Yuri Yatsko: »Begunska kriza je bila ustvarjena načrtno«

14/9/2015 / Izbor/ Novice/ Intervju/ FokusYuri Yatsko je doktor fizike, psiholog in mojster za dvig mentalnih sposobnosti. Po rodu je iz Rusije, že dve destletji pa živi in dela v Sloveniji. Pri nas se je uveljavil s svetovanjem podjetjem in menedžerjem ter vodenjem programov za osebnostni razvoj. Zase pravi, da je večni raziskovalec. Civilizacijo opazuje na podlagi uvidov v načine njenega upravljanja. Prvi, strukturni način, kamor spada oblast, je podrejen drugemu, močnejšemu – nestrukturnemu, ki deluje na več ravneh. Visoko mesto v hierarhiji teh ravni zavzema nivo kulture in njenih vrednot. Z njim smo se pogovarjali o reševanju problema beguncev, ki te dni pretresa Evropo. Glede obstoja evropske civilizacije je pesimist, saj je, kot pravi, vsaka kultura, ki nima močnega sistema vrednot, obsojena na propad.

Kako se lotiti problema beguncev?

Kar vidimo prek medijev, je le vrh ledene gore. Večina tega, kar se dogaja z begunci, je skrito našim očem. Utopljeni in zadušeni v tovornjaku so seveda tragedija in zločin. Toda istočasno bistveno več ljudi umira tam, od koder ljudje bežijo. To je katastrofa in še neprimerno hujši zločin.

Evropa je dolžna pomagati ljudem, ki so v stiski.  Toda najprej se mora zavedati, kaj se sploh dogaja. Sicer lahko njena pomoč ustvari še večjo krizo in povzroči še več žrtev.

Kako je nastal problem beguncev? Če želimo razumeti, kam pelje nek proces, se moramo vrniti na njegov začetek in slediti njegovemu razvoju.

Od kod prihajajo begunci? Iz arabskega sveta, Bližnjega vzhoda in severne Afrike, Pakistana, Afganistana in podsaharske Afrike.

Kaj se je zgodilo, da ljudje od tam množično bežijo?

Če pogledamo, kaj se je dogajalo zadnjih 15 let, vidimo, da so določene velesile, v glavnem gre za ZDA, na območju od koder danes prihajajo begunci, namerno ustvarile kaos. Svoje gospodarske, politične, geopolitične probleme – kar je seveda lažje – so reševale na račun drugih. To ni nič nenavadnega. Ni sicer etično, je pa racionalno, in ko gre za osebni interes tako v primeru posameznika kot države, vedno najprej popusti morala.

Kako bi v tem procesu opisali vlogo Evrope?

Evropa je v glavnem sledila politiki in interesom ZDA.

Že v primeru invazije na Irak smo videli, da je bilo na veliko oglaševano “širjenje demokracije”, kar je navaden pesek v oči. Tja niso prinesli nobene demokracije, ampak le razdejanje, kaos in morje smrti nedolžnih ljudi. Evropski voditelji so opazovali in videli, kaj se je zgodilo. In tukaj vidim njihovo ogromno breme odgovornosti. Če so imeli v primeru Iraka še nekaj zadržkov, pa so ti popolnoma izginili, ko je šlo za uničenje Libije in Sirije. Kljub temu, da je bilo jasno, kaj se bo tam zgodilo in kam vse skupaj vodi.

Kar se dogaja na območju Bližnjega vzhoda in severne Afrike lepo opisuje teorija nadzorovanega kaosa.

Problem je, da noben politik ne nosi osebne odgovornosti za svoje odločitve.

