ČISTO SAMA SEM DOMA,
DELAT’ SE MI NIČ NE DA;
KADAR DELAT’ TREBA NI,
PRAV LEPO SE MI GODI.
SPIM PONOČI, AL’ ČEZ DAN,
PAČ TAKRAT, KO SI ZASPAN;
PA ČE ZUNAJ SONCE JE,
AL’ NA NEBU ZVEZDICE.
PIJEM, KO ZAŽEJA ME,
JEM, ČE LAČNA SEM, AL’NE;
VES ČAS LE ZA SEBE IMAM,
DOBRO GA PORABIT’ ZNAM.
PRAV NIHČE NE GLEDA ME,
KAJ POČENJAM DNEVE VSE;
SEM KOT SRNICA, KI SPI,
IN SE IZ LEPIH SANJ ZBUDI.
NA HRUŠICI, 25.7.2020 (504.)
PA JE SONCE, PA NEVIHTA,
TAKA JE VREMENSKA RIHTA;
ENKRAT SENČNIK ‘MAŠ V ROKAH,
DRUGIČ HITER TEK V NOGAH.
LETOS TO POLETNO VREME,
NI V VESELJE, JE LE BREME;
HITRO VROČE JE ZELO,
KMALU PA JE SPET HLADNO.
ROŽE MOJE PA VESELE,
VREME SO ZA SVOJE VZELE,
NA VSEH OKNIH MI CVETIJO,
HIŠO MOJO POŽIVIJO.
VSAK DAN ZJUTRAJ JIH ZALIVAM,
V NJIHOVI LEPOTI UŽIVAM,
A ZVEČER SO ZOPET ŽEJNE;
VODNE ŽELJE SO BREZMEJNE.
NA HRUŠICI, 22.7.2020 (503.)
Subscribe
julij 25, 2020 2:16 popoldne | 