VITAMINI, MINERALI IN FITOKEMIKALIJE

Zakaj moramo pri naši prehrani (če je ta pravilna) živeti z dodatki? Odgovor tiči v današnji prsti, ki je zaradi intenzivne prireje hrane (herbicidi, pesticidi) zelo osiromašena in je njena plast močno stanjšana. Da bi dosegli vnos železa preko špinače, bi je morali pojesti 80x več, kot je to bilo potrebno še pred 50-imi leti. Da danes dobimo hranljive vrednosti koruze moramo le-te pojesti 19x več, kot pred 60-timi leti. Ne verjamete? To so ugotovile različne študije po svetu.
Prst je skoraj brez mineralov.
Zato ni čudno, da pojemo 5x več hrane kot pred pol stoletja, saj smo zamenjali kvaliteto za kvantiteto.
Organska ali neorganska?
Organsko pridelana hrana se približuje vrednostim hrane, ki jo je ta imela pred več kot 50-imi leti. Primeri:

Fižol – organska p.: neorganska
Mangan – 30:1
Železo – 22:1
Baker – 23:1
Ohrovt –
Kalcij – 4:1
Kalij – 4:1
Zelena solata
Kalcij – 5:1
Železo – 50:1
Mangan – 170:1
Paradižnik
Magnezij – 12:1
Mangan – 68:1
Železo – 2.000:1
Superorganska hrana pa ima v poprečju še enkrat toliko hranljivih snovi, kot organska. Naslednja primerjava vam lahko odgovor na vprašanje – zakaj so take razlike v kvaliteti -:
1.sodobno (industrijsko) kmetovanje pri proizvodnji uporablja umetna gnojiva in pesticide. Ta umetna gnojiva kmetovalec brez velikega truda kupi v specializiranih trgovinah, ga doda prsti v takih količinah, kot so predpisane za določeno vrsto kulture (nič manj in nič več). Ker taka kultura nima naravnih obrambnih mehanizmov pred različnimi boleznimi in rastlinskimi škodljivci (ker je nekvalitetna), jo je potrebno pred temi nadlogami zaščititi, zato se pridelek škropi s kemičnimi sredstvi (strupi) – pesticidi, ki mikroorganizme in rastlinske škodljivce pobijejo (kot pri kemoterapiji). Zato tako pridobljena rastlinska kultura nima dovolj mineralov in vitaminov, njena prehrambena vrednost je daleč od tiste originalne. Seveda taka rastlina tudi ne more imeti dobrega okusa.
2.Pri pridelavi organske hrane se ne sme uporabljati umetnih gnojil in pesticidov. Namesto umetnih gnojil se uporablja organsko gnojilo (kompost) in sicer v poprečju 7-12 t na 1 ha. Tako gojena kultura je dosti bolj odporna – zdrava, zato je ni potrebno dodatno zaščititi pred škodljivci. Njena hranljiva vrednost je nekajkrat višja, kot pri industrijski pridelavi.
3.Pri superorganski pridelavi, pa se za 1 ha na leto porabi več kot 200 t naravnih gnojil.

Problemi s prehrano
Če tudi bi jedli samo organsko pridelano hrano, je naše telo kljub temu pod silovitim pritiskom, kot še nikoli v zgodovini človeštva. Stres modernega načina življenja, obsevanje z rentgenskimi in kozmičnimi žarki (letalski promet) ter elektromagnetno valovanje (elektrovodi, radijski in televizijski signali, mobiteli…), s pesticidi onesnažena zemlja, umetne maščobe, uživanje velikih količin rafiniranega sladkorja, bela moka brez vlaknin (kruh, pecivo, testenine…), klorirana voda, onesnaženo ozračje, ozonske luknje…
Zaradi tega potrebujemo dodatke k prehrani, da se naše telo lahko lažje ubrani pred rakom, boleznimi srca, diabetesom in množici drugih degenerativnih bolezni.
Preden se začnemo ukvarjati z prehrambenimi dodatki, se moramo seznaniti z osnovami prehrane.

Beljakovine, maščobe in OH
Znanje o prehrani se pri večini ljudeh konča z naštevanjem teh treh vrst hrane. Kadar se hočemo znebiti odvečnih kilogramov, pričnemo s štetjem kalorij in pazimo na priporočljiv vnos maščob v našo dietno prehrano . Tudi v bolnišnicah se njihova prehrana ubada predvsem s “pravilnim” razmerjem med temi tremi vrstami hrane. Kmalu boste lahko spoznali nesmiselnost (neumnost) tega početja.

Beljakovine – proteini
Beljakovine so sestavljene iz aminokislin in so nujno potrebne za izgradnjo in popravilo telesnega tkiva. Nekaj beljakovin nastane v samem telesu, ostalo moramo pridobiti iz hrane. Vprašanje: koliko beljakovin moramo zaužiti vsak dan? Formula: svojo telesno težo delite s 1000. Primer: vaša telesna teža je 80 kg, to delimo s 1000 oz. namesto kilogramov so le grami, torej v tem primeru – vsak dan potrebujemo 80gr beljakovin, oz. 8 dag. (op. v restavracijah strežejo zrezke, ki tehtajo cca.20 dag = 6 dag beljakovin)
Mleko naj bi bilo s stališča beljakovin na vrhu seznama človekovega prehranjevanja, vendar temu ni tako. Mleko je izredno prevrednoteno in je zelo problematično, kar je opisano v poglavju o mleku, poleg tega pa nam dela veliko težav pri pH vrednostih, kar ima posledice pri naši prebavi. Meso, ribe in jajca so mnogo boljši vir beljakovin, še boljši izvor beljakovin pa najdemo v vegetarijanski prehrani: spirulina ter chlorella vsebujeta 60-80% beljakovin, ki so za razliko od živalskih (20-30%) dosti bolj prebavljive.

