RAKITOVEC

Druga imena: pasji trn
Družina: oljčičevke

Učinkovine: glikozid kvercetin, vitamin A, E, K, B skupine, in C v 100 g plodov 300 mg ali več, celo do 1000 mg , organske kisline, flavonoidi, titan.

Zdravilna lastnosti: za pospeševanje krvnega obtoka, proti davici, gripi, pljučnici, pomanjkanju teka, spominski utrujenosti in krvavečih dlesnih. Utrjuje žile, zmanjšuje odlaganje maščob v telesu, veča spolno moč. Raziskave so potrdile, da pripravki iz listov in plodov zavirajo nastanek prostih radikalov, je odličen antioksidant. V Rusiji z njim skušajo zdraviti nekatere vrste raka.

Septembra in oktobra dozorijo rdeče jagode rakitovca, ki jih previdno odrežemo z vej, da jih ne poškodujemo in izgubimo zdravilni sok. Sok stiskamo hladno, ga sploh ne segrevamo, da ne uničimo vitamina C. Vendar je najpomembnejša učinkovina rakitovca kvercetin, ki izboljšuje moč srečne mišice in s tem krvni obtok. Krvni tlak se zaradi zoženja žil poviša, poveča se izločanje urina. Uporabljamo svež sok, ki ga pijemo, redkeje pripravimo izvleček, ki ga uživamo po žličkah.

Jagode rakitovca tvorijo v ovoju semena, visoke vsebnosti vitamina B12, ki jih drugače poznamo samo v jetrih. Poleg vitamina B12 vsebuje tudi druge B vitamine – B1, B2, B3, B in B9. Druge vitalne sestavine pa so: vitamin C ( jagode rakitovca imajo 10 x več vitamina C kot limone ) provitamin A, vitamine E, kalij, fosfor, železo in minerale, v glavnem pa kalcij in magnezij.

Jagode rakitovca so naravni antioksidant. Lastnosti antioksidantov pa so:pomagajo, da ostanemo zdravi in v odlični kondiciji, ščitijo pred UV žarki, upočasnjujejo zmanjšanje mišične mase v teku staranja, krepijo imunski sistem, pospešujejo obnovo poškodovanih celic, zmanjšujejo gubanje kože, krepijo vezno tkivo, pomagajo pri športnih poškodbah, pomagajo pri oteklih nogah, pomagajo pri hladnih rokah in stopalih in še in še.

Danes dobimo v lekarnah in specializiranih trgovinah rakitovec v prahu iz ekološke pridelave, ki krepi celotno telo, posebej živce in je resnični vir moči. Rakitovec v prahu je prav tako naraven antioksidant.
Naravni multivitaminski sok:
Jagode rakitovca damo v posodo, jih prelijemo z vodo tako, da jih prekrijemo in pustimo stati pol ure. Precedimo jih skozi krpo in skušamo iztisniti čim več soka. Shranimo jih v manjših steklenicah v hladilniku. Zaradi naravnih sadnih kislin se ohrani več tednov brez konzervasnov. Po okusu ga razredčimo z vodo in sladimo z medom. če soku dodamo 17″ do 3/4 kg medu naredimo sirup.

OPOZORILO: Nosečnice naj v prvih mesecih jemljejo rakitovec v majhnih količinah. Obstaja celo nekaj raziskav, ki omenjajo strupenost plodov, a to število je neprimerno manjše kot število raziskav tistih, ki poročajo o pozitivnih učinkih. V Zdravilnih rastlinah na Slovenskem dr. Katje Galle-Toplak ni opozorila oz. nezaželeni učinki niso poznani. Rakitovca ne jemljite skupaj z zdravili proti strjevanju krvi. Soka ali sirupa ne pijte zvečer, ker močno poživljata.

Viri: http://www.biosi.si/product_info.php?products_id=386&osCsid=6a25edc325bb067c88f4e9c1e3c568a8
http://en.wikipedia.org/wiki/Hippophae_rhamnoides
Naravna zdravila, MK ; 2007
Dario Cortese: Sadje moč naravne hrane

Å E NEKAJ O RAKITOVCU

Navadni rakitovec (Hippophae rhamnoides) je drevo iz družine oljčičevk. Je dvodomna rastlina, kar pomeni, da se plodovi razvijejo samo na ženski rastlini, za kar je potrebno imeti tudi moško rastlino. Na nekem vrtičkarskem portalu sem prebrala nasvet, da če imamo pet ženskih rastlin, potrebujemo eno moško, če želimo imeti plodove. Rastline oprašuje veter.

Navadni rakitovec (ima nekaj podvrsti) je razširjen od Evrope do Azije (prvotna rastlina izvira iz Nepala), lahko pa ga posadimo tudi kot okrasno rastlino. Nekateri sicer odsvetujejo navadni rakitovec v vrtovih, ker ima močno razvejan koreninski sistem in lahko kmalu izpodrine sosednje rastline.

