ŠPORTNI OBČUTKI

DANES KOŠARKARJEV NAŠIH NE GLEDAM,
KER SE PREDOBRO OBČUTKOV ZAVEDAM,
KI JIH DOŽIVLJAM, KO NAŠIM NE GRE:
ZRASTE PRITISK IN RAZBIJA SRCE.

RAJE POČAKAM NA KONEC IGRANJA,
KER SE BOJIM TEGA ČUDNEGA STANJA;
KADAR ZGUBIJO, IZ SEBE SEM JAZ,
SOLZE NA LICIH IMAM ZA DOKAZ.

ŠPORTNIKE NAŠE RES RADA IMAM,
KADAR NAVIJAM, VSE OD SEBE DAM,
VEDNO ŽELIM, DA BI ZMAGALI VSI,
AMPAK SE TO BOLJ POREDKO ZGODI.

LETOS SO ŠPORTNIKI DOBRI BILI,
VENDAR NE MOREJO ZMAGATI VSI,
GARNBRET, ROGLIČ IN SAVŠEK SO TI;
VRHU OLIMPA SO ZLATI BILI.

TO JE OGROMEN OSEBNI USPEH,
ZAZNAMOVAL BO ŽIVLJENJA VSEH TREH,
V ZGODOVINI ZAPISANO BO,
DA SO VSI TRIJE DOBILI ZLATO.

TAKŠEN USPEH PA NE PRIDE ČEZ NOČ,
STARŠI SO VSEM V VELIKO POMOČ,
AMPAK NOBEDEN BI ŠPORTNIK NE BIL,
ČE ZASE NEBI NIČESAR NAR’DIL.

PRAV OBČUDUJEM TE MLADE LJUDI,
KI RES VEDO, KAJ BI RADI BILI.
REDKI DOSEŽEJO VELIK USPEH,
MARSIKDO PA SE POBIRA PO TLEH.

DANES KOŠARKARJI IGRAJO ZA BRON,
ČE OSVOJIJO GA, PRESREČNA BOM,
AKO MEDALJE NE BODO DOBIL’,
BOMO OD ŽALOSTI SE GA NAPIL’.

NA HRUŠICI, 7.8.2021   (585.)