Maščobe
Pionirsko delo na področju maščob je opravila nemška znanstvenica Dr. Budwig in na podlagi njenega več desetletij dolgega ukvarjanja z maščobami je prišla do ugotovitve, da so omega-3 nenasičene maščobe celo bolj pomembne pri izgradnji telesnega tkiva, kakor beljakovine, saj so te, zaradi svojega električnega naboja nujno potrebne pri delitvi celice. Sama pravi, da bi se proteini (grškega izvora) morale imenovati prej omenjene maščobe in ne beljakovine.
Maščobe služijo tudi kot energetska rezerva za telo (medved…). Esencialne maščobne kisline vsebujejo 50-70 telesu nujno potrebnih hranil, za razliko od nasičenih maščob, so te pri telesni temperaturi tekoče, zato jih ni potrebno shranjevati v podkožno tkivo, poleg tega pa tudi ne zamašijo arterije. Omega -3, -6 in -9 maščobe so v resnici maščobne kisline, sestavljene iz enega dela maščobe, ki v vodi ni topen, in drugega (kislina), ki je topen. Nenasičene maščobe naše telo ne more sam proizvesti, zato jih moramo nujno pridobiti preko prehrane. Vendar so te maščobe izredno občutljive na svetlobo in kisik, zato jih prehrambena industrija ne uporablja.
NENASIČENE MAŠČOBE SO IZREDNEGA POMENA PRI ZDRAVLJENJU TELESA IN KAR 90% POPULACIJE (NA ZAHODU) IMA LE 20% POTREBNIH MAŠČOB. Ista številka pa verjetno drži za populacijo, ki ima preveč nasičenih maščob (debelost)

Ogljikovi hidrati – OH
OH za naše telo pomenijo kratkotrajno zalogo energije. Enostavni sladkorji se pretvorijo v energijo že po nekaj minutah, ko jih zaužijemo, sestavljeni sladkorji pa se počasneje pretvarjajo.
Najboljši OH so sveže sadje in sveža zelenjava (surova), organska pridelava pa je tako ali tako najboljša. In pika.

Minerali
Naše telo je v principu zgrajeno iz vode in mineralov, zato je naše zdravje dosti bolj odvisno od mineralov, kot pa od vitaminov, maščob, OH in beljakovin.
Najpomembnejši mineral je kalcij, ki je prisoten prav povsod, v vsaki celici (in ne samo v kosteh in zobeh).
In na tem mestu naletimo na poglaviten problem: kako pridobiti zadosten vnos teh mineralov? Zadeva je dosti komplicirana. Veliko živil (mleko) je bogatih s kalcijem, toda tega naše telo ne(zna)more uporabiti. Tudi direkten vnos čistih mineralov nam ne more pomagati, saj je izkoristek le 3-5 %. Najbolj učinkovit vnos mineralov je preko rastlin, saj naše telo potem nima nikakršnih problemov z absorpcijo le-teh.

Vitamini
Vitamini so v bistvu ko-encimi, saj so nujno potrebni za uspešno delovanje encimov pri metabolizmu v telesu. Če je prisotnih dovolj vitaminov, se delovanje encimov izdatno poveča.