Plodovi rakitovca zorijo od začetka avgusta do začetka decembra in vsebujejo ogromno zdravilnih učinkovin. Plodovi so izredno bogati z vitaminom C (vsebujejo ga lahko od 200 do 900 mg na 100g, odvisno od podvrste; povprečno pa 650 mg na 100g), kar je nekajkrat več kot ga je v limonah ali pomarančah. Menda so do sedaj samo v šipku našli več vitamina C. Poleg vitamina C so plodovi rakitovca bogati tudi z eteričnimi olji, več vrstami vitamina B (vsebujejo tudi vitamin B12, ki je v rastlinah redek), vitamin E, provitamin A, grenčine, aminokisline, kvercetin. Plodovi so tudi odličen antioksidant. Zaradi tega se rakitovec uporablja v medicinske namene: krepi imunski sistem, pospešuje krvni obtok, vzpodbuja tek. Pomembno pri rakitovcu pa je tudi to, da ne vsebuje strupenih snovi.

Kozmetična industrija pa uporablja semena rakitovca in sicer za izdelovanje krem.

Rakitovec se uporablja tudi v kulinariki, predvsem za sokove, marmelade, v Indiji pa tudi za čaj. Pozimi pa so plodovi pomembna hrana za ptice.

Ker je plodove težko obirati (trnje) in ker prvi plodovi dozorijo šele po šestih do osmih letih, je rakitovec na žalost zelo draga surovina.
Å e majhno opozorilo za konec. Na nekaterih spletnih straneh piše, da sta navadni rakitovec in volčja češnja ista rastlina. To nikakor ne drži, volčja češnja je izredno strupena rastlina in nima z rakitovcem nobene veze. Do te zmede je prišlo menda zaradi napake v prevodu.

ZDRAVILNE RASTLINE ZA LAJÅ ANJE STRESA

* Baldrijan ali zdravilna špajka (Valeriana officinalis)

* Navadna melisa (Melissa officinalis)

* Poprova meta (Mentha piperita)

Baldrijan ali zdravilna špajka (Valeriana officinalis)

Baldrijan je trajnica, ki zraste do 1,2 m visoko. Ima pernato deljene liste in belo-rožnate cvetove. Rastlina izvira iz Evrope in severne Azije, kjer raste na bolj vlažnih rastiščih.
Zdravilna dela rastline sta korenina in korenika, ki vsebujeta do 1,4 % eteričnega olja, katerega sestavine so pomembne za delovanje baldrijana.
Ime rastline izhaja iz latinščine: “valere” pomeni biti zdrav oziroma močen. Drugi viri navajajo, da naj bi bilo ime povezano z rimskih cesarjem Publiusom Liciniusom Valerianusom.
Baldrijanove zdravilne učinke so odkrili že v 1. stoletju našega štetja, saj ga je grški zdravnik Dioscorides priporočal za množico medicinskih težav: za težave s prebavo, slabost, težave z jetri in okužbe sečil, pomagal pa naj bi celo pri epilepsiji. Indijska ajurvedska medicina in tradicionalna kitajska medicina ga že od nekdaj uporabljata pri zdravljenju nespečnosti in nervoze.
Baldrijan je danes najbolj uporabljan sedativ v Evropi. Dokazano je, da deluje pomirjevalno, umirja tesnobo, spodbuja apetit in znižuje zvišan krvni tlak. Pomaga pri nespečnosti, predvsem zaradi živčnosti, in je učinkovito zdravilo pri spopadanju s stresom, saj pomaga pri utrujenosti, psihični napetosti, razdražljivosti, tesnobi in motnjah zbranosti.
Baldrijan je blažje pomirjevalo od sinteznih spojin, slovi pa po svoji izjemni varnosti.
Zato ga je tudi Komisija za pripravo monografij (HMPC) o zdravilnih rastlinah pri evropski agenciji (EMEA) za zdravila uvrstila med zdravila za lajšanje blagih stanj napetosti and motenj spanj.

