Kako še v tem življenju uresničiti sanje? – http://www.zenska.si/aktualno/kolumna-aktualno/kako-se-v-tem-zivljenju-uresniciti-sanje/

Sanja Macur

januar 4, 2016 / 1 teden ago

Pred štirimi leti, ko sem bila še vihrava popotnica brez otrok, sem se sama podala na potovanje po Indiji. Natančneje, po najbolj tradicionalnem predelu – Rajasthanu. Po tem, kaj vse sem tam doživela, bi lahko posnela film, si včasih mislim. Napisala knjigo. Predala naprej inspiracijo. To neverjetno potovanje mi je v več pogledih spremenilo življenje in mene samo. Bilo je, kot bi se vpisala v šolo življenja. In eno izmed »lekcij«, ki sem jih imela priložnost vsrkati, bi rada delila z vami v naslednjih vrsticah. Če bo zato eden izmed vas, ki boste to prebrali, stopil pogumneje svojim sanjam in željam naproti, so dosegle svoj namen.

»Kaj bi danes počela, če bi vedela, da boš jutri umrla?« me je nenadoma vprašal Raji, domačin v Jaipurju, medtem, ko sva sedela na strehi ene izmed hiš, klepetala o življenju Indijcev in Evropejcev. »Kaj bi si resnično, ampak resnično želela početi, Sandja?« tako so me klicali Indijci, simpatično prepričani, da je moje ime Sanja indijskega izvora.

Globoko sem vdihnila, spila požirek sladkega indijskega piva, dvignila pogled in počasi rekla: »Če bi vedela, da bom jutri umrla … Bi nocoj želela peti. Svoje pesmi drugim. Z zaprtimi očmi.«

Raji je priprl oči, pretehtal, kar sem rekla, odločno ugasnil cigareto in mi odgovoril: »Kako pa veš, da ne boš jutri umrla, Sandja? Ljudje v povprečju živimo 70 let. Veš, 70 let ni tako dolga doba, da bi si lahko privoščili čakanje. Zakaj čakaš?«

»Bojim se, da nisem dovolj dobra. Da mi ne bo uspelo… Bojim se, ali bo drugim moja glasba sploh všeč.«

»Hm, ko boš stara 70 let, boš ugotovila, da drugi ne mislijo toliko na nas, kot smo ves čas življenja mislili, da mislijo. A takrat bo marsikaj mimo. Nihče drug ne bo oškodovan, če ne boš šla za tistim, kar si želiš, razen tebe same. Samo ti si odgovorna za svojo srečo. In če boš še kdaj v dvomih, se spomni na to zgodbo:

Nekega dne so Britanci od Indijcev naročili zabojnik s 1000 rakci. Ko so ga prejeli, so ugotovili, da je zabojnik nepokrit. Poklicali so v Indijo in vprašali, kako so si drznili poslati zabojnik brez strehe. In Indijci so vprašali, ali nemara manjka kakšen rak? Britanci so jih prešteli in ugotovili, da so vsi tam. Čudili so se in vprašali Indijce, kako je to mogoče. In Indijci so dejali – raki so samo živali. Namesto, da bi vsi poskušali splezati iz zabojnika, so nenehno vlekli druge rake za noge, da bi jih potisnili navzdol in sami prišli na vrh. In ko so prišli na vrh, so jih drugi raki potisnili navzdol. In tako niti enemu ni uspelo splezati ven. In so še vedno vsi v zabojniku.

Tako je pogosto tudi z ljudmi,« je zaključil Raji, medtem ko sem razmišljala o njegovih besedah, in se jezila nase, zakaj res za vraga končno že ne skočim v to, kar me osrečuje. Nadaljeval je: »Zato se na druge nikoli ne smemo ozirati. Slediti moramo svojim sanjam in vse svoje sile usmeriti v to, kar si želimo.«

In ko sva tako sedela v tišini in poslušala mešanje zvokov glasnih tuk-tujev, kamel, motorjev in krikov trgovcev z ulic Jaipurja, mi je dal še eno življenjsko popotnico. »Vso moč za srečo moramo najti v sebi. V nas klije seme, ki ga moramo razviti v mogočno drevo. Če lahko uspe kalčku, ki ga porinemo v zemljo, lahko uspe tudi nam. Vsakemu izmed nas.»

Ta pogovor z Rajijem na strehi nemirnega Jaipurja je kasneje močno pripomogel k temu, da sem nekega dne končno nehala čakati na pravi trenutek. Zbrala pogum in skočila. Končno sem prenesla eno izmed svojih pesmi s črno-belih tipk klavirja na trak. Občutek je bil fantastičen! In prav nič zastrašujoč.