Fitokemikalije
Fitokemikalije so novejše odkritje v znanosti o prehranjevanju. Nekatere od najpogosteje omenjanih skupin fitokemikalij so:
– karotenoidi (rumena in oranžna zelenjava in sadje, temno zelena listasta zelenjava),
– glukozinolati (brokoli, zelje, cvetača),
– kumarini (zelenjava in citrusi),
– flavonoidi (večina sadja in zelenjava),
– fenoli (večina sadja in zelenjave, zeleni čaj, vino),
– izoflavoni (soja),
– spojine aliuma (česen, čebula),
– inozitol heksafosfat (rastline, zlasti soja in žitarice).
Problemi
Človek bi si mislil, da moramo le zaužiti dovolj dodatkov k hrani in vse bo O.K. Toda sintetični vitamini in naravni vitamini niso ista stvar. Hranila so v naravnem okolju izredno kompleksna in nikakor ne izolirana. Človeško telo sprejema le kompleksne sestavine.
Naravni : sintetični
Vitamine lahko razdelimo na : naravne, delno naravne in sintetične.
Naravni vitamini
Zgolj peščica vitaminov, ki jih lahko kupimo, so popolnoma naravni vitamini. Primer: ameriška češnja acerola je najbogatejši vir C vitamina v naravi, toda ta vitamin predstavlja zgolj 1% njene teže, zato bi bil na tak način pridobljen C vitamin izredno drag. V vitaminskih preparatih, ki se ponašajo z nazivom “C vitamin iz acerole”, je zgolj majhen odstotek naravnega vitamina C, preostanek je sintetični C vitamin.
Delno naravni vitamini
Delno naravni vitamini so derivati rastlinskega ali pa živalskega izvora, ki se jih pridobi s ekstrakcijo, hidrolizo, destilacijo ali kristalizacijo. Ni potrebno poudarjati, da so na tak način pridobljeni vitamini izgubili večino svojih naravnih lastnosti.
Sintetični vitamini
Ti vitamini so pridobljeni iz naravnih ali pa iz kemičnih virov. V najboljšem primeru dosegajo 50% uspešnost v primerjavi z naravnimi. Kljub temu dejstvu nas zdravniki in farmacevtska industrija prepričujejo, da so ti popolnoma enakovredni naravnim. Sintetični vitamini lahko v resnici škodujejo našemu telesu, saj v mnogih primerih uživanje sintetičnih vitaminov zmanjša (blokira) sposobnost telesa za absorpcijo vitaminov. Lahko naredimo preizkus: skozi naravni vitamin usmerimo luč – svetlobni žarki se bodo le rahlo upognili ob prehodu skozi vitamin, če to isto storimo s sintetičnim, se bo svetloba razdelila na dva snopa žarkov.
Kaj nam v resnici ponuja trg vitaminov?
Vitamine in koncentrate mineralov večinoma izdelujejo velike farmacevtske multinacionalke in velika kemična industrija. Pri postopku pridobivanja teh prehrambenih dodatkov se uporablja: katran iz črnega premoga, lesovina, naftni izdelki, živalski stranski produkti, kamenje, kovine, školjke, odpadki.
Večina vitaminov B-12 je pridobljeno iz aktivnega odpadnega mulja, ki ga stabilizirajo s cianidom ( cyanocobalamin); večina D vitamina je pridobljeno iz delno radioaktivnega olja; največ E vitamina je ustvarjenega v Kodakovih laboratorijih; niancinamid se pridobi s kuhanjem žvepla v prisotnosti azbesta; kalcij se pridobiva iz zemlje, z mletjem starih kosti ali pa z mletjem lupin ostrig.
Tudi oznaka “organskega izvora” ne pomeni isto kot pri hrani, saj “organsko” v resnici pomeni zgolj to, da ima molekula 1 atom ogljika (organska kemija – ogljik). Tudi če piše na preparatu, da je 100% organski, obstaja velika verjetnost, da sploh ni naravnega izvora.
Veliko ‘naravnih’ vitaminov vsebuje določene sintetične spojine, ki naj bi ojačale delovanje vitaminov, ali pa jih stabilizirala. Prepoznamo jih pod temi imeni: acetat, klorid, hydrochlorid, nitrati, bitartrat…
Uradna medicina naše telo obravnava v nasprotju s holističnim pristopom, kot skupek posameznih organov, zato tudi zdravi (obravnava) le en del telesa, namesto, da bi obravnavala celega človeka. Tako se obnaša tudi pri prehrani.
Primer:
Pred leti je bil C vitamin zgolj askorbinska kislina, potem so ugotovili, da naše telo to kislino le stežka (ali pa sploh ne) sprejema, če niso pristni bioflavonoidi, hesperidin ali rutin. Kasneje so ugotovili, da tudi to nič bolj ne pomaga, če ni prisoten tudi kalcij, zato so pričeli prodajati C vitamin z KALCIJEM! Na tem mestu se je potrebno vprašati, zakaj so ves ta čas ljudje jemali zgolj askorbinsko kislino?! In ves ta čas bi z lahkoto dobivali zadostne količine vitamina C zgolj z uživanjem plodov Narave – pomaranče, grenivka, acerola češenj…
Drugi primer:
Pred leti so odkrili karoten beta, tržišče je bilo preplavljeno s preparati >Beta-caroten<. Nato so odkrili, da je karoten beta verjetno zdravilo proti raku. Malo zatem so študije pokazale, da teh lastnosti nima. Potem je novica dneva postal karotenoid, imenovan likopen, ta naj bi preprečeval rak na prostati, drugi karotenoid - likopen, pa naj bi preprečeval degeneracijo rumene pege (oko). Toda pozor: korenček na našem vrtu vsebuje 400 različnih karotenoidov, vključno z karoten beta. Dunaliella salina, vrsta morske trave, ima v sebi tudi vse popularne karotenoide, poleg tega pa še karoten alfa in zeaxanthin (ta se nahaja v očesni retini). Karoten beta se v večini primerov pridobiva sintetično iz acetilenskega plina! (čisto zdravje) Primer: V zadnjem času je farmacevtska industrija dosegla nov >uspeh<, saj ji je sintetično uspelo "izboljšati" naravno obliko kroma, ki je nujno potreben pri več procesih v jetrih, ter izredno pomemben pri pravilni presnovi sladkorja (sredstvo proti diabetesu). Resnica je povsem drugačna in ti preparati niso nič vredni. Krom pa lahko redno dobimo z uživanjem hrane, kot je: neoluščena žita, kvas, slive, beluši, svinjina, oreščki, gobe, siri, sveže sadje in zelenjava. Naj zaključimo temo. Mogoče bo nekoč v prihodnosti znanost odkrila vsa glavna hranila, ki jih naše telo potrebuje, toda matematično je nemogoče, da bo odkrila vse interakcije med njimi in kako vplivajo eno na drugega. Koliko dodatkov potrebujemo? Minimalna dnevna potreba - MDP (začetek v 40-tih letih)- npr. koliko C vitamina moramo dozirati, da odpravimo skorbut Priporočen dnevni dodatek - PDD- varno zvišanje MDP Priporočen dnevni vnos - PDV - to imamo danes. Problem: PDV se ukvarja le z kratkoročnim pomanjkanjem, kaj pa se zgodi z dolgoročnim? Epidemija bolezni raka, srčnih bolezni, sladkorne bolezni, osteoporoze, govori o zelo pomanjkljivi definiciji vnosov. Dodatke k naši prehrani lahko razdelimo na tri poglavja: najboljši, sprejemljivi in tisti, ki se jih moramo izogniti. Najboljši dodatki so tisti, ki so koncentrati vitaminov in mineralov pridobljeni iz hrane (kvas, jetra...). Tudi dodatki, ki so biološko kultivirani z uporabo živih biodinamičnih procesov rasti. Z vzgojo kvasa v "super-hranljivi juhi" dobimo kompleksne vitamine, encime, minerale in aktivne bioflavonidne skupine, mikroproteine, kompleksne OH itd....Obstajajo pa tudi kombinacije super hrane, kot je spirulina, chlorella, cvetni pelod, pšenična trava (pira); preko katere boste dobili veliko vitaminov in mineralov, mogoče manj kot pri ostalih, zato pa se ta dosti bolje absorbira v telo. Pri delno naravnih preparatih ne moremo pričakovati, da bomo dobili kompleten dodatek k prehrani. Lahko pa dobimo en ali dva vitamina, zato so ti le delno sprejemljivi. Izogibajmo se dodatkov, kjer so delno ali popolnoma sintetični vitamini, saj v najboljšem primeru dobimo le 50% vitaminov, pa še ti nam lahko blokirajo sposobnost absorpcije vitaminov. Esencialne maščobne kisline Ker so omega-3 maščobne kisline skoraj popolnoma izginile iz naše prehrane, jih moramo pod nujno nadomestiti. Če jemljete organsko pridelano laneno seme tako, kot smo to opisali v prejšnjem poglavju, potem boste dobili zadostne količine alfa-linolenske kisline. Dober nadomestek je tudi ribje olje (ta je nekoliko sporen, zaradi strupenih snovi pri ribah). V zadnjem času potekajo raziskave na novih mašč. kislinah - omega-9, ki prenovijo imunski sistem, olajšajo bolečine, zdravijo artritis, ter pomagajo lajšati različne druge težave. Koloidni minerali Tudi >ionski minerali<. Pomanjkanje teh mineralov je že skrb vzbujajoče, zato je dodatek prehrani nujen. Ti minerali se težko absorbirajo, zato morajo biti v tekoči obliki. Le stežka dobimo vse potrebne minerale v nekih sestavljenih dodatkih, zato moramo jemati te minerale posebej. Fitohranila Te dobimo v sojinih izdelkih, brokoli, brstični ohrovt, ohrovt, česen, čebula, rdeče grozdje, zeleni čaj..