Evropa je sodelovala pri rušenju stabilnih režimov. Ti režimi so pri vseh svojih plusih in minusih zagotavljali stabilnost regije. Predstavljali so možnost za urejanje stvari. Obenem so bili popolnoma podrejeni interesom ZDA in zahoda. Celo Gadafi je v zadnji fazi začel sodelovati z zahodom. Odpade torej celo razlaga, da je bil vzrok za uničenje teh režimov nasprotovanje načrtom zahoda. Vse revolucije takoimenovane Arabske pomladi so nastopile le s ciljem ustvarjanja kaosa. Posledica tega kaosa je veliko trpljenje ljudi. Ampak to še ni razlog za begunsko krizo.

Kakšni so potem njeni dejanski razlogi?

Da bi razumeli, kaj se je dejansko zgodilo, moramo razložiti določene teoretične predpostavke.

Da bi se kjerkoli v družbi izvršil kak resen proces, mora biti najprej ustvarjena informacijska podlaga v glavah ljudi.

Kako so se, na primer, odvile revolucije takoimenovane Arabske pomladi in drugje?

Najprej je bil preko medijev in družbenih omrežij ustvarjen močan informacijski pritisk, ki je razlagal: tukaj je slabo, ni demokracije, človekovih pravic, ljudje so nezadovoljni. Ni važno, kakšna so bile dejanske razmere. Libija je denimo imela življenjski standard in socialne pravice, ki bi jim lahko konkuriralo zgolj nekaj najbolj razvitih držav v Evropi. Kljub temu je bilo v tamkajšnji družbi ustvarjeno določeno negativno mnenje. Za državo, kot je bila Libija, je bilo to premalo za začetek umetne revolucije. V ta namen je nastopila relativno majhna skupina posebej izurjenih ljudi. Ker je država velika, je bilo potrebno ustvariti nezadovoljstvo na lokalni ravni. Ko sta ustvarjeni informacijska podlaga in določena kritična masa ljudi, se namreč sproži zanimiv naraven proces, ki ga imenujemo avtosinhronizacija.

Kakšen je natančneje ta proces?

Znano je, da se v primeru določene mase ljudi, na primer, na nogometnem stadionu, med katero postavimo skupino v velikosti 5 do 7 odstotkov vseh gledalcev, ki se ravna po določenih navodilih in izven konteksta – čeprav za to ni nobenega razloga – prične ploskati, žvižgati ali tuliti, zgodi zanimiv pojav. Manj kot v roku desetih minut se celoten stadion – ne glede na to, kaj se dogaja na igrišču – prične obnašati identično nadzorovani manjšini ljudi.

Za nadzor nad množico je torej potrebno usmerjati le skupino v velikosti  5-7 odstotkov njene populacije.

To je dejstvo. Naravni mehanizem. Po stvaritvi informacijske podlage prične delovati določena aktivna skupina, ki začne proces avtosinhronizacije. Kmalu vsa množica prične ravnati tako kot oni. Neodvisno od tega ali za to obstajajo razlogi. V Libiji, na primer, ni bilo razlogov za množično nezadovoljstvo. V nestabilnih državah je bilo za njihovo rušenje potrebno storiti zelo malo. V Libiji so bili potrebni močni usmerjevalci procesa, ki večinoma prihajajo iz nevladnih organizacij, ki se vse po svetu financirajo iz istega vira.

Kako bi ta mehanizem prevedli v domeno problema beguncev?

V primeru beguncev se je zgodilo enako.

Edini način v primeru reševanja krize na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki je konsolidacija prebivalstva. Izbira novih voditeljev, ki bi stabilizirali države, gospodarstva in ustvarili normalne pogoje za življenje v regiji. V tej regiji so se problemi vedno reševali na tak način.

Zdaj pa je ljudem na način informacijske podlage ponujena druga alternativa, ki pravi: Zakaj bi se ukvarjal s problemi, ki so praktično nerešljivi, če pa lahko raje emigriraš v urejeno Evropo, kjer te čaka služba, visoka socialna varnost, super zdravstvo itd?

Begunski val je bil ustvarjen umetno, z informacijsko podlago, ki je bila lansirana med prebivalci v državah, od koder prihajajo begunci.

