj iz bezgovih listov, saj ta pomaga odvajati nakopičene tekočine v telesu. Bezgov čaj med drugim tudi čisti kri.  Vendar, pozor! Prepričanje, da se potite, ker pijete vroč čaj, je zmotno. Raziskave so pokazale, da na potenje vplivajo predvsem snovi, ki jih vsebujejo bezgovi cvetovi in ne toplota čaja. Ta ne igra nobene vloge pri tem. Povsem zadosti je, če pijete mlačen čaj – kljub vsemu bo poskrbel za pričakovano potenje telesa.

Črni bezeg

V ljudskem zdravilstvu črni bezeg uporabljajo proti nahodu in vnetju obnosnih votlin, za izločanje vode ter kot blago odvajalo in blago protivnetno zdravilo. Poparek bezgovih cvetov naj bi spodbujal potenje, s čimer se strokovnjaki ne strinjajo povsem, saj pravijo, da je potenje zgolj posledica zaužitja vroče tekočine, pa naj bo to bezgov čaj ali juha. A ljubiteljev bezgovih pripravkov to ne moti.

Črni bezeg (Sambucus nigra) raste v Evropi in severni Ameriki. Najpogosteje ima obliko grma, a lahko zraste tudi kot drevo in doseže višino do 10 metrov. V Sloveniji lahko še danes ob številnih kmečkih hišah najdemo drevo črnega bezga, ki so ga nekoč imeli za svetega.

Kaj, kdaj in koliko

• Proti gripi, prehladom in bronhialnim katarjem naj bi uživali poparek ali tinkturo na osnovi črnega bezga. Tudi za potilno kuro je primeren poparek. Pijemo ga trikrat na dan po eno do dve skodelici vročega čaja in ga zlasti pri kašlju sladimo z medom. Tinkturo uporabljamo tako, da trikrat na dan popijemo po jedi po 20 kapljic, razredčenih v kozarcu vode.
• Za lajšanje vnetja grla, vnetih dlesni (gingivitis) ali ustne votline lahko uporabljamo prevretek na osnovi črnega bezga. Z njim grgramo ali izpiramo usta štiri- do šestkrat na dan, zlasti po jedi.
• Proti driskam naj bi delovali dobro posušeni bezgovi plodovi (kadar nimamo suhih borovnic). V takem primeru naj bi večkrat na dan jemali po 10 do 15 posušenih jagod ali jih zmešali med domače čaje.
• Pri vročičnih obolenjih zaradi osvežujočega okusa in velike količine vitaminov priporočajo bezgov sirup, bezgov sok ali bezgovo marmelado.
• Nekateri menijo tudi, da lokalno uporabljan prevretek korenin pomaga pri odpravljanju naglavnih uši. (Jazbeci se vneto drgnejo ob korenine, da bi uničili uši v svoji dlaki.)

Čeprav črni bezeg vsebuje majhne količine sambunigrina, o strupenosti ne poročajo. Vendar čezmerna ali dolgotrajna uporaba bezgovih pripravkov povzroči preveliko izločanje kalija s sečem. Med nosečnostjo ali dojenjem bezgovih pripravkov ne uporabljajte.

Nekaj receptov za pripravke iz bezga

Cvrtje bezga

• ¼ l mlačnega mleka
• Pol čajne žličke soli
• 22 dag moke
• 3 rumenjaki
• Sneg iz treh beljakov
• Od 6 – 12 bezgovih cvetov
• Maščoba za cvrenje

Navodila za pripravo: Mleko, moko in rumenjake umešajte skupaj in mešanici dodajte sladkor ter sol. Nato naredite čvrst sneg iz beljakov. Cvetove bezga splaknite z vodo, odcedite ter jih posamično pomakajte v testo in nato ocvrite na vroči masti. Ko so ocvrtki rahlo rumene barve jih potresite s sladkorjem ali pa pomakajte v pivovo testo. V kolikor želite bolj krhke cvetove, dodajte več jajc in manj moke. Privoščite pa si lahko tudi bezgove palačinke.

Šabesa

• 4,5 litre vode
• 30 ml vinskega ali jabolčnega kisa
• 700 g sladkorja
• tanko olupljena lupina limone in sok
• 12 cvetov bezga

Zavrite vodo in jo prelijte v sterilizirano posodo. Nato dodajte sladkor in mešate vse dokler se ne raztopi. Ko se mešanica vode in sladkorja ohladi, dodajte kis, lupino limone, sok ter bezgove cvetove. Vse skupaj pokrijte s krpo in pustite stati 24 ur. Nato skozi krpo precedite tekočino v steklenice z debelim steklom. Šabesa je na red za pitje čez približno dva tedna. Servirajte jo ohlajeno.