PREHRANA

Zdaj, ko smo očistili in popravili cel prebavni trakt, moramo ponovno zgraditi naše telo. Celo telo se na novo izgradi vsakih 7 let, 98 % telesa v 2 letih, kri pa zamenjamo v 4 -ih mesecih. Najpomembnejše je telo graditi na novi, zdravi osnovi (alkohol, cigarete, droga, nezdrava hrana in pijača – to ne more biti zdrava osnova), kar pa ni tako lahko, kot bi si mislili.
Soočiti se moramo z nekaj težkimi dilemami: meso, maščobe, mleko in mlečni izdelki, procesirana hrana, poleg tega pa obstaja še problem organsko pridelane hrane.
Danes je moč kupiti veliko izdelkov, ki naj bi bili pridelani organsko. Toda problem tiči v sami zemlji iz katere raste ta t.i. organska hrana. Zaradi intenzivnega poljedelstva se je debelina sloja rodovitne prsti zelo stanjšala. Poleg tega je bila verjetno v preteklosti ta prst resno onesnažena s kemikalijami, težkimi kovinami itd. Kakovost tako pridelane “organske” hrane verjetno ne dosega željenega nivoja – sadje in zelenjava nimata dovolj potrebnih mineralov in vitaminov. Kljub temu pa je seveda ta hrana še vedno dosti boljša, kot tista industrijsko pridelana. Obstaja še problem skladiščenja in transporta te hrane – prisotnost različnih škodljivih plesni in glivic.

Torej – radi bi izgradili svoje telo na novo, na zdravi osnovi, toda takoj na začetku naletimo na 5 glavnih problemov prehrane, ki jih moramo rešiti, predno pričnemo z izgradnjo:

meso
mleko
maščobe
procesirana hrana
organsko pridelana hrana

Najpogostejša tema pri vprašanju prehrane je dieta. Poznamo veliko vrst diete:

krvna skupina
dieta z veliko O.H.
diet z malo O.H.
visokobeljakovinska dieta
dieta z malo beljakovinami
vegeterianska
popolna vegeterijanska (vege) dieta
hollywoodska
pilotska ..