Iste strukture, ki so ustvarile revolucije in državne udare v regijah, kjer danes vlada kaos in od koder prihaja val beguncev, se danes ukvarjajo z logistiko in finančno podporo vala beguncev, kar nam govorijo vsakodnevna poročila iz medijev.

Pomislite, nenadoma se je pojavil večmilijonski begunski val. Kako je to mogoče? Je bilo v Siriji, Afganistanu in Iraku v minulem letu kaj bolje? Se je življenje v tem času v tistih krajih medtem tako drastično poslabšalo? Seveda ne. A ni bilo tako silovitega vala beguncev. Jasno je, da begunski val ni spontan, pač pa umetno ustvarjen proces.

Begunska kriza je torej ustvarjena načrtno?

O tem ni nobenega dvoma.

Projekt nadzorovanega kaosa na Bližnjem vzhodu in severni Afriki je imel že od vsega začetka namen ustvariti begunski val.

Če pravimo, da je begunski val spontan proces, verjamemo v čudeže. V svetu, kjer živimo, pa čudežev ni.

Obstaja tudi projekt kalifata Evrope. To niso le nore ideje.

Toda, poudarjam: Ne smemo obsojati ljudi, ki bežijo. Oni so žrtve zločinov na različnih nivojih.

V kolikšni meri je zahod dolžan poskrbeti tudi za ekonomske migrante, ki bežijo pred revščino?

Krivda zahoda ni le v tem, da je namerno destabiliziral režime v državah, od koder prihaja del beguncev.

Še bolj resen vzrok odgovornosti zahoda je kopičenje bogastva zahodnega sveta, ki ne temelji le na izkoriščanju naravnih virov v revnejših državah, pač pa ga omogoča že obstoječi finančni sistem.

Koliko stane tiskanje stodolarskega bankovca? Največ deset centov. V ZDA so najprej ukinili zlati standard, ker nimajo dovolj zlata, ki bi pokrilo novonatisnjene bankovce. Zdaj jim ni potrebno niti tiskati, saj denar ustvarijo kar v virtualnem svetu, z vnosom podatkov v bančni terminal.

Ljudje iz revnejših držav, ki potrebujejo dolarje, morajo za denar, ki ga ZDA ustvarijo iz nič, proizvesti in prodati blago. To je najbolj dobičkonosen posel na svetu. ZDA so v desetletjih, ko delujejo na ta način, pojedle za skoraj 50 odstotkov več, kot so dejansko ustvarile. Ves čas so živele na kredit, ki so ga financirale države, ki se danes otepajo z revščino.

Enako je počela Evropa. Evropa si je svoj visok standard sicer zagotavljala tudi na račun svojih kulturnih in delovnih tradicij, ne le na podlagi izkoriščanja, a je v njem prav tako udeležena.

Kako torej pomagati beguncem?

Načrt zahoda za pravično razporeditev beguncev je sicer del zdrave logike. Toda begunci denimo nočejo ostati na Madžarskem, kjer so, kot pravijo, razmere slabše kot doma. Želijo si v druge evropske države. Zadeva torej ni tako preprosta.

Če pa odgovornost prevedemo v pravično porazdelitev beguncev, bi jih ZDA sicer morala sprejeti približno dve tretjini. Evropa bi morala po naravni logiki večji del teh beguncev posaditi na ladje in jih poslati v ZDA, kar bi bila cenejša rešitev.

To, da bi ZDA sprejela večino beguncev, se ne bo zgodilo, saj s kaosom, ki so ga pomagale ustvariti, v bistvu le podaljšujejo svoj obstoj.

ZDA so v zelo slabem stanju. Njihov dolg je, na primer, bistveno večji od grškega. Ves čas so na meji bankrota. Balon bo slej ali prej počil, kar bo pomenilo popoln krah v ZDA. Desetletje nazaj bi to povzročilo tudi zlom svetovnega gospodarstva, toda zdaj so v svetu druge sile, Kitajska, Indija, dviguje se južna Amerika, vedno močnejša je tudi Rusija. Toda, takšna kriza v ZDA bi vseeno imela hude posledice za cel svet.

Kaj lahko begunci pričakujejo od življenja v Evropi?

Če poslušamo izjave teh ljudi, ugotovimo, da si želijo priti v najbolj razvite evropske države, ki imajo najvišji standard in socialno varnost: Nemčija, Francija, Velika Britanija in skandinavske države.

Pred dnevi smo videli posnetke, ko so prebivalci Nemčije navdušeno pričakali begunce. Toda počakajmo, kakšnega mnenja bodo čez nekaj mesecev, ko bodo občinski proračuni, ki so namenjeni beguncem, izčrpani.

Kaj bodo počeli begunci? Bodo dobili delo? Seveda ne. Le majhen odstotek, ker ima Evropa svoje probleme brezposelnosti. V južni Evropi je ta celo večja od 20 odstotkov. Begunce bodo nastanili v centrih in jim zagotovili osnovno socialno podporo.

Kaj se bo medtem dogajalo v družbi? Zahodna politika je že ugotovila, da je projekt multikulturnosti propadel. Prav tako se ne odvija integracija priseljencev v evropsko kulturo. Kar se dogaja je ravno obraten proces. Predstavniki evropske kulture se asimilirajo v imigrantska okolja. O tem obstajajo konkretne številke, statistični podatki.

Zakaj se to dogaja?

Asimilacija se zgodi le v primeru kulturnega okolja z jasno določenim sistemom vrednot in zdrave morale. Ta pa je trenutno v Evropi podobna tisti ob zatonu rimskega imperija. Popolna dekadenca. Vse tradicionalne vrednote se rušijo in propadajo, zato je logično, da takšno okolje prišlekom ne zagotavlja jasne slike notranje stabilnosti in občutka perspektive.

Večina teh ljudi prihaja iz muslimanskega okolja, ki ima bolj jasno sliko in sistem vrednot, ki ni tako razmajan, kot je evropski. V Evropi ga je nekoč zagotavljalo krščanstvo. Toda to je danes izgubilo svojo veljavo in moč. Večina današnjih krščanskih evropskih vrednot , na primer, pomen družine, skrb za starejše itd, počasi propada. Večina priseljencev se zato oklepa svojih tradicionalnih, islamskih vrednot.

Kakšen pa je sistem vrednot znotraj islama?

Če pogledamo, kaj se dogaja znotraj islamskega sveta, na žalost ugotovimo, da poteka proces radikalizacije. Tradicionalne oblike islama, ki so po moji oceni zelo zdrave in nudijo boljšo moralno osnovo in sistem vrednot, kot ju trenutno ponuja Evropa, so danes prav tako v šibkem stanju. Radikalna islamska gibanja, ki so bila umetno ustvarjena v zadnjih desetletjih, so bolj agresivna in hitreje uveljavijo svoj vpliv. Obenem je znano dejstvo, da je tradicionalna islamska duhovščina pod hudim pritiskom, saj je v svetu s strani radikalnih islamskih gibanj razglašen odprt lov na njene glave. Poznam denimo podatke iz Rusije, kjer je bilo v zadnjih nekaj  desetih letih ustreljenih na stotine zmernih islamskih verskih dostojanstvenikov.

Kakšni bodo učinki naselitve večinoma muslimanske populacije v Evropi?