Bezgov sok

• 40 cvetov bezga
• 2 limoni
• 5 dkg citronke – citronske kisline
• 1 košček ingverja in 1 kg sladkorja

Operite limoni in ju skrtačite v vroči vodi, v katero ste predhodno dodali ščepec sode bikarbone. Nato limoni narežite na tanke lupine. V loncu zmešajte bezgove cvetove, limoni, ingver, citronsko kislino in 2 l vode. Vso mešanico pustite stati 24 ur, nato jo precedite skozi krpo, primešajte sladkor in zavrite. Vroče nato nalijte v steklenice in zaprite. Sok pijete razredčen z navadno vodo, lahko pa ga dodate penečemu vinu ali ledenemu čaju.

Iz bezga lahko pripravite tudi odličen bezgov sirup.

Z jogo nad gube na obrazu

Šabesa iz bezga

Poleti nam najbolj prijajo osvežilne pijače, ena izmed teh je tudi šabesa, ki jo pripravimo iz bezgovih cvetov. Šabesa vsebuje sestavine, ko so kis in limone, uvrščamo med zdravilna in varovalna živila, ki so pomebna za naše zdravje in vsebujejo tudi vitamine.

Recept za pripravo šabese iz bezga potrebujemo:

• 1 kg sladkorja (še bolje je uporabiti kakšno naravno sladilo)
• 2 limoni
• 10 l vode
• 10 cvetov bezga
• 2,5 dl belega vinskega kisa

Limone narežemo na kolobarje, Vse sestavine damo v veliko posodo in premešamo. Mešanico pustimo stati 1-2 dni v posodi, in jo Večkrat premešamo. Na koncu mašanico za šabeso precedimo in nalijemo v steklenice. Steklenice za shranjevanje pripravimo tako, da jih dobro operemo in nato za pol ure postavimo v segreto pečico, ki smo jo ogreli do 80° C. Šabesa je pripravljena za pitje, ko se začnejo pojavljati mehurčki.

Če želimo močno penečo pijačo, dodamo v vsako steklenico eno ali dve zrni riža. Pijačo si pripravljamo sproti, pri čemer lahko uporabimo tudi zamrznjeno bezgovo cvetje. Zelo dobro pijačo dobimo tudi, če bezgovo cvetje zamenjamo z 1 l malin.

Bezgov sirup iz bezgovih cvetov

Bezgov sirup poleg šabese tudi lahko pripravimo iz bezgovih cvetov, saj je okusna in dobra pijača za vroče poletne dni. Tukaj boste našli recept za bezgov sirup, s katerim se boste lahko osvežili čez celo leto.

Bezgov sirup

Če bi lahko opisali vonj po osvežujoči pijači, bi bil to nedvomno vonj bezga. Ko se sprehodimo mimo bezgovega grma, je vonj preprosto očarljiv. Cvetove moramo nabrati hitro, saj kmalu odcvetijo in iz njih nastanejo črne jagode, ki jih surovih nikakor ne smemo jesti. Iz lepih belih cvetov pa lahko ustvarimo osvežujoče dobrote, kakršni sta šabesa in bezgov sirup. Kaj pa lahko bezeg naredi za naše zdravje? Ogromno!

Z bezgovim sirupom si boste lahko polepšali svoje poletje s svežino bezga, vam pa moramo razložiti še uporabnost lubja. Tudi lubje debel, vej in korenin namreč deluje odvajalno. Pomaga pri motnjah v delovanju ledvic in mehurja, vodenici, mišičnem in sklepnem revmatizmu. Iz vej Slovaki ustvarjajo celo piščali, podobne inštrumente pa izdelujejo tudi Madžari. Na Danskem sicer verjamejo, da pohištvo, izdelano iz bezgovega lesa, prinaša nesrečo, romske skupnosti pa ne dovoljujejo uporabo bezgovega lesa za kurjavo. Ne glede na njegovo zdravilnost pa ga uživajte zmerno, saj lahko prevelika količina povzroča določene zdravstvene težave. Prav tako naj ga ne uživajo nosečnice in doječe matere, surovih svežih jagod pa nikakor ne jejte, saj niso užitne in povzročajo bruhanje in drisko ter celo mrzlico.