.to je le nekaj diet, obstaja jih pa še veliko število.
Bodimo objektivni in vzemimo pod drobnogled vso hrano, za katero je naše telo ustvarjeno. Katere so glavne karakteristike sistema človekove prebave in katere živali imajo podobne karakteristike? Glavni činitelji so : zobje, želodec, dolžina prebavnega trakta.
Človek:
Zobje – skoraj vsi zobje so približno enake dolžine/višine, podočniki so zgolj naglašeni in kočniki imajo široke vrhove
Želodec – človeški želodec je rahlo podolgovat, v obliki ledvice
Prebavni trakt – pri odraslemu človeku znaša dolžina prebanega trakta -od ust do danke- približno 9-10 m. Človeški prebavni trakt je torej 10-12 krat daljši od trupa, kjer se nahaja.

Mesojede živali ( levi, tigri..)
Najočitnejša razlika v primerjavi s človekom so njihovi zobje, imajo mogočne podočnike (da zgrabijo plen), imajo ušpičene sekalce (da odtrgajo meso od kosti.), kočniki pa so tudi nazobčeni (da lahko pregriznejo mišična vlakna). Da lahko zobje zgornje in spodnje čelusti z enako močjo zagrabijo plen, morajo zobje zg.čeljusti prekrivati spodnje. Mesojede živali ne zvečijo kaj dosti, hrano le potrgajo na manjše koščke in te pogoltnejo.
Ratio prebavnega traku je le 3-5 krat – torej polovico človeškega. Razlog za tako kratko črevesje je v tem, da morajo odpadki čim prej zapustiti telo, da onemogoči razvoj zajedalcev.
Oblika želodca je skoraj povsem okrogla, kot vreča, in je glavni del prebavnega trakta, saj se tam zlijejo velike količine močnih kislin. Zdrobljene kosti in mišična vlakna ostanejo v želodcu več dni, saj jih je zelo težko prebaviti. Mesojede živali lahko naenkrat pojedo hrano tudi do 25% svoje telesne teže, zato so lahko brez hrane tudi po več dni.
Nobene podobnosti s človekom.

Prežvekovalci (govedo, jelenjad.)
Ti imajo ostre, dletaste sekalce, večkrat brez zgornjih sekalcev, ravne kočnike in čeljusti so v takem položaju, da so zgornji zobje poravnani s spodnjimi, kar jim omogoča trganje plodov z vejevja. Njihov želodec je velikanski, črevesje pa izredno dolgo (razmerje 1: 20-28).
Tudi nobene podobnosti s človekom.

Vsejedci ( medved, divji prašič.)
V resnici ni nobena žival prilagojena na to, da lahko je prav vse, še najbližje temu je medved, saj se na njegovem jedilniku znajde tako jagodičje, semena in oreščki, koreninice, insekti, med in celo cvetje. Seveda pa je zaželeno tudi meso (ribe, prašiči, jeleni in jagnetina).
Iz tega razloga (jedilnika) se je razširilo mnenje, da tudi ljudje spadamo v to skupino. Vendar temu ni tako, saj so zobje medveda in drugih predstavnikov te skupine povsem drugačni od človeških – ostri sekalci, poudarjeni in našpičeni podočniki.

Vegeterjanci – jedci sadja in oreščkov (gorila..)
Pri tej skupini so zobje zelo značilni – vsi so približno enake višine/dolžine, podočniki so rahlo nakazani in kočniki imajo zaokrožene vrhove. Spodnja čeljust se lahko giblje v vse smeri (sposobnost žvečenja), kar v ničemer ne spominja na mesojedce.
Ratio prebavil je enak kot pri človeku, tudi želodec je enake oblike, v želodec se ob prebavljanju zlije le 1/10 želodčne kisline v primerjavi z mesojedci (tako je tudi pri človeku).

Torej, to je naša skupina. Ali smo ustvarjeni le za sadje in oreščke? Nikakor ne, tudi šimpanzi (edini med opicami) redno, v določenih intervalih, jedo meso, saj se odpravijo na lov. Genetska razlika med človekom in šimpanzom je zelo majhna (prbl.1%), obstaja pa velikanska razlika v količini mesa, ki ga ljudje pojemo. Pri šimpanzih je delež mesa v prehrani le 3%!

Ali naj jemo meso?
Nekateri ljudje določene krvne skupine morajo jesti meso, torej ni potrebe, da bi morali vsi ljudje postati vegeterjanci. Naše zdravje je pod udarom zaradi drugih faktorjev v naši prehrani in meso ni toliko važno. Če nekdo hoče jesti vsak dan meso, potem naj ga je, le količina ne sme biti prevelika, 10dkg mesa na dan – ne škoduje zdravju. Negativni pojavi prevelikega uživanja mesa:

– zmanjša število koristnih bakterij v naših prebavilih (do 90%), število nam škodljivih bakterij pa zviša kaar za 1.000%
– občutno zviša kislost telesa, kar predstavlja nevarnost za zdravje (rak, osteoporoza.)
– epidemiološke raziskave so pokazale, da kdor za glavno jed je rdeče meso 5x na teden, se za 4x poveča nevarnost za nastanek raka na črevesju in za 2x rak na prostati

Kdor se odloči za meso na svojem jedilniku, potem naj uporablja organsko pridelano meso, saj je ta brez velikega števila škodljivih kemikalij, brez parazitov (govedina, piščančje meso) in toksičnih kovin (ribe).