V Evropo prihaja masa razočaranih ljudi, ki so jezni zaradi tega, kar se je zgodilo pri njih doma. Zaradi politike zahoda, so jezni tudi na zahod. Prihajajo s sanjami lepšega življenja, toda Evropa jim ne bo mogla zagotoviti istega življenjskega standarda, kot ga uživajo Evropejci. Ker zanje ne bo na voljo dovolj delovnih mest, se bodo začele oblikovati enklave, kjer bodo živeli begunci, ki ne bodo imeli zadosti dela in ne bodo mogli biti enakovredni prebivalcem Evrope. To se bo zgodilo tudi zaradi skozi stoletja oblikovanih delovnih in drugih kulturnih razlik. Živeli bodo večinoma od osnovne socialne podpore, kar jim sicer mora zagotoviti humana evropska družba in države, ki so jih sprejele. Posledica bo marginalizacija, huliganstvo, kriminal … Mnogi bodo postali lahek plen omenjenih radikalnih islamističnih skupin.

Medtem bo naraščalo tudi nezadovoljstvo nad priseljenci med prebivalci Evrope, kar že lahko opazimo po nedavnih nemirih v Nemčiji in Skandinaviji.

Ko bo število pripadnikov islama doseglo 5 do 7 odstotno kritično maso (vsaj lokalno), kar se bo glede na intenzivnost procesa širjenja begunskega vala zgodilo kmalu, pa se bodo tudi Evropejci, ki so izgubili trden sistem vrednot in kulturne osnove, pričeli množično spreobračati v islamsko vero. Sprožil se bo proces avtosinhronizacije. To se ne bo zgodilo v daljni prihodnosti, čez 80 let, temveč zelo hitro. V desetih, petnajstih, maksimalno dvajsetih letih.

Konkretni podatki pravijo, da se je samooklicani islamski državi v Siriji in Iraku priključilo precejšnje število zahodnjakov, ki nimajo priseljenskih korenin. Proces se torej že odvija, a zaradi malega števila radikalnih muslimanov še ni masoven. Tak bo postal, ko bo dosežena kritična masa.

Kako dramatične bodo posledice teh sprememb?

Islamizacija, ki bo nastopila v Evropi, bo povzročila isti kaos, kot ga vidimo danes na območjih Bližnjega vzhoda in severne Afrike, od koder prihaja večina beguncev. Zgoditi se preprosto ne more nič drugega. Toda posledice kaosa na prostoru Evrope bodo še hujše.

Opozicija radikalne desnice, ki temelji na ostankih vrednot stare Evrope, ne bo zdržala dolgo, saj bo večina prešla na drugo stran in se pridružila islamistom, ki imajo bolj kakovosten sistem vrednot z močnejšo moralno podlago. Vsakršno gibanje, ki tega ne premore, je obsojeno na izginotje.

Evropska kultura bo izginila ne le v smislu populacije ampak tudi literature, umetnosti in kulturnozgodovinskih spomenikov. Kaj po svetu počnejo pripadniki radikalnih islamskih skupin? Na ozemljih, ki jim zavladajo, uničujejo spomenike. Mislite, da bodo Evropi prizanesli? S tem, ko brišejo preteklost celih narodov, celo civilizacij, med populacijo ustvarjajo ljudi brez zgodovine, ki jih je mogoče lažje manipulirati.

Posledice kaosa bodo tako hude, da bo trenutno prisotna civilizacijska forma razvoja popolnoma ustavljena. Nastal bo talilni lonec, koktejl iz katerega se bo začel graditi nov red, nov sistem. Ne izključujem pa, da bo iz tega nastalo kaj lepšega, kot je danes.

Kako naj torej Evropa rešuje problem beguncev?

Begunci prihajajo v Evropo, ker jim je hudo in so bili v to prisiljeni. Begunci so žrtve, toda obenem tudi orodje družbenega inženiringa za preoblikovanje Evrope. Ta vodi v isti kaos, od katerega so zbežali sami. Ravno zaradi tega je potrebno problem beguncev reševati bistveno bolj globinsko, kot se dogaja zdaj.