Poznamo več vrst bezga, saj gre za rod grmovnic ali nizkih dreves, ki se lahko delijo v skoraj trideset različnih vrst. Njegovi listi so neparni in pernati, cvetovi pa petštevni in rastejo v kobulastih grozdih. Plod, ki potem zraste, je jagodast in najprej zelen, potem rdeč in na koncu črn, vsebuje pa nekaj semen (navadno od tri do pet). Iz cvetov seveda lahko pripravimo okusen bezgov sirup.

ČUDEŽNE LASTNOSTNI NAJBOLJ VSESTRANSKE VRTNE CVETLICE

Vsestransko zdravilno delovanje

Zeliščarji ognjič cenijo kot močno zdravilo. Ognjič so že v starem Egiptu uporabljali za pomlajevanje, omenjajo pa ga vse civilizacije iz starega veka, tako da so njegovo vsestransko uporabnost v prehrani in v zdravilstvu odkrivali skozi stoletja. Najnovejša znanstvena spoznanja potrjujejo, da ognjič deluje antioksidativno, protivnetno, protivirusno, protibakterijsko in protitumorno.
Druga imena: babji prstanec, meseček, obroček, vremenar,vremenec, vrtni ognjič, zdravilni ognjič, babji prstanec, meseček, obroček, sončica
Družina: nebinovke/košarice
Značaj: malce grenak, pekoč, suši in nežno hladi.
Učinkovine: eterično olje, grenčine, saponin, organske kisline, fermenti, smola, guma, karotinoidi, salicilna kislina.
Slovenska odredba o razvrstitvi zdravilnih rastlin jo razvršča v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kot hrana.

Cvetlica zraste do 60 cm in žari v oranžno ali rumeni barvi od junija do oktobra, listi so lepljivi in rahlo dlakavi. Potrebuje sončno rastišče. Ognjič je znan kot roža dežja, saj če so njegovi cvetovi po 8.uri zjutraj še vedno zaprti, bo ta dan deževalo.
Nabiramo cvetove, ko sonce najmočnejše sije, takrat imajo največ zdravilnih snovi.

Zdravilni učinki vsestranskega ognjiča:

– je antiseptik, celi rane, uporablja se proti zobobolu,
– uporablja se pri vseh težavah s kožo (ureznine, srbež, žuželčji piki…)
– zdravi okužbe ustne votline z virusi ali zajedalci,
– zaustavlja krvavitve,
– pomirja mišične krče,
– močno razstruplja,
– izboljša prekrvavitev,
– zdravi limfo,
– uporablja se pri vnetjih, čirih na želodcu,dvanajsterniku, okužbah prebavil,
– pomaga pri hudih krčnih žilah – mazilo
– pomaga proti oteklinam zaradi zastajanja vode v telesu,
– glivična obolenja na nogah – mazilo
– čiri na prsih – mazilo
– proti starostnim in pigmentnim pegam – mazilo
– pomaga pri izločanju vode iz telesa,
– zdravi vnetja grla in ušes
– proti kožnem raku – mazilo
– pomaga pri zvinih in zmečkaninah – mazilo
– odganjalec mrčes, v vrtu odganja polže in talne ogorčice,
– zdravi zlato žilo ter vnetje zadnjika in danke
– uporablja se za nego dojenčkov,
– proti vnetju dlesni,
– mazanje turov (gnojno vnetje kože in podkožja),

Ognjič krepi kroženje krvi in tonus kože.

Ognjičevo mazilo tako kot pri človeku tudi pri živalih zdravi vse vrste ran in gnojnih tvorov.

Blag diuretik

V ljudskem zdravilstvu s pripravki iz ognjiča mirijo in blažijo krče in vnetja v želodcu, žolčniku, žolču, črevesju, ženskih spolnih organih, mehurju in ledvicah, ker njegove učinkovine delujejo spazmolitično. Če ga pijemo teden dni pred menstruacijo, zmanjšuje krvavitve in lajša bolečine, ker je antihemoragik, kar pomeni, da zaustavlja krvavitve. Po ljudskem izročilu je ognjič tudi emenagog, ker lahko z njegovimi učinkovinami sprožimo izostalo mesečno čiščo.

Ognjičeve sestavine varujejo celice pred poškodbami prostih radikalov, negujejo izsušeno, pordelo, občutljivo, aknasto in poškodovano kožo, zato so mazila in pripravki iz njega nepogrešljivi v vsaki domači lekarni.

