VITAMINI, MINERALI IN FITOKEMIKALIJE

Zakaj moramo pri naši prehrani (če je ta pravilna) živeti z dodatki? Odgovor tiči v današnji prsti, ki je zaradi intenzivne prireje hrane (herbicidi, pesticidi) zelo osiromašena in je njena plast močno stanjšana. Da bi dosegli vnos železa preko špinače, bi je morali pojesti 80x več, kot je to bilo potrebno še pred 50-imi leti. Da danes dobimo hranljive vrednosti koruze moramo le-te pojesti 19x več, kot pred 60-timi leti. Ne verjamete? To so ugotovile različne študije po svetu.
Prst je skoraj brez mineralov.
Zato ni čudno, da pojemo 5x več hrane kot pred pol stoletja, saj smo zamenjali kvaliteto za kvantiteto.
Organska ali neorganska?
Organsko pridelana hrana se približuje vrednostim hrane, ki jo je ta imela pred več kot 50-imi leti. Primeri:

Fižol – organska p.: neorganska
Mangan – 30:1
Železo – 22:1
Baker – 23:1
Ohrovt –
Kalcij – 4:1
Kalij – 4:1
Zelena solata
Kalcij – 5:1
Železo – 50:1
Mangan – 170:1
Paradižnik
Magnezij – 12:1
Mangan – 68:1
Železo – 2.000:1
Superorganska hrana pa ima v poprečju še enkrat toliko hranljivih snovi, kot organska. Naslednja primerjava vam lahko odgovor na vprašanje – zakaj so take razlike v kvaliteti -:
1.sodobno (industrijsko) kmetovanje pri proizvodnji uporablja umetna gnojiva in pesticide. Ta umetna gnojiva kmetovalec brez velikega truda kupi v specializiranih trgovinah, ga doda prsti v takih količinah, kot so predpisane za določeno vrsto kulture (nič manj in nič več). Ker taka kultura nima naravnih obrambnih mehanizmov pred različnimi boleznimi in rastlinskimi škodljivci (ker je nekvalitetna), jo je potrebno pred temi nadlogami zaščititi, zato se pridelek škropi s kemičnimi sredstvi (strupi) – pesticidi, ki mikroorganizme in rastlinske škodljivce pobijejo (kot pri kemoterapiji). Zato tako pridobljena rastlinska kultura nima dovolj mineralov in vitaminov, njena prehrambena vrednost je daleč od tiste originalne. Seveda taka rastlina tudi ne more imeti dobrega okusa.
2.Pri pridelavi organske hrane se ne sme uporabljati umetnih gnojil in pesticidov. Namesto umetnih gnojil se uporablja organsko gnojilo (kompost) in sicer v poprečju 7-12 t na 1 ha. Tako gojena kultura je dosti bolj odporna – zdrava, zato je ni potrebno dodatno zaščititi pred škodljivci. Njena hranljiva vrednost je nekajkrat višja, kot pri industrijski pridelavi.
3.Pri superorganski pridelavi, pa se za 1 ha na leto porabi več kot 200 t naravnih gnojil.

Problemi s prehrano
Če tudi bi jedli samo organsko pridelano hrano, je naše telo kljub temu pod silovitim pritiskom, kot še nikoli v zgodovini človeštva. Stres modernega načina življenja, obsevanje z rentgenskimi in kozmičnimi žarki (letalski promet) ter elektromagnetno valovanje (elektrovodi, radijski in televizijski signali, mobiteli…), s pesticidi onesnažena zemlja, umetne maščobe, uživanje velikih količin rafiniranega sladkorja, bela moka brez vlaknin (kruh, pecivo, testenine…), klorirana voda, onesnaženo ozračje, ozonske luknje…
Zaradi tega potrebujemo dodatke k prehrani, da se naše telo lahko lažje ubrani pred rakom, boleznimi srca, diabetesom in množici drugih degenerativnih bolezni.
Preden se začnemo ukvarjati z prehrambenimi dodatki, se moramo seznaniti z osnovami prehrane.

Beljakovine, maščobe in OH
Znanje o prehrani se pri večini ljudeh konča z naštevanjem teh treh vrst hrane. Kadar se hočemo znebiti odvečnih kilogramov, pričnemo s štetjem kalorij in pazimo na priporočljiv vnos maščob v našo dietno prehrano . Tudi v bolnišnicah se njihova prehrana ubada predvsem s “pravilnim” razmerjem med temi tremi vrstami hrane. Kmalu boste lahko spoznali nesmiselnost (neumnost) tega početja.

Beljakovine – proteini
Beljakovine so sestavljene iz aminokislin in so nujno potrebne za izgradnjo in popravilo telesnega tkiva. Nekaj beljakovin nastane v samem telesu, ostalo moramo pridobiti iz hrane. Vprašanje: koliko beljakovin moramo zaužiti vsak dan? Formula: svojo telesno težo delite s 1000. Primer: vaša telesna teža je 80 kg, to delimo s 1000 oz. namesto kilogramov so le grami, torej v tem primeru – vsak dan potrebujemo 80gr beljakovin, oz. 8 dag. (op. v restavracijah strežejo zrezke, ki tehtajo cca.20 dag = 6 dag beljakovin)
Mleko naj bi bilo s stališča beljakovin na vrhu seznama človekovega prehranjevanja, vendar temu ni tako. Mleko je izredno prevrednoteno in je zelo problematično, kar je opisano v poglavju o mleku, poleg tega pa nam dela veliko težav pri pH vrednostih, kar ima posledice pri naši prebavi. Meso, ribe in jajca so mnogo boljši vir beljakovin, še boljši izvor beljakovin pa najdemo v vegetarijanski prehrani: spirulina ter chlorella vsebujeta 60-80% beljakovin, ki so za razliko od živalskih (20-30%) dosti bolj prebavljive.

Maščobe
Pionirsko delo na področju maščob je opravila nemška znanstvenica Dr. Budwig in na podlagi njenega več desetletij dolgega ukvarjanja z maščobami je prišla do ugotovitve, da so omega-3 nenasičene maščobe celo bolj pomembne pri izgradnji telesnega tkiva, kakor beljakovine, saj so te, zaradi svojega električnega naboja nujno potrebne pri delitvi celice. Sama pravi, da bi se proteini (grškega izvora) morale imenovati prej omenjene maščobe in ne beljakovine.
Maščobe služijo tudi kot energetska rezerva za telo (medved…). Esencialne maščobne kisline vsebujejo 50-70 telesu nujno potrebnih hranil, za razliko od nasičenih maščob, so te pri telesni temperaturi tekoče, zato jih ni potrebno shranjevati v podkožno tkivo, poleg tega pa tudi ne zamašijo arterije. Omega -3, -6 in -9 maščobe so v resnici maščobne kisline, sestavljene iz enega dela maščobe, ki v vodi ni topen, in drugega (kislina), ki je topen. Nenasičene maščobe naše telo ne more sam proizvesti, zato jih moramo nujno pridobiti preko prehrane. Vendar so te maščobe izredno občutljive na svetlobo in kisik, zato jih prehrambena industrija ne uporablja.
NENASIČENE MAŠČOBE SO IZREDNEGA POMENA PRI ZDRAVLJENJU TELESA IN KAR 90% POPULACIJE (NA ZAHODU) IMA LE 20% POTREBNIH MAŠČOB. Ista številka pa verjetno drži za populacijo, ki ima preveč nasičenih maščob (debelost)

Ogljikovi hidrati – OH
OH za naše telo pomenijo kratkotrajno zalogo energije. Enostavni sladkorji se pretvorijo v energijo že po nekaj minutah, ko jih zaužijemo, sestavljeni sladkorji pa se počasneje pretvarjajo.
Najboljši OH so sveže sadje in sveža zelenjava (surova), organska pridelava pa je tako ali tako najboljša. In pika.

Minerali
Naše telo je v principu zgrajeno iz vode in mineralov, zato je naše zdravje dosti bolj odvisno od mineralov, kot pa od vitaminov, maščob, OH in beljakovin.
Najpomembnejši mineral je kalcij, ki je prisoten prav povsod, v vsaki celici (in ne samo v kosteh in zobeh).
In na tem mestu naletimo na poglaviten problem: kako pridobiti zadosten vnos teh mineralov? Zadeva je dosti komplicirana. Veliko živil (mleko) je bogatih s kalcijem, toda tega naše telo ne(zna)more uporabiti. Tudi direkten vnos čistih mineralov nam ne more pomagati, saj je izkoristek le 3-5 %. Najbolj učinkovit vnos mineralov je preko rastlin, saj naše telo potem nima nikakršnih problemov z absorpcijo le-teh.

Vitamini
Vitamini so v bistvu ko-encimi, saj so nujno potrebni za uspešno delovanje encimov pri metabolizmu v telesu. Če je prisotnih dovolj vitaminov, se delovanje encimov izdatno poveča.

Fitokemikalije
Fitokemikalije so novejše odkritje v znanosti o prehranjevanju. Nekatere od najpogosteje omenjanih skupin fitokemikalij so:
– karotenoidi (rumena in oranžna zelenjava in sadje, temno zelena listasta zelenjava),
– glukozinolati (brokoli, zelje, cvetača),
– kumarini (zelenjava in citrusi),
– flavonoidi (večina sadja in zelenjava),
– fenoli (večina sadja in zelenjave, zeleni čaj, vino),
– izoflavoni (soja),
– spojine aliuma (česen, čebula),
– inozitol heksafosfat (rastline, zlasti soja in žitarice).
Problemi
Človek bi si mislil, da moramo le zaužiti dovolj dodatkov k hrani in vse bo O.K. Toda sintetični vitamini in naravni vitamini niso ista stvar. Hranila so v naravnem okolju izredno kompleksna in nikakor ne izolirana. Človeško telo sprejema le kompleksne sestavine.
Naravni : sintetični
Vitamine lahko razdelimo na : naravne, delno naravne in sintetične.
Naravni vitamini
Zgolj peščica vitaminov, ki jih lahko kupimo, so popolnoma naravni vitamini. Primer: ameriška češnja acerola je najbogatejši vir C vitamina v naravi, toda ta vitamin predstavlja zgolj 1% njene teže, zato bi bil na tak način pridobljen C vitamin izredno drag. V vitaminskih preparatih, ki se ponašajo z nazivom “C vitamin iz acerole”, je zgolj majhen odstotek naravnega vitamina C, preostanek je sintetični C vitamin.
Delno naravni vitamini
Delno naravni vitamini so derivati rastlinskega ali pa živalskega izvora, ki se jih pridobi s ekstrakcijo, hidrolizo, destilacijo ali kristalizacijo. Ni potrebno poudarjati, da so na tak način pridobljeni vitamini izgubili večino svojih naravnih lastnosti.
Sintetični vitamini
Ti vitamini so pridobljeni iz naravnih ali pa iz kemičnih virov. V najboljšem primeru dosegajo 50% uspešnost v primerjavi z naravnimi. Kljub temu dejstvu nas zdravniki in farmacevtska industrija prepričujejo, da so ti popolnoma enakovredni naravnim. Sintetični vitamini lahko v resnici škodujejo našemu telesu, saj v mnogih primerih uživanje sintetičnih vitaminov zmanjša (blokira) sposobnost telesa za absorpcijo vitaminov. Lahko naredimo preizkus: skozi naravni vitamin usmerimo luč – svetlobni žarki se bodo le rahlo upognili ob prehodu skozi vitamin, če to isto storimo s sintetičnim, se bo svetloba razdelila na dva snopa žarkov.
Kaj nam v resnici ponuja trg vitaminov?
Vitamine in koncentrate mineralov večinoma izdelujejo velike farmacevtske multinacionalke in velika kemična industrija. Pri postopku pridobivanja teh prehrambenih dodatkov se uporablja: katran iz črnega premoga, lesovina, naftni izdelki, živalski stranski produkti, kamenje, kovine, školjke, odpadki.
Večina vitaminov B-12 je pridobljeno iz aktivnega odpadnega mulja, ki ga stabilizirajo s cianidom ( cyanocobalamin); večina D vitamina je pridobljeno iz delno radioaktivnega olja; največ E vitamina je ustvarjenega v Kodakovih laboratorijih; niancinamid se pridobi s kuhanjem žvepla v prisotnosti azbesta; kalcij se pridobiva iz zemlje, z mletjem starih kosti ali pa z mletjem lupin ostrig.
Tudi oznaka “organskega izvora” ne pomeni isto kot pri hrani, saj “organsko” v resnici pomeni zgolj to, da ima molekula 1 atom ogljika (organska kemija – ogljik). Tudi če piše na preparatu, da je 100% organski, obstaja velika verjetnost, da sploh ni naravnega izvora.
Veliko ‘naravnih’ vitaminov vsebuje določene sintetične spojine, ki naj bi ojačale delovanje vitaminov, ali pa jih stabilizirala. Prepoznamo jih pod temi imeni: acetat, klorid, hydrochlorid, nitrati, bitartrat…
Uradna medicina naše telo obravnava v nasprotju s holističnim pristopom, kot skupek posameznih organov, zato tudi zdravi (obravnava) le en del telesa, namesto, da bi obravnavala celega človeka. Tako se obnaša tudi pri prehrani.
Primer:
Pred leti je bil C vitamin zgolj askorbinska kislina, potem so ugotovili, da naše telo to kislino le stežka (ali pa sploh ne) sprejema, če niso pristni bioflavonoidi, hesperidin ali rutin. Kasneje so ugotovili, da tudi to nič bolj ne pomaga, če ni prisoten tudi kalcij, zato so pričeli prodajati C vitamin z KALCIJEM! Na tem mestu se je potrebno vprašati, zakaj so ves ta čas ljudje jemali zgolj askorbinsko kislino?! In ves ta čas bi z lahkoto dobivali zadostne količine vitamina C zgolj z uživanjem plodov Narave – pomaranče, grenivka, acerola češenj…
