OKTOBRSKO SONCE

ZUNAJ, NA TOPLEM ME SONČECE GREJE,
JAZ PA ZAZREM V JESENSKE SE VEJE;
NA ZLATIH LISTIH OKO MI POČIVA,
V SKLEDO LEPOTE NAVDIH MI NALIVA.

DANES ZA MENE PRESNETO JE VROČE,
AMPAK, NAJ BO, ČE TO SONČECE HOČE;
RADA NA SONCU, NA TOPLEM SEDIM,
KER ENERGIJE VELIKO DOBIM.

TO ENERGIJO PRIHRANIM ZA ČASE,
KO ŠKORNJE IN BUNDO BOM DEVALA NASE;
UPAM, DA ME TAKRAT ZEBLO NE BO,
KO BO NAD MANO LE MRZLO NEBO.

DANES LAHKO NA BALKONU SEDIM;
NAD HIŠAMI V SENCI PA VIJE SE DIM;
SONCE V PRISOJAH JE MOČNO ZELO,
A V OSOJAH PA LE NI TAKO.

ZIMA POČASI PRIHAJA MED NAS,
NAS OPOMINJA NA PRAZNIČNI ČAS;
BODO TAKRAT ZARES DOLGE NOČI,
SONCE PA NE BO IMELO MOČI.

NAMESTO LISTJA NA DREVJU LUČI,
BODO KRASILE NAM ZIMSKE DNI;
TAKRAT NA TIHEM ŽELELