Šilce sadjevca za zdravje

Sadjevec je brezbarvno žganje, izdelano iz sadne drozge z dvakratno destilacijo. Podobno kot za vino je tudi pri žganju pomembna kakovost sadja, iz katerega je narejeno in po katerem ima značilen okus.

Sadjevec je iz mešanega sadja, pri nas običajno iz jabolk in hrušk, ki so najpogostejše slovensko sadje. Če je iz ene vrste sadja, pa se imenuje po njem, na primer hruškovec, tepkovec, viljamovka, slivovka, češnjevec ali kirsch in podobno.

sadjevec-ss.1407865473.jpg.o.600px.jpg

Nekateri domače žganje obogatijo z izvlečki, na primer različnih rastlin, vsi sadjevci pa imajo menda tudi zdravilne učinke, seveda le ob občasnem šilcu te močne pijače.

Na Slovenskem ima žganjekuha dolgo tradicijo, dolenjski sadjevec iz hrušk, jabolk in sliv iz dolenjskih travniških sadovnjakov ima celo zaščiteno označbo geografskega porekla. Drozgo žgejo v bakrenih sodih, končni izdelek pa ima izrazit okus po sadju in vsebuje od 37,5 do 48 odstotkov alkohola. Nekateri domače žganje obogatijo z izvlečki, na primer različnih rastlin, vsa pa imajo menda tudi zdravilne učinke, seveda le ob občasnem šilcu te močne pijače. Sadjevec ljudsko pravijo tudi tako imenovanemu sadnemu vinu iz sadne drozge, ki v resnici ni vino, ampak mu je le podobno, in sadni mošt, zato včasih prihaja do zmede.

Hruška je v steklenici

Zelo cenjena je viljamovka iz hrušk sorte z enakim imenom, ki so zelo aromatične in zato še posebej primerne za predelavo v žganje, ki ga nato najmanj nekaj mesecev starajo v lončenih posodah ali steklenicah. Ima od 38 do 50 odstotkov alkohola, njegova aroma pa je skoraj enaka kot v zrelem sadežu, še bolj pa je poudarjena, če ga postrežejo v ohlajenem kozarcu. Znana je pleterska, v pleterskem kartuzijanskem samostanu pa delajo tudi tako s hruško v steklenici. To naredijo tako, da na vejo privežejo steklenico, ko je plod še majhen in nato raste in dozori v njej, potem pa jo zalijejo z žganjem.

Balkanska slivovka

Slivovka je, kot nakazuje ime, sadno žganje iz sliv, ki ga pridelujejo v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji, Bosni in Hercegovini, Bolgariji in na Madžarskem. Pri nas je med drugim cenjena prekmurska slivovka, zaščiteno označbo geografskega porekla pa ima brkinski slivovec, ki ga delajo na širšem območju Brkinov iz brkinskih sliv in češpelj, kar mu da značilen okus. Drozgo zanj žgejo v bakrenih kotlih, dobljeno žganje pa ima do 48 odstotkov alkohola.

Na Balkanu slivovki rečejo šljivovica. Žgana je dvakrat iz slivove drozge, ima od 35 do 50 odstotkov alkohola, prepečenica pa celo do 90 odstotkov. Samo enkrat žgana je mehka slivovka (mekana šljivovica) s 25-30 odstotki alkohola. Kadar slivovko naredijo z dodatkom strtih slivovih koščic, ima trpek okus, najboljša pa je iz drobnih bosanskih sliv. Ponekod jo starajo v lesenem sodu in ji dodajo karamel, taki pravijo stara slivovka (stara šljivovica). Med tako staranimi je posebej znana manastirka, ki je hkrati tudi ime blagovne znamke. Delajo jo iz drozge sliv sorte madžarka in vsebuje do 45 odstotkov alkohola. Podobni žganji sta nemški quetsch iz češpelj in francoski mirabelle iz mirabel, ki so podvrsta slive rumene barve, najboljše pa menda rastejo v francoskem Metzu. V kuhinji se največ uporablja češnjevo žganje ali kirsch, in sicer za flambiranje in odišavljanje sadnih kup in sladic, iz njega pa delajo tudi različne likerje in koktajle.

Več receptov na povezavi www.finance.si/galerije/5158

WordPress Themes