Čaj iz cvetov:

zvrhano žličko cvetov prelijemo s ¼ litra vrele vode, pustimo stati le pol minute in takoj nato precedimo. Čaj pijemo 3 x na dan ali po požirkih skozi ves dan:
– za obkladke pri zvinih, pretegnjenih vezeh in mišicah
– čisti kri, pomaga pri neredni menstruaciji in nečisti koži,
– zdravi jetrna obolenja,
– tonik za osvežitev problematične kože,
– umivanje oči z mlačnim čajem krepi vid,

Tinktura:

Deset žlic cvetov vsujemo na pol litra močnega domačega žganja. Pustimo namočeno za 6 tednov. Sodobni recepti priporočajo 70-90% alkohol in namakanje samo 15 dni. Razredčen pripravek redčimo pred uporabo z vodo.

Priprava olja:

V steklenico damo 1/3 svežih cvetnih lističev ognjiča, prelijemo z olivnim oljem in zapremo. Steklenico za 40 dni postavimo na sonce ali toliko časa, da padejo lističi na dno kozarca. Vsebino precedimo in nalijemo v majhne stekleničke. Olje hranimo v temnem in hladnem prostoru do roka uporabe olja.

Ognjičevo vino:

Naj bi zaleglo tudi pri blažjih zastrupitvah s hrano. Vino segrejemo, vanj damo ognjič in segrejemo do vrelišča. Precedimo, mlačno tekočino pijemo po požirkih. To ponavadi povzroči silovito bruhanje, na ta način se strup izloči.

Ognjičevo mazilo:

Potrebujemo 1/2 kg svinjske masti, ki jo segrejemo v ponvi in ji nato dodamo dve pesti cvetov. Pustimo, da se mešanica ohladi. Po enem dnevu mast nekoliko ogrejemo , da postane tekoča in odcedimo skozi krpo. Mazilo zelo pomaga pri vrezih, opeklinah, turih, ranah na nogah, ob nohtnih vnetjih, celo proti kožnemu raku. Pomaga tudi proti hudim krčnim žilam, čirom na prsih, raku, glivičnim obolenjem na nogah, proti starostnim in pigmentim pegam, jagodastim znamenjem.

Ognjič je varna zdravilna rastlina in ob ustrezni uporabi ne povzroča neželenih stranskih učinkov. Ker ne vsebuje seskviterpenskih laktonov, tako kot druge rastline iz iste družine. Le redko pride do alergične reakcije

Prepovedi in opozorila

Ognjič vpliva na menstruacijski ciklus in zveča maternično napetost. Triterpenoidne spojine uničujejo semenčica, škodujejo zarodkovnim celicam in povzročijo splav. Zaradi tega in zaradi pomanjkanja splošnih podatkov o strupenosti naj se nosečnice in doječe matere rajši odpovedo notranji rabi.

Ni neozdravljivih bolezni, so samo nepopravljivi ljudje

Milan Hervol, presnojedec in učitelj, se že dve desetletji prehranjuje izključno s presno hrano, za katero se v zadnjih letih zanima vedno več ljudi.

Intervju: Milan Hervol – presnojedec in učitelj

Najprej vas bi vprašal to, kar mislim, da o tej temi zanima največ ljudi. Ali lahko v izključno presni hrani vsaj približno tako uživamo, kot v kuhani in pečeni in če da, kako lahko to dosežemo?

1. Bolezni so te, ki so prisilile ljudi, da začnejo razmišljat in iskat rešitve na tem področju.

Presna hrana je zagotovo najboljša hrana na svetu, toda tako malo ljudi ima izkušnje s tem načinom prehranjevanja. Že 21 let se prehranjujem na ta način; če ta hrana ne bi bila veliko boljša od prejšnje tega tako dolgo gotovo ne bi počel. Lahko vam z gotovostjo potrdim, da je to daleč najboljša hrana na svetu; če jo primerjam z drugorazredno hrano, kot je solata, je ta desetkrat boljša od vse kuhane in pečene hrane, ki sem jo prej jedel. Kaj reči o prvorazredni hrani, na drevesu dozorenih sadežih? Ko brbončice spravimo v red in iz telesa spravimo toksine in strupe ter zopet lahko okušamo naravno hrano kmalu uvidimo, da je to najboljša hrana, ki se je lahko človek naje do polnega zadovoljstva. Pri tem načinu prehranjevanja nič ne manjka, ne bodite v strahu.