Mleko
V ZDA so mlečni izdelki poglavitna hrana (250 kg/leto), saj mlečna industrija v navezi z medicinskim establishmentom preko oglaševanja (posredno in neposredno) prepričujejo stranke o koristnosti mleka za njihovo zdravje. Podobno velja tudi za Slovenijo.Toda temu ni tako. Četudi bi lahko dobili kravje mleko, ki ne bi vsebovalo kemikalij, hormona rasti, antibiotikov, virusov in bakterij, je mleko še vedno zelo sporno. Kravje in človeško mleko sta dve popolnoma različni pijači, kar velja tudi za kravje mleko iz trgovine in tisto naravno. Kravje mleko ima 20x več kazeina kot žensko, zato tele v 18-ih mesecih pridobi 10x težo, dojenček pa le 5x, ta razlika izražena v kilogramih – 400 kg!
Homogenizacija mleka predstavlja človeku zdravstveni rizik. Včasih se je v posodi z mlekom na vrhu tvoril debel sloj maščobe – smetane. Nakar so uveljavili postopek homogenizacije, ki maščobo razbije na tako majhne delčke, da se ne morejo več naložiti na površino tekočine, slab stranski učinek tega postopka pa je, da ti razbiti delčki mlečne maščobe zlahka preidejo v krvotok in se nalagajo na stene arterij.
V kravjem mleku lahko najdemo hormon rasti (BST), ki ga je kreiral Monsanto. Vendar je ta sintetični proizvod, ki naj bi bil v celoti kopija naravnega hormona, v določenih segmentih drugačen, kar lahko škodi našemu zdravju.
Čeprav je mleko alkalno, se to v želodcu, ob delovanju želodčnih sokov, spremeni v kislino, ki v telesu tvori sluz, pride do problemov s sinusi, alergijami, prehladom itd.
Mleko je na “zatožni klopi” tudi kot možni povzročitelj bolezni srca, diabetesa, raka (predvsem na dojki), kolitisom, vnetjem ušes pri otrocih..
Verjetno pa je pri mleku najbolj sporna prisotnost antibiotikov, ki uničijo nam koristne bakterije v prebavilih, poleg tega pa zvišuje odpornost na antibiotike človeku sovražnih bakterij.
Učili so nas, da je mleko izvrsten vir kalcija (osteoporoza), v resnici pa to ne drži – prav nasprotno, mleko pripomore k izločanju kalcija iz kosti, zato imajo Američani največ osteoporoze na svetu, kljub dejstvu, da od vseh živil pojedo (popijejo) največ prav mlečnih izdelkov. V mleku je res veliko kalcija, toda kaj nam to pomaga, če ga naše telo ne more absorbirati.( zaradi kislosti mora naše telo uporabiti velike zaloge najpomebnejših mineralov, tudi kalcija, da bi lahko uravnotežilo kislost telesa).
V kravjem mleku je tudi beta-kazein, ki prevara naš imunski sistem, da napade in uniči beta-celice v trebušni slinavki, ki proizvajajo inzulin.
Torej, če že morate uporabljati mleko, potem si priskrbite organsko mleko in NIKAKOR HOMOGENIZIRANO MLEKO. Namesto kravjega mleka lahko uporabljate mleko iz žitaric in riža, nekatero od teh je izredno koristno za naše zdravje.
Spodaj si lahko na Youtubu ogledate nepodnaslovljen video, kakšen odnos ima človek do ‘tovarn mleka’: krave nenehno umetno oplojujejo, da bi imeli čim več prirastka, teleta takoj odvzamejo materam, da jih čim prej prodajo, govedo, ki preživlja čas v zaprtih prostorih, je bolno (mastitis, vnetje kopit), mnogo krav pa že transporta ne preživi. Link: http://www.youtube.com/watch?v=GzS8p727gvM&feature=player_embedded#!

Maščobe
Na trgovskih policah najdemo skoraj izključno hidrogenirana olja (t.i. nasičene maščobe). Hidrogeniranje olj povzroča, da se nasičene maščobe spremenijo v transmaščobne kisline, te pa so odgovorne za nastanek srčno-žilnih obolenj, rak, diabetes…
Hidrogenirana in delno hidrogenirana olja so popolnoma nepotreben produkt in jih MORAMO POPOLNOMA IZLOČITI IZ NAŠE PREHRANE! Na našo žalost izdelovalci prehrambenih izdelkov uporabljajo izključno taka olja (praženi oreščki, pecivo, majoneza, pripravljene jedi….).
Isto velja tudi za vse vrste margarin.
Uporabljati moramo vsa tista olja, ki so hladno stisnjena, najboljše je seveda olivno olje, ki ga moramo uporabljati povsod pri pripravi hrane. Če lahko dobimo organsko pridelano živalsko maščobo (svinjska mast, maslo), jo tudi smemo uporabljati namesto hidrogeniranih maščob.