Drugi primer:
Pred leti so odkrili karoten beta, tržišče je bilo preplavljeno s preparati >Beta-caroten<. Nato so odkrili, da je karoten beta verjetno zdravilo proti raku. Malo zatem so študije pokazale, da teh lastnosti nima. Potem je novica dneva postal karotenoid, imenovan likopen, ta naj bi preprečeval rak na prostati, drugi karotenoid - likopen, pa naj bi preprečeval degeneracijo rumene pege (oko). Toda pozor: korenček na našem vrtu vsebuje 400 različnih karotenoidov, vključno z karoten beta. Dunaliella salina, vrsta morske trave, ima v sebi tudi vse popularne karotenoide, poleg tega pa še karoten alfa in zeaxanthin (ta se nahaja v očesni retini). Karoten beta se v večini primerov pridobiva sintetično iz acetilenskega plina! (čisto zdravje) Primer: V zadnjem času je farmacevtska industrija dosegla nov >uspeh<, saj ji je sintetično uspelo "izboljšati" naravno obliko kroma, ki je nujno potreben pri več procesih v jetrih, ter izredno pomemben pri pravilni presnovi sladkorja (sredstvo proti diabetesu). Resnica je povsem drugačna in ti preparati niso nič vredni. Krom pa lahko redno dobimo z uživanjem hrane, kot je: neoluščena žita, kvas, slive, beluši, svinjina, oreščki, gobe, siri, sveže sadje in zelenjava. Naj zaključimo temo. Mogoče bo nekoč v prihodnosti znanost odkrila vsa glavna hranila, ki jih naše telo potrebuje, toda matematično je nemogoče, da bo odkrila vse interakcije med njimi in kako vplivajo eno na drugega. Koliko dodatkov potrebujemo? Minimalna dnevna potreba - MDP (začetek v 40-tih letih)- npr. koliko C vitamina moramo dozirati, da odpravimo skorbut Priporočen dnevni dodatek - PDD- varno zvišanje MDP Priporočen dnevni vnos - PDV - to imamo danes. Problem: PDV se ukvarja le z kratkoročnim pomanjkanjem, kaj pa se zgodi z dolgoročnim? Epidemija bolezni raka, srčnih bolezni, sladkorne bolezni, osteoporoze, govori o zelo pomanjkljivi definiciji vnosov. Dodatke k naši prehrani lahko razdelimo na tri poglavja: najboljši, sprejemljivi in tisti, ki se jih moramo izogniti. Najboljši dodatki so tisti, ki so koncentrati vitaminov in mineralov pridobljeni iz hrane (kvas, jetra...). Tudi dodatki, ki so biološko kultivirani z uporabo živih biodinamičnih procesov rasti. Z vzgojo kvasa v "super-hranljivi juhi" dobimo kompleksne vitamine, encime, minerale in aktivne bioflavonidne skupine, mikroproteine, kompleksne OH itd....Obstajajo pa tudi kombinacije super hrane, kot je spirulina, chlorella, cvetni pelod, pšenična trava (pira); preko katere boste dobili veliko vitaminov in mineralov, mogoče manj kot pri ostalih, zato pa se ta dosti bolje absorbira v telo. Pri delno naravnih preparatih ne moremo pričakovati, da bomo dobili kompleten dodatek k prehrani. Lahko pa dobimo en ali dva vitamina, zato so ti le delno sprejemljivi. Izogibajmo se dodatkov, kjer so delno ali popolnoma sintetični vitamini, saj v najboljšem primeru dobimo le 50% vitaminov, pa še ti nam lahko blokirajo sposobnost absorpcije vitaminov. Esencialne maščobne kisline Ker so omega-3 maščobne kisline skoraj popolnoma izginile iz naše prehrane, jih moramo pod nujno nadomestiti. Če jemljete organsko pridelano laneno seme tako, kot smo to opisali v prejšnjem poglavju, potem boste dobili zadostne količine alfa-linolenske kisline. Dober nadomestek je tudi ribje olje (ta je nekoliko sporen, zaradi strupenih snovi pri ribah). V zadnjem času potekajo raziskave na novih mašč. kislinah - omega-9, ki prenovijo imunski sistem, olajšajo bolečine, zdravijo artritis, ter pomagajo lajšati različne druge težave. Koloidni minerali Tudi >ionski minerali<. Pomanjkanje teh mineralov je že skrb vzbujajoče, zato je dodatek prehrani nujen. Ti minerali se težko absorbirajo, zato morajo biti v tekoči obliki. Le stežka dobimo vse potrebne minerale v nekih sestavljenih dodatkih, zato moramo jemati te minerale posebej. Fitohranila Te dobimo v sojinih izdelkih, brokoli, brstični ohrovt, ohrovt, česen, čebula, rdeče grozdje, zeleni čaj..