Kaj pa najpogostejši pomislek, ki ga navajajo zdravniki – kako je z vitaminom B 12 in z beljakovinami ?

2. Sadje in zelenjava vsebujeta vse potrebne vitamine in mineralne snovi, odkrite in še neodkrite. B12 telo ustvarja v lastnem prebavnem sistemu ob pomoči bakterij, ki so tam prisotne. Vse rastlinojede živali imajo dovolj vitamina B12, le mesojedi človek ima pomanjkanje tega vitamina. Če sadje, zelenjavo in oreščke jemo iz narave, z dreves in rastlin, zaužijemo vitamina B12 v izobilju. To počno živali, zakaj tega ne bi zmogel človek, ki je krona stvarstva? Če bi bilo tako, kot pravijo strokovnjaki, bi moral jaz, ki že 21 let uživam le sadje, zelenjavo in oreščke, že zdavnaj umreti. Milijoni živali in ljudi, ki se prehranjujejo brez živalskih trupel nimajo nobenega pomanjkanja B12. Stebelna zelena ima 2,5x več vitamina B12, kot meso. V trgovinah in hladilnicah pa vitamina B12 res ni, saj tam sadje vse predolgo stoji in je povrhu še močno kemično obdelano.

Pri razgradnji beljakovin nastajajo kisline, zato so ljudje že 99% skoraj popolnoma zakisani. To je glavni vzrok bolezni; poglejmo si množice nervoznih, živčnih in razdražljivih… Vse to samo zaradi velike količine beljakovin in vseh mogočih poživil: kave, kakava, čaja, alkohola, nikotina, drog, energijskih pijač… Odrasel človek potrebuje za pretvorbo razgradljivih beljakovin 1-2% živih aminokislin, ki jih dobi v raznem sadju in zelenjavi. Če ješ orehe dobiš 15 – 25% beljakovin, če ješ avokado pa 5%, tako da si bogato preskrbljen z njimi. Telo potrebuje zelo malo beljakovin. Če jemo meso in mesne izdelke lahko vsak dan vidimo te velike trebuhe, ki so dobili 45 ali 50% živalskih beljakovin. Še enkrat poudarjam, telo potrebuje zelo malo beljakovin, te pa dobi v naravni sadni in zelenjavni hrani.

Samo poglejmo slona, žirafo ali našega bika ali konja; vsi jedo le travo in veje; človek bi se moral vprašati, od kod oni dobijo beljakovine in B12? Tako smo zašli, da so nam najbolj preproste in enostavne stvari skrite.

Zakaj je dobro, da hrane ne kuhamo, pečemo?

3. Vsa kuhana in pečena hrana je kislotvorna, podal bom en preprost primer. Kako bi izgledalo, če bi svojo dlan položili na žarečo peč? Kaj bi ostalo od kože in mesa? Taisto se zgodi pri kuhanju in pečenju, tako da dejansko dobimo iz te hrane zelo malo. Pri kuhanju in pečenju izgubimo ob prebavi 70%, dobimo le 30% energije, tako smo stalno v nekem minusu. Zato ljudje tako hlastamo po tej mrtvi hrani, ki nam dejansko samo zamaši ožilje in povzroča kup bolezni. Pri surovi hrani pri prebavi izgubimo le 10% energije, dobimo pa 90%; zakaj potem kuhati in peči? Če hrano toplotno obdelamo jo uničimo.

Zakaj je za resnično zdravje nujno, da opustimo meso, mleko in mlečne izdelke, moko in riž ter celo vodo, ki naj bi jo nadomestili s tekočinami v sadju in zelenjavi. Ali lahko to pojasnite našim bralcem?