Rafinirani ogljikovi hidrati
Drugi najbolj problematičen tip hrane so rafinirani OH, ki jih najdemo v vsaki procesirani hrani: vsi izdelki iz bele moke, žitarice, bel riž, večina prigrizkov, sladkarije (kolači, keksi, sladkor, sladoled, torte, sodavica…).
Zakaj? Omenjeni OH močno zvišajo kislost v našem telesu, naše telo ogljikove hidrate spremeni v trigliceride, ki se shranijo v podkožno tkivo kot maščoba. Poleg tega so ti OH na vrrhu glikemičnega indexa.
Glikemičen index
Z njim si bolniki z diabetesom pomagajo, da lažje kontrolirajo svoj nivo insulina. OH, ki občutno zvišajo nivo insulina (nad 50) imenujemo “slabe OH”, ostale OH pa “dobre OH”. Slabi ogljikovi hidrati povzročijo, da jih telo naloži kot maščobo, da smo utrujeni, da so možgani nekoliko zmedeni, da imamo probleme s srcem in povišan nivo LDL holesterola.
Prva stran >temelji zdravja> 6.poglavje
Toda ni povsem tako, saj so npr. banane, ali pa suho sadje, tako koristne za naše telo, da če hrano pravilno žvečimo, ni nobene škode. Torej, če pravilno žvečimo hrano (40x), potem svežo zelenjavo in sadje, ki imajo Gi večji od 50, brez vseh zadržkov jejmo. Ostali slabi OH pa naj izostanejo z našega jedilnika, saj so z njimi povezani povsem drugi problemi.

Torej: kaj naj sploh jemo?
Če smo bolni, potem je najbolje, da se postimo 3 tedne. Med postom uživajmo le surovo sadje in zelenjavo (sokovi). Ko ozdravimo, pa si lahko privoščimo pečen krompir, govej zrezek organske prireje z žara ali ribo, kako jajce in tudi kuhano hrano. Da pa bi ostali zdravi, potem se moramo na široko izogniti procesirani maščobi (olje, margarina), procesiranim OH in mleku. V principu se izogibajmo kuhani hrani, če je pa že kuhamo/pečemo, potem to počnemo na zelo majhnem ognju.
Slabše ko jemo, večkrat se moramo prečistiti.

Z malo truda lahko izbiramo med tisočimi jedmi, le tiste slabe jedi zamenjajmo z dobrimi!

Še nekaj o mesu.
Organsko pridelano meso je popolnoma v redu, če ne pretiravamo. Na žalost pa je razširjenost pesticidov v sodobnem kmetijstvu tisti poglavitni problem. Koncentracija pesticidov je še najmanjša pri sadju in zelenjavi. Žitarice so že bolj problematične. Najbolj pa so pesticidi skoncentrirani v mesu živali, predvsem v svinjskem, kajti pitana svinja in govedo pojesta ogromne količine s pesticidi zastrupljene hrane. Primer: za nekaj litrov mleka mora krava pojesti sto in več kilogramov detelje, za 1kg sira pa potrebujemo 10 l mleka.

PSIHA

Že kar dosti časa so znanstveniki sumili, da stres in depresija na nek način zvišujeta možnost razvoja kužnih bolezni pri sodobnem človeku. Statistika je nakazovala povezanost stresa in (ali) depresije z nastankom raka, pa tudi z predčasno umrljivostjo ljudi na splošno. Tako je nastalo novo znanstveno področje, ki raziskuje povezavo med živčnim sistemom, ki je odraz psihičnega stanja posameznika, in imunskim sistemom: – psihoneuroimunologija. Raziskovalci so odkrili, da v stresnem stanju človeško telo začne prekomerno izločati adrenalin, ta pa mobilizira vse telesne energetske rezerve. Toda stres povzroča konstantno stanje “alarma”, posledica tega pa je, da se prej omenjene energetske rezerve izrabijo, kar pomeni pomanjkanje protitelesc, ter upad števila in sposobnosti limfocitov. Ker pa so možgani preko živčevja direktno povezani z organi imunskega sistema (kostni mozeg, vranica, thymus, bezgavke..), potem stres ali depresija neposredno vplivata na njihovo delovanje.
Zadeva postane še zanimivejša, če vzamemo pod drobnogled neuropeptide, ko se proizvajajo v možganskih celicah ter drugod v telesu. Na podoben način, kot imunski sistem komunicira sam s seboj preko interleukinov, tudi možgani za komuniciranje s seboj in preostalim telesom, uporabljajo hormonom podobne neuropeptide. Celice imunskega sistema nosijo recepetorje za različne možganske neuropeptide.Kadar smo srečni, možgani proizvajajo posebne neuropeptide. Ko ti prispejo do prej omenjenih receptorjev v celicah imunskega sistema, ima za posledico izgradnjo in ojačitev telesne odpornosti. Podobno se dogaja tudi v primeru, ko smo potrti in žalostni, takrat se stvari zasučejo v nasprotno smer, naš imunski sistem slabi in preneha delovati.
Toda ta komunikacija ne deluje zgolj v eni smeri, saj imajo možganske celice prav tako receptorje za interleukine in interferon, ki jih proizvajajo limfociti, ti komunicirajo direktno z možgani v povsem svojem jeziku.