Navadna melisa (Melissa officinalis)

Navadna melisaMelisa zraste do meter in pol visoko. Prepoznamo jo po drobnih belih cvetovih in nazobčanih, izrazito žilnatih jajčastih listih, ki so svetlo zelene barve in imajo izrazit vonj po limoni. Cveti od julija do septembra. Raste predvsem v vzhodnem Sredozemlju in zahodni Aziji.
Ime rastline izhaja iz grške besede “melissa”, kar pomeni čebela, kajti čebele na tej rastlini rade nabirajo med.
Melisa se uporablja že stoletja. Rimljani in Grki so jo uporabljali za obvezovanje ran in zdravljenje strupenih pikov ali ugrizov. Arabci so jo uporabljali za zdravljenje depresije in anksioznosti, Angleži pa so jo dodajali v pripravke za loščenje pohištva.
Melisa deluje pomirjevalno in se zato uporablja v pripravkih za pomirjanje, predvsem v kombinacijah z drugimi zdravilnimi rastlinami. Pomirjevalno deluje eterično olje. V njem sta najučinkovitejša citral in citronelal. Uporablja se tudi pri prebavnih težavah, saj deluje karminativno (preprečuje nastajanje črevesnih plinov) in spazmolitično (blaži krče gladkih mišic).
Komisija za pripravo monografij (HMPC) o zdravilnih rastlinah pri evropski agenciji za zdravila (EMEA) je uvrstila meliso med tradicionalna zdravila za lajšanje blagih simpotmov mentalnega stresa in kot pomoč pri spanju in za simptomatsko zdravljene blagih želodčno-črevesnih težav stanj, vključno z napihnjenostjo in napenjanjem.

Poprova meta (Mentha piperita)

Poprova metaPoprova meta zraste do 80 cm visoko. Divje raste po celi Evropi, Aziji in Severni Ameriki. Je naravni hibrid med vodno meto (Mentha aquatica) in klasasto meto (Mentha Spicata). Ima štirirobo steblo in nazobčane liste, ki so zdravilni del rastline.
Ime rastline Mentha piperita izhaja iz grške besede “Mintha”, kakor je bilo ime mitološki nimfi, ki se je spremenila v to rastlino.
Posušene metine liste so našli že v egipčanskih piramidah, ki so bile zgrajene okoli leta 1000 pred našim štetjem. Uporabljali so jo tudi stari Grki in Rimljani.
Poprova meta deluje karminativno, sprošča mišične krče, pospešuje znojenje in je antiseptik. Glavni nosilec protibakterijskega delovanja je eterično olje z mentolom in mentonom. Rastlina spodbuja izločanje žolča in prebavnih sokov. Uporablja se v kombinaciji z baldrijanom in meliso. Mešanica namreč pomirja, pomaga pri nervozi, stresu in nespečnosti. Poprova meta s svojo aromo pripomore k blagodejnemu pomirjevalnemu učinku.

KAKO NEVAREN JE SLADKOR

V vsaki vrsti hrane, ki se je ni dotaknila človeška roka, so njene sestavine v medsebojnem ravnovesju. To je najbolj pomembno za prebavo, saj je v procesu presnove ena sestavina neizogibno potrebna drugi. Tako so pri pšeničnem zrnu, na primer, otrobi nenadomestljivi za ustrezen izkoristek škroba, ki se nahaja v notranjosti zrna (bela moka). Otrobi med drugim vsebujejo več vitaminov skupine B in kalcija, ki so nujni za pravilno presnovo škroba in sladkorja.
Če teh elementov ni ali pa jih je premalo, jih mora telo samo priskrbeti, s čimer slabi in ravnovesje v organizmu se poruši. Zato eden od naravnih zakonov zahteva, da hrano uživamo nerafinirano in da ji ne zmanjšujemo vrednost s segrevanjem, poleg tega pa jo moramo zaužiti celo, ne pa njenih posameznih „izvlečkov”. Ta naravni zakon posebej drastično teptajo v procesu proizvodnje belega sladkorja. Po rafiniranju beli sladkor skoraj v celoti tvori zgolj ogljik. Tak proizvod je osiromašen za tistih nekaj deset sestavin, ki tvorijo sladkorni trs ali sladkorno repo. Med presnovo mora telo primanjkljaj nadomestiti in pri tem slabi.

Narava kaznuje

Takoj ko sladkor pride v krvni obtok, v njem povzroči kaos. Ker ne ostane dolgo v črevesju in hitro preide v kri, njegova vsebnost v krvi naglo narase, kar ustvari nerealni občutek napolnjenosti z energijo. Čudovito bi bilo, ko bi tako tudi ostalo, vendar pa že kmalu sledi protiudarec, ki je odvisen od količine sladkorja. Pomeni, da nastopita toliko večja utrujenost in onemoglost, v primeru prevelike doze sladkorja pa lahko celo vrtoglavica. Narava ne bo nekaznovano dovolila nezdravo in umetno stimuliranje. V primeru prevelike količine sladkorja predvsem trebušno slinavko prizadene šok in zato odda preveč insulina, kar pripelje do naglega znižanja vsebnosti krvnega sladkorja pod normalno mero in temu ustreznega občutka utrujenosti. Podoben učinek nastane ob kombinaciji cigarete in skodelice kave – jetra prejmejo močan stimulans in v trenutku pošljejo v kri rezervne količine sladkorja.
Nemalokrat organizem precej dolgo zdrži takšno maltretiranje, dokler narava slednjič na brutalen način na izstavi račun za tisto, kar smo se pri njej zadolžili.