4. Tako veliko je bilo v teh jesenskih dneh govora o gobah. Gobarji so se jezili nad državnimi ustanovami, ki so jim prepovedale odnašati iz gozdov več kot dva kilograma gob. Nobeden pa nič ne reče, ko neusmiljeno pobijemo na milijone živali; nobena od njih si ne želi končati pod nožem. Stres, ki ga žival doživi ob tako krutem dejanju se skozi jedenje mesa in mesnih izdelkov prenaša na človeka. Poleg tega je meso polno maščob in je povsem neokusna hrana, ki nikakor ne more zadovoljiti človeka. Meso dobi okus, šele ko mu dodamo obilico začimb, česna, čebule in veliko soli. Ničesar od omenjenega telo ne more vgraditi. Če bi o mesu spraševali ljudi, ki jim je to vir zaslužka bi o njem pisali same pozitivne stvari, katerih pa v resnici ni in so zlagane. Eskimi in ostala ljudstva ter posamezniki, ki se prehranjujejo pretežno z mesom, živijo zelo kratko, umirajo že pri 35 letih. Če bi bili mi mesojedi, bi imeli povsem drugačen prebavni trakt; vse mesojede živali imajo zelo kratek prebavni trakt, čeljusti in zobovje imajo narejene za ubijanje, prav tako imajo kremplje, s katerim lahko plen primejo… S čim se mi lahko spravimo nad te uboge živali? Te mesne sestavine, ki jih vnašamo v prebavni trakt tam dobesedno zgnijejo. Mi imamo zobovje in prebavni trakt namenjen za grizenje in prebavo sadja in zelenjave.

Ljudje, ki pijejo mleko so nagnjeni k naslednjim boleznim: alergije, astma, zamašen nos, vnetje mehurja, prehlad, zasluzenost dihalnih organov, kožni izpuščaji, otroške kraste… Mleko je še bolj lepljivo od žita. Kravje mleko vsebuje grobi kalcij, ki se ne veže na naše kosti, je polno maščob in je naravna hrana za telička. Teliček v zelo kratkem času zraste do velikosti matere, ljudje pa rastemo počasi. Materino mleko vsebuje fini kalcij in je primerno za dojenčke. Grobi kalcij iz mleka se nalaga ob naše sklepe, da tako škripljemo, kot kaka stara omara. Človek bi se moral vprašat, kako to, da vsi sesalci, potem ko odrastejo, prenehajo piti mleko, le pameten človek se do smrti prisesa na vimena uboge krave, ki jo v zahvalo potem še poje. Kdaj se bomo spametovali in prenehali s tem nesmiselnim početjem, bi se moral vprašati vsakdo, ki pije mleko in je mlečne izdelke. Zelo neusmiljeni smo tudi pri pridelavi mleka; samo poglejte te naše krave, katerim dodajajo vso to kemijo za povečevanje mlečnosti… Krava se v petih letih popolnoma izčrpa. Kaj reči o vseh e-jih, ki jih dodajamo v mleko in mlečne proizvode? Zakoni narave nas kaznujejo za vse, kar delamo ljudje narobe; zdravniške čakalnice, bolnišnice in domi za ostarele nas vsak dan spominjajo, da delujemo zoper naravne zakone.

Pšenica in riž sta polna škroba, vemo pa, da smo že kot otroci iz škroba delali lepilo. To isto lepilo povzroča v našem telesu zamašitve in obilico zdravstvenih težav. Včasih je vsebovala pšenica le 12% tega škroba, danes pa že kar 45%. Ko s tem gradbenim materialom zamašimo skoraj vse žile in ko nas kap ter povišan krvni pritisk spominjata, naj prenehamo s takim delovanjem, je v večini primerov žal že prepozno. Tako malo ljudi ve, kaj se dogaja v telesu, ko vnašamo te škrobnate stvari. Kako dolgo bomo še slepe in poslušne ovce, ki sledijo velikim reklamam, ki nas spodbujajo k tej razvadi, ki nam predčasno vzame življenjsko moč?

Ko človek zaužije vso to neprimerno hrano potrebuje velike količine vode, da se ta neprimerna hrana sploh lahko pomakne skozi prebavni trakt. Vse vode, ki jih pridobivamo iz zemlje so polne apnenca, ki je že četrti gradbeni material, ki maši naše žile in telo; apnenec je vseprisoten v telesu in nam ravno tako povzroča obilico težav. Le poglejte, koliko ljudi je vsako leto operiranih zaradi te trde vode, polne apnenca. Človek bi moral piti deževnico ali kar je še bolje, jesti sadje in zelenjavo, kjer je obilica zdrave in prečiščene vode. Seveda, če je to pridelano na naravni način, ne pa tako, kot to pridelujejo umetno, gensko spremenjeno. Če ste vsejedi ali vegetarijanci si to vodo prekuhajte, odlijte večino vode iz posode, zadnji liter pa zlijte v odtoke. Tako boste dobili prečiščeno vodo, ki bo veliko boljša, kot voda, ki priteče iz naših pip ali plastenk. Tako imamo v naših pipah polno apnenca, ki nam dodobra greni življenje, le poglejte stare ljudi, kako ne morejo več zravnati prstov; kirurgi pa pravijo, da pod skalpelom kar škriplje ko režejo naša telesa, od tega kamenja, ki si ga vnašamo v tako velikih količinah. Z ženo vodo pijeva zelo poredko, saj je več kot dovolj zaužijeva v obliki sočnega sadja in zelenjave.

