Pahor, a’ te je kaj sram,
ker si ‘puf’ nakopal nam,
in hrvaški sporazum,
ki ti je zameglil um?
Meni, upokojenki,
si ukradel leta tri,
nikdar mi ne bo lepo,
kot bi mi lahko bilo.
Če bi dobro delal ti,
in bi znal vladati,
danes dobro bi živel’,
in lepo bi se imel’.
Smo tako v kaši mi,
ki si jo zakuhal ti.
Kdo bo zdaj nas reševal,
ko si ti vse zasral?
Sem vesela jaz zelo,
da si končno vzel slovo.
Zdaj naj pride mandatar,
ki mu je Slovencev mar!!!
SLADKOSNEDE ŽUŽELKE
ČMRLJ LETA IN BRENČI,
Z ROŽICE NA CVET HITI,
VES OKROGEL IN KOSMAT,
MEDEK ON NABIRA RAD.
PRILETI ČEBELICA,
Z MEDOM RADA SE SLADKA,
LETA Z ROŽICE NA CVET,
DA POSRKA SLADEK MED.
RAZNE MUHE TUDI Å E,
PRIDEJO NA ROŽICE,
KER PA MEDA NIČ VEČ NI,
GREDO K DRUGI ROŽICI.
CVET JIM ČAÅ ICO ODPRE:
”POSLADKAJTE MUHE SE,
JUTRI NAVSEZGODAJ SPET,
VAM PONUDIM SLADEK MED.”
METULJČEK
METULJČEK S KRILI FRFOTA,
DA BI OPAZILA GA,
MIMO MENE PRILETI
IN NA CVETU OBSEDI:
”DOBRO ZDAJ ME TI POGLEJ
IN RESNICO MI POVEJ,
ALI LEP SE TEBI ZDIM,
KO NA ROŽICI SEDIM?”
”RES SI LEP, METULJČEK TI,
VSAJ TAKO SE MENI ZDI,
VPRAÅ AJ PA METULJČICO,
ALI NJEJ SE ZDI TAKO.”
PRILETI METULJČICA
IN METULJA PREPOZNA:
”PRIDI TI METULJČEK MOJ
IN ZAPLEÅ I PLES Z MENOJ.”
V BLIŽINI VIDIM RES,
DVEH METULJEV NORI PLES,
S KRILI MAHATA V SLOVO
IN ODPLEÅ ETA V NEBO.
PESEM S PLANINE
SPODAJ ZELENO MORJE,
ZGORAJ MODRO OBZORJE,
IN LUNA SREDI MODRINE,
GLEDA LEPOTO Z VIÅ INE.
TRAVA SE Z ROSO UMIVA,
ČEBELA SE V CVETU SKRIVA,
PAJEK NA SREDI MREŽE,
Z NITKO MUHO POVEŽE.
POD DREVJEM GOBICA RASE,
V DALJAVI SE SRNA PASE,
POLH PA SREDI DREVESA,
IZ STORŽA SEMENA OTRESA.
V DALJAVI ZVONEC POZVANJA
IN KRAVE SKUPAJ NAGANJA.
ČLOVEÅ KI GLASOVI V DALJAVI,
ZARES SO MOTEČI POJAVI.
NAENKRAT ROMANTIKA MINE,
ČAROBNA LEPOTA IZGINE,
OD MIRNIH, ZELENIH PLANIN,
OSTANE SAMO Å E SPOMIN.
JUTRO V ZELENEM
KOMAJ ZJUTRAJ SE ZBUDIM,
SRED’ ZELENIH TEH PLANIN,
SONČNI ŽARKI ŽE Z NEBA,
GREJEJO PLANINSKA TLA.
MUHE V SONCU PLEÅ EJO,
PTIČICE PREPEVAJO,
DVA METULJA JUTRANJA,
PLES POLETJA PLEÅ ETA.
RADA GLEDAM TO NARAVO,
VSO SPOKOJNO IN PA ZDRAVO,
KI JE TU ZA VSE LJUDI,
DA ODREÅ I NAS SKRBI.
VEČ JI ČASA POSVETIMO,
SE V NAROČJE JI VRNIMO,
KER OTROCI SMO NARAVE,
KI JE MATI NAÅ E MAME.
PLANINSKO POLETJE
URA KMALU BO DESET,
ZUNAJ SE OGREVA SPET.
SONCE SIJE RES MOČNO,
KMALU BO PREVEČ TOPLO.
TALE TEDEN VROČ JE RES,
TUDI SREDI TEH DREVES,
SONCE KAŽE SVOJO MOČ,
DAN ZA DNEM JE BOLJ VROČ.
TAKEGA POLETJA Å E
DO SEDAJ NE SPOMNIM SE,
DA JE VROČE SRED’ PLANIN
IN PRED SONCEM JAZ BEŽIM.
SPODAJ V DOLINI PA
KOT V KOTLU JE MENDA,
TRIDESET IN VEČ STOPINJ,
MENE ”RIHTALO” BI ”HIN”.
SO ZATO PLANINE RAJ
IN TAKO BO VEKOMAJ.
KDOR VROČINE SE BOJI,
NAJ V PLANINE POHITI.
JOJ, KAKO JE DANES PRIMA,
NI TAKO VEČ MRZLA ZIMA,
KER JE SONCE ČEZ GORO,
SPET MED NAS POKUKALO.
DAN ZAČENJAMO SMEJE,
KER OGRELO JE SRCE,
NAKOPIČENE TEŽAVE,
NAM IZBILO JE IZ GLAVE.