Ljudem, ki so ta trenutek v tranzitu in stojijo na pragu Evrope, je treba nujno pomagati in jih sprejeti. Toda potem mora nastopiti streznitev. Potrebno je začeti reševati vzroke problema beguncev. Vzroki pa so danes tabu tema. O njih sploh nihče noče govoriti. Še najmanj evropski voditelji in mediji.

Ustaviti je treba kaos, ki se dogaja na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki. Prenehati je treba s podporo radikalnim gibanjem, ki se predstavljajo kot borci za svobodo in demokracijo. Prihaja namreč do absurdnih situacij, ko zahod v določenih državah podpira, oborožuje, financira in uri iste radikalne organizacije, ki jih drugje označuje za teroriste in proti njim bije vojne.

Evropa bi morala prenehati s fantazijami o demokraciji v tej regiji in pomagati krepiti režime, ki zagotavljajo stabilnost. V Siriji je Asad denimo edini človek, ki je trenutno sposoben voditi boj proti samooklicani Islamski državi. Danes se nihče drug zares ne bori proti njej. Zahodna koalicija proti ISIL je pesek v oči. Če bi Asad padel, bi v Siriji zavladal ISIL in le vprašanje časa bi bilo, kdaj bi se z njim zlile vse opozicijske skupine. Spet ne zaradi tega, ker bi bili med njimi sami slabi ljudje, ampak zaradi procesa avtosinhronizacije. Takšni so zakoni narave.

Se vam ne zdi, da so za takšno politiko vseeno krive ZDA?

Za procesom ustvarjanja in sprejemanja beguncev stojijo isti igralci. A ne bi rad s prstom kazal le na ZDA. Zadeve so kompleksnejše.

ZDA so v dani situaciji malo bolj egoistične, kar niti ni hudo narobe, ker mora v končni fazi vsak najprej poskrbeti zase. ZDA rešujejo svojo kožo, kajti podoben proces kot v Evropi grozi tudi ZDA. Pred Evropo imajo le nekaj let prednosti.

Obstajajo drugi, večji igralci, za katere so ZDA le figura na šahovnici. ZDA so kraljica in ne kralj, ki odloča o vseh stvareh.

Kdo potem v resnici stoji v ozadju tega procesa?

Nočem odpirati problematike o tem, kdo stoji v ozadju tega sicer očitno umetno ustvarjenega procesa.

Govorim s pozicije prebivalca Evrope, kjer živim in kjer živijo moji otroci. Skrbi me nevarnost širitve kaosa v Evropo. Pobijanje in sesutje gospodarstva.

Seveda nekdo usmerja globalne procese, ki jih opisujemo. Toda, kaj nam pomaga, če vemo kdo je to?

V vsakem primeru vidimo, kako se odvija ta proces. Če uporabimo razum, se bomo kot aktivni elementi vmešali in preusmerili ta proces, ne pa da ob njem dvigujemo roke.

Ljudje iz tega prostora bi morali še posebej dobro vedeti, kako hitro se razširi nasilje, kot se je zgodilo na Balkanu. To so bili rezultati procesa avtosinhronizacije. Ljudje, ki so kot sosedi in sorodniki desetletja živeli v miru in sožitju, so v parih mesecih postali najhujši sovražniki in na najbolj grozovit način drug drugemu pobijali otroke in najbližje.

Kako bi strnili misli o begunski krizi?

Če se želimo izogniti tej krizi, moramo začeti z reševanjem tam, kjer je nastala.

V Evropi ni rešitve begunskega problema. Evropa ima sredstva za reševanje stiske omejenega števila ljudi, ne pa možnosti, da posvoji milijone beguncev.

Zato je nujno, da Evropa svoje moči preusmeri proti izvoru problema in ga rešuje tam, kjer je nastal. Ker je doslej delala nasprotno, bo cena visoka, a še vedno neprimerljivo manjša, kot če reševanje pri izvoru ignorira.

Ob vsem tem se je dobro spomniti usode Rimskega imperija. Popoln propad, degradacija in več stoletij popolne teme, ki je sledila.