Podobno kot droge

Kdor uživa beli sladkor, se bo zavoljo njegove izjemno velike kaloričnosti kmalu počutil sitega. Toda kaj se medtem dogaja s „pomočniki” v procesu prebave? Beli sladkor, kot rečeno, nobenega med njimi ne prinese s seboj, zato veliko bolj škodi kot koristi. Ob tem telo izgublja predvsem tiste prvine, ki jih nujno potrebuje za hrano živcev, žlez in krvi. Na tak način sladkor nanese udarec organizmu v samem njegovem središču, prav tako, kot to storijo droge. Posledica se lahko kažejo v boleznih živcev, tudi v živčnem zlomu, nespečnosti, obolelosti žlez, artritisu in mnogih drugih tegobah, zato nekatere avtoritete s tega področja – med drugim tudi znameniti guru sokovnih diet dr. Norman Walker – menijo, da bi beli sladkor morali obravnavati enako kot droge.

Sladkor ubija

Nekdo bo ob tem morda dejal, da uživa le zelo malo sladkorja. Vendar pri tem „pozabi”, da malodane vse vrste rafinirane, industrijsko pripravljene hrane vsebujejo beli sladkor. V zahodnih državah se dnevno porabi – v povprečju – okrog 250 gramov sladkorja na prebivalca! Se razume, da zato ne morejo biti „krivi” samo otroci, ki resnici na ljubo zaužijejo posebej veliko sladkarij – v glavnem zaradi nespametnosti nepoučenih staršev, babic, dedkov, tet in stricev… Tudi starejšim osebam ni primerno podarjati torte s sladkorjem, kar je povsem neustrezen način izražanja „ljubezni” in „pozornosti”, saj jim zagotovo pomaga k hitrejšemu odhodu v grob.

Boter pri skoraj vseh bolezni

Po verodostojnih ocenah zdravstvenih oblasti 9 do 10 odstotkov ljudi na Zahodu trpi zaradi pomanjkanja mineralov, predvsem kalcija, kar je predvsem posledica čezmerne porabe sladkorja in zanemarjanja presne zelenjavne in sadne hrane. Konzumiranje sladkorja spodbuja nastajanje tegob, kot so glavobol, utrujenost, razdražljivost, težave s hrbtenico, nagnjenost k depresiji, brezvoljnost, pozabljivost, zaprtje, impotenca, zobne bolezni, artritis, nevroze, duševne bolezni in celo s tem povezane samomore.
Nasploh je čezmerna količina sladkorja prisotna pri nastanku tako rekoč vseh bolezni, trebušni slinavki pa škodi celo bolj kot alkohol, kar so potrdile številne znanstvene raziskave. Nerazumljivo je, da sladkor uživa podporo in celo subvencije na vseh nivojih, namesto da bi ga visoko obdavčili. Tudi spričo verodostojnih strokovnih poročil, ki trdijo, da je srčni infarkt predvsem posledica nekaj desetletij dolge porabe sladkorja (mišljen je sladkor v vseh svojih umetnih oblikah) kot tudi belega kruha (celo polbelega) in testenin, ki se – kot je znano – v procesu prebave pretvarjajo v sladkor. V skupino teh škodljivcev pa sodi tudi (v)kuhano sadje in vsi mogoči brezalkoholni napitki, predvsem umetni, ki jih na trgu vse več in več.

Pozor! Obarvan rjavi sladkor ni nič boljši kot beli sladkor

Sladkor danes pridobivajo z ekstrakcijo iz takoimenovanih sladkornih rastlin; sladkorne repe in sladkornega trsa. Rafinirani ali beli sladkor gre skozi proces popolne obdelave, medtem ko rjavi sladkor ne gre skozi celoten proces rafinacije, zato ostanejo rastlinski pigmenti, minerali in drugi rastlinski ostanki.
Kadar govorimo o dobrem ali zdravem sladkorju, mislimo na nerafinirani sladkor. Na tržišču se pod imenom rjavi sladkor najpogosteje pojavlja navaden beli sladkor, obarvan z melaso. Takšen sladkor nima nobenih ugodnih vplivov na zdravje v primerjavi z belim sladkorjem oziroma je enak kot beli sladkor.

Etiketa odkriva bolj zdravi sladkor

Eden od načinov, kako lahko potrošnik ve, da kupuje zdravi sladkor je, da preveri sestavine na deklaraciji. Rjavi sladkor se pridobiva iz sladkornega trsa, saj je ljudem melasa iz trske boljšega okusa in vonja, kar za melaso iz sladkorne repe ne velja. To pomeni, da naj bo zmeraj prvi korak pri nakupu sladkorja preverba etikete, ali je ta iz sladkornega trsa.