5. Zabavna in opogumljajoča se mi zdi vaša pripoved o tem, kako ugnati človekov najbolj zviti organ, oz. kako ste to storili vi ….

Od vseh organov je jezik najteže obvladljiv.Tako, kot lahko obvladamo vse druge organe lahko obvladujemo tudi jezik; obvladamo ga z inteligentnim pristopom, kar pomeni da sta jezik in um nadvladana z znanjem. Znanje je to, ki obvlada um in jezik.Tudi sam se soočam s tem problemom, kajti obilje poraja požrešnost, tako da moram dostikrat jeziku reči dovolj je bilo, kajti želodec je že poln, jezik pa bi še kar okušal te dobre sadeže. Jezik moramo obvladati tako glede prehrane, kot govora. Naše čute usmerja um, Stvarnik pa pravi, da je um težje obvladat kot veter. Vemo, da je veter nemogoče obvladati, z božjo pomočjo pa je mogoče prav vse.

Pomembno je tudi, da je presna hrana ekološko čim bolj neoporečna. Slovenija ima za razliko od nekaterih drugih dežel po svetu dovolj rodovitne zemlje in najrazličnejših rastlin, da pri nas nihče ne bi smel biti lačen, kajne?

6. V Sloveniji ni prav dosti dobre, naravno pridelane hrane. Žal je tako, da so naša polja že dodobra opustošena, kajti vsako leto zlijemo po njih ogromne količine kemikalij. Če pogledamo naša polja, kjer tla niso več humusna, marveč so zbita in mrtva, vidimo, da v njih ni deževnikov, ne krtov, niti voluhar si več ne želi prebivati v taki zemlji. Kdaj se bo človek spametoval in prenehal s tem mačehovskim odnosom do matere zemlje? Napovedali smo ji kemično vojno, vse to pa se nam vrača v obliki bolezni. Kdaj se bo človek spametoval in odgovorno deloval v dobrobit matere zemlje? Kako to ustavit, se velikokrat sprašujem. Prek 2000 različnih kemikalij vnašamo v zemljo, vsake toliko časa znanstveniki ugotovijo, da neka od teh kemikalij ni dobra za človeka, seveda pa imajo takoj pripravljene druge kemikalije, za katere čez čas ravno tako ugotovijo, da niso dobre. Tako se zgodba ponavlja iz desetletja v desetletje. Kako dolgo še?

Navkljub vsemu imamo v Sloveniji še kar nekaj ljudi, ki skrbimo za zemljo, kateri vračamo to, kar ji vzamemo. Slovenski narod je narod vrtičkarjev. Samo poglejmo naše trgovine, polne nezdrave hrane. Sadje ali zelenjava sta pripeljana iz oddaljenih krajev, kjer so zoreli v hladilnicah in tovornjakih, polni kemije; vprašanje je tudi, kje so rasli, ali so korenine sploh videle zemljo? Nekatero od daleč pripeljano sadja in zelenjava je zelo podobno plastiki. Slovenija ima toliko zemlje, da bi lahko izvažala, ne pa uvažala vso to zelenjavo in sadje. Prenehati moramo z vzrejo živali za zakol. Na hektarju zemlje pridelamo za dva človeka kalorij, če je človek mesojed; če človek postane vegetarijanec ali presnojed lahko na hektarju zemlje nahranimo med 20 do 50 ljudi. Če bi človek prenehal jesti meso, bi lahko šlo veliko zemlje na počivanje. Kaj reči o soji, ki jo v velikih količinah uvažamo iz daljnjih tropskih dežel, kjer neusmiljeno uničujemo gozdove, pljuča naše zemlje in sejemo to gensko spremenjeno sojo. Ko živali zaužijejo to nenaravno stvar, bi se moral človek vprašati, kakšne bodo posledice takšnega delovanja. Stalno nas plašijo, da ne bo dovolj hrane zgolj za to, da lahko delajo biznis, iz nas pa so naredili poskusne zajce. Ta poskusni zajec je že zelo klavrn in onemogel. Kdaj se bomo spametovali? Apeliram na občine naj zaposlijo ljudi v ekološkem pridelovanju hrane, delavce, katerih ne rabijo več, pa naj vrnejo nazaj na zemljo, od koder so jih tudi vzeli. Lahko postanemo izvoznik hrane in tudi ljudje bodo imeli delo, le prenehati moramo s pridelovanjem mesa.