MORAMO SE GA NAUŽIT’,
IN IZ TOPLE HIÅ E PRIT’,
VEN, NA BELO TO PLANJAVO,
DA SI RAZBISTRIMO GLAVO.
BISTRA GLAVA NAM POMAGA,
DA TEŽAVE SE PREMAGA,
SPLOH PA MOR’MO BITI FIT,
ČE ŽELIMO KAJ NAR’DIT’.
A ZA LETOS SMO STORILI
VSE, KAR SMO SE NAMENILI,
ZDAJ PA ČAS JE ZA POČITEK,
SONČNIH ŽARKOV ‘NAUŽITEK’.
27. 10. 2010
ZUNAJ TOPLO SONCE SIJE,
MENE PA OD JEZE ZVIJE-
-VETER PIHA Z’LO MOČAN,
KI MI JE POKVARIL DAN.
RADA BI IZ HIÅ E Å LA,
MALO SE POSONČILA,
PA MI VETER NE PUSTI,
V NARAVO DIHATI.
ZUNAJ JE ZARES LEPO,
SVETLOMODRO JE NEBO,
SEM IN TJA OBLAČEK BEL,
NA MODRINO JE PRIÅ EL.
JAZ PA TU ČEPIM DOMA,
KOT, DA SEM UJETNICA,
POMLADANSKO SONČECE,
SKOZI OKNO GLEDAM LE.
VETER, DAJ ODPIHAJ SE,
STRAN OD MOJE HIÅ ICE,
DA NA SONCE GREM SEDET,
MOJE SI KOSTI POGRET.
9.4.2011
Vesna spet je mamica,
Kleja pa je sestrica,
drugič očka Sebastijan,
je od sreče nasmejan.
Vesni mi čestitamo,
ji želimo vse lepo,
Neji pa veliko let,
da bo z nami tu na svet’.
Joža tudi je nekje,
kjer mu brki spet sive,
tretjič dedek je postal,
danes spet bo praznoval.
Tretjič babica Lilijana,
zopet vsa je nasmejana,
zdaj ima tri vnukinje,
in vsa iz sebe je.
Dalija je tukaj še,
ki že drugič teta je,
njena mala hčerkica,
pa je zdaj sestričnica.
ČESTITAMO, Hruščani
KO PREBIRAM ČASOPISE,
ME KAR MRZEL POT OBLIJE,
KER TAM MED NOVICAMI,
PRAV NOBENE DOBRE NI.
BEREM TO POLITIKO,
KI JE VSA POD KRITIKO,
DELATI NIHČE NE ZNA,
ENA SAMA JE MEGLA.
STOLČKE GREJEJO VSI,
DELO PA JIM DOL VISI,
LE, DA PARLAMENT BI STAL,
DA JIH VRAG NE BI POBRAL.
NAROD VEDNO BOLJ TRPI,
ZMERAJ BOLJ SMO V R*TI VSI,
SMO NESREČNI Z DNEVA V DAN,
TOLE JE ”B(O)RUTALISTAN”!
A’ SMO SE ZA TO BORIL’,
GLAVE V TORBAH MI NOSIL’,
LETA, TAM 90 – DEVETDESET,
KO SPREMINJALI SMO SVET?
TEGA Å E OBLAST NE VE,
DA MED DRŽAVLJANI VRE,
NJEJ JE VAŽEN LE DENAR,
ZA LJUDI PA NI JI MAR.
HOČEMO LEPO ŽIVET’,
NAREDITITI BOLJÅ I SVET;
KER OBLAST NIČ NE NAR’DI,
BOMO NAREDILI MI…
…Å LI BOMO NA ULICE,
PA NA REFERENDUME,
NAJ POLITIKA IZVE,
DA JI ROK POTEKEL JE!!!
ROJSTNI DAN ‘MAÅ DANES TI,
DAJ, ODVRZI VSE SKRBI
IN PRAZNUJ GA RES LEPO,
S SINOVOMA, ŽENO.
SONJA DANES TI ŽELI,
DA LEPO SE TI GODI,
ZDRAVJA IN VESELJA KOÅ
IN DA VEDNO SREČEN BOÅ .
SOS, 31.7.2011
Daj no sonce, zbudi se,
da spet mal’ pogreješ me,
ne tam gor oblake gret,
ko je spodaj hladen svet.
Pridi in posveti zdaj,
da bo spet življenja kaj,
radi bi veseli b’li
in s teboj uživali.
Je brez tebe žalostno,
nočemo, da je tako,
hočemo toplejši svet,
pridi sonce nas pogret.
ZUNAJ TOPLO SONCE SIJE,
MENE PA OD JEZE ZVIJE-
-VETER PIHA Z’LO MOČAN,
KI POKVARIL MI JE DAN.
RADA BI IZ HIÅ E Å LA,
MALO SE POSONČILA,
PA MI VETER NE PUSTI,
V NARAVO DIHATI.
ZUNAJ JE ZARES LEPO,
SVETLOMODRO JE NEBO,
SEM IN TJA OBLAČEK BEL,
NA MODRINO JE PRIÅ EL.
JAZ PA TU ČEPIM DOMA,
KOT, DA SEM UJETNICA,
SKOZI OKNO GLEDAM LE,
POMLADANSKO SONČECE.
VETER, DAJ ODPIHAJ SE,
STRAN OD MOJE HIÅ ICE,
DA NA SONCE GREM SEDET,
MOJE SI KOSTI POGRET.
9.4.2011
Subscribe
september 23, 2011 9:27 popoldne | 