Stres

To je odgovor našega telesa na tisto, kar zahtevamo od njega, najsi gre za pozitivne, ali pa za negativne zahteve. Več kot 40 odstotkov ljudi zboli za neko bolezen, kot rezultat posledice stresa. 75-90% vseh obiskov pri splošnem zdravniku so povezani s posledicami stresa.
Ko pridemo v stresno situacijo, hipothalamus odda adrenalnim žlezam povelje, da le-te pričnejo izločati korticosteroide. S tem se pospeši metabolizem, ki telesu priskrbi dodatno energijo. Hkrati pa sluznice pričnejo izločati ACTH hormon, na podlagi tega adrenalne žleze pričnejo izločati epinephrine in norepinephrine, ki podaljšajo telesno borbeno držo. Če se stresna situacija predolgo zadrži, potem čutimo utrujenost, razdražljivost, depresijo, tesnobo. Lahko imamo težave pri spanju, apetitu, zvišan krvni pritisk, nespečnost, bolezni srca in žilja, težave z ledvicami, prehlad, astma, infarkt.
Stres sumijo, da je glavni vzrok smrti pri ljudeh, povezan z boleznimi srca, rakom, bolezni pljuč, prometnih nesreč, ciroze jeter, samomorom.
Ko se rezerve energije izpraznijo, potem človek zboli za srčno-žilnimi boleznimi, rakom, boleznimi prebavil, kože, nevrološkimi boleznimi, nastanejo preblemi z imunskim sistemom (od prehlada, herpesa, do artritisa, raka in aidsa).

Depresija

Čeprav je depresija nekaj povsem drugega, kot stres, so rezultati so za naš organizem enaki. Naše telo je produkt naših misli. Naše celice imajo receptorje za različne nevrohormone, ki nastajajo v našem telesu. Ko smo srečni, takrat se izdeluje sklop določenih nevrohormonov, ki jih poberejo receptorji celic imunskega sistema in takrat se ta sistem dvigne na višji nivo. V obratnem priemeru pa se sistem obrne v drugo smer in se imunski sistem dobesedno zaklene. Torej nas negativne misli v resnici usmrtijo.

Zdravila

V ZDA se največkrat za tovrstne težave predpisuje “Prozac”. Milijoni dolarjev vloženih v reklamiranje tega zdravila je ljudem v težavah dalo občutek, da obstaja “čudežno” zdravilo. Seveda je resnica daleč od tega. Prozac povzroča manije in deluzije, v določenih odstotkih lahko močno zviša agresivno vedenje pri uživalcih, poleg tega pa naj bi bil poglavitni razlog pri samomorih. Prozac in njemu podobna “zdravila” so bila vpletena v različne tragedije v ZDA ( Columbine).

Naravna zdravila

Seveda pa obstaja kopica naravnih zdravil, ki pozdravijo ali pa ublažijo težave, povezane z depresijo.
– valerian (špajka), korenika- že stoletja se ga uporablja za zdravljenje živčne napetosti in napadov panike. Deluje pomirjajoče na naš živčni sistem
– kava kava – deluje sproščajoče, lajša stres, pomaga pri tesnobah, odpravlja glavobol in bolečine v hrbtu. Je naravni nadomestek za valium.
– lobelia- deluje natispazmično in kot sedativ
– šentjanževka – imenujejo ga tudi naravni prozac, sprošča stresne situacije, tesnobo in napetost. V Nemčiji ga prodajo več, kot pa prozaca.
– black cohosh- uporabljali so ga že Indijanci, pomaga pri nervozi in spazmih, tudi zniža srčni pulz.
– skullcap, hops, mačja meta- delujejo kot pomirjevala, sedativ in pomaga pri spanju.

“Čiščenje” naše glave

Največ pa lahko storimo zase povsem sami, brez tuje pomoči. Na to temo obstaja veliko tovrstne literature. Tudi brez poglobljenega študija lahko storimo veliko, če:

– meditiramo

meditiramo sede (lahko tudi v naravi, na soncu in na svežem zraku), naš hrbet mora biti zravnan, položimo dlani na kolena, da so te odprte in obrnjene navzgor, zapremo oči in prisluhnemo našemu dihanju. Dihajte sproščeno, medtem pa si predstavljajte, kako zrak ob vdihu vstopa v naša pljuča in kako izstopa iz njih ob izdihu. In to je dovolj. Vajo delamo večkrat na dan, po nekaj minut.

– vizualizacija

ko prenehamo z meditacijo, se za nekaj minut sprostimo in pričnemo z vizualizacijo. Predstavljate si svoje telo, kot da je narejeno iz zdravilne svetlobe. Predstavljajte si svetlobo, ki prihaja od zunaj in penetrira v naše telo in zdravi vsako celico v telesu. Če ste bolni, potem se pri tem koncentrirajte na zdravilno svetlobo, ki prodira v oboleli del telesa.

– afirmacija

nekatere besede so dobesedno nevarne za naše življenje, če jih prepogosto omenjamo v zvezi s samim seboj (bojim se.., ne morem., nimam moči, volje.); zato moramo pričeti uporabljati pozitivne besede ( sem veselje.., sem mir., sem zdravje., sem svetloba.), s tem bomo spremenili tudi sam odnos do sebe (tudi v fizičnem smislu). Izberemo si afirmativne besede (rad se imam., sem zdrav.., sem neuničljiv.), jih zložimo v ritmično obliko, tako da jih lahko uskladimo s svojim korakom, ali dihom. Odidemo na krajši popoldanski izlet v naravo (park), hodimo in nenehno ritmično izgovarjamo afirmativne beseda (lahko tudi na glas).
Poznani so primeri, ko so se težki bolniki odpravili za nekaj dni v samoto narave, ponavadi na kako goro, povsem sami. Ves ta čas so si med hojo ponavljali ritmične besede afirmacije. S takega izleta so se vrnili ozdravljeni!