Ali lahko bralcem zaupate svojo pomenljivo izkušnjo z boreliozo?

7. Ker sem precej aktiven v naravnem okolju sem pri ugrizu klopa dobil boreliozo. Kot presnojed sem bil prepričan, da se ta bolezen ne bo razvila. Žena je bila zaskrbljena, tako sem po dveh letih in pol odšel k zdravniku; pri pregledu krvi so ugotovili zastarano boreliozo. Zdravnica me je hotela poslati k specialistu v Novo mesto, kar sem odklonil; borelioza se po približno 15 letih ni razvila. Še vedno je prisotna, ne povzroča pa nobenih težav. Če bi prešel nazaj na kuhano hrano bi se zagotovo razvila. Ko nas napadejo virusi in bakterije telo ravno tako, če je čisto, z lahkoto pospravi z njimi. Iz nosa se pocedi tekočina, kar traja največ 3 do 8 ur. Ko bomo ljudje spoznali to preprosto dejstvo, da so nam virusi in bakterije dejansko v pomoč, bo veliko lažje, kajti takrat jim bomo postavili spomenike. Zelo se trudijo, da nam podaljšujejo življenje, ko nas napade gripa, se telo dodobra očisti, saj nas visoka temperatura in bolečine prisilijo k postu, kar pomeni, da se telo očisti. Na žalost pa ljudje zaustavljamo tako čiščenje z antibiotiki, ki imajo mnoge stranske učinke; po nekajkratni uporabi pa niti ne primejo več. Kjerkoli odpremo vidimo, da smo ljudje debelo zašli. Kdaj bomo uvideli vse te zmote in kdaj bomo spoznali dejstvo, da se ne živi od denarja ampak od zdrave hrane.

Ljudje poskušamo psihofizično zdravstveno stanje izboljšati in vzpostaviti z novimi napakami. Kako dolgo jim bomo še verjeli? Božji zakon je takšen, kot je. Enkrat ga bomo morali začeti spoštovati. Naučiti se moramo prehranjevati po naravnih zakonih, naravna hrana daje moč mišicam, živcem in možganom. Bolnice so polne, bolezni se širijo vsevprek, mi pa kot noji tiščimo glavo v pesek in mislimo, da se nas to ne tiče? Čas je, da se streznemo in uvidimo zmoto sodobnega človeka. Človek se v vsej zgodovini ni nikoli prehranjeval tako nezdravo, kot se prehranjuje danes.

Človek bi moral zase vzeti le toliko, da preprosto naravno odživi svoje življenje v iskanju poti, kako se vrniti domov, mi pa smo zašli v čutno uživanje in kopičenje materialnih dobrin, katere nas niti najmanj ne zadovoljijo. Nobena žival ne kopiči več, kot potrebuje. Več denarja, več dela, več skrbi. Izbirajte. Zemlja preprosto ne bo prenesla tega našega neusmiljenega uničevanja. Na kaj smo sploh lahko ponosni? Morda na to, da lahko stokrat uničimo ta planet? To so nam prinesli znanstveniki, ki so neizprosno napovedali vojno tem planetu. Prek 5000 nenaravnih spojin nam kroži nad glavami, kako dolgo bomo to še morali prenašati? Slovenija ima dovolj zemlje, gozdov, kamenja in naravnih materialov na sploh, s katerimi lahko popolnoma zadovolji gradnjo enostavnih in funkcionalnih hiš za preposto življenje in visoko razmišljanje, kar naj bi bil smoter življenja. Strašni industrijski obrati, ki uničujejo plemenite cilje človeškega življenja in delajo iz ubogih delavcev deloholike in bolnike, nam niso potrebni. Smisel in cilj človeškega življenja je vrniti se domov. Nikoli ne boste izvedeli, če je to, o čemer govorim res, vse dokler ne boste naredili spremembe v svojem življenju in opustili navade in razvade ter na svoji koži ugotovili, kako so nas prevarali. Naj vam bo pot, ki jo vsak izmed nas na nek način išče, lahka. Ko prehodimo to pot je vse lahko.

Vse dobro,
vaš sluga,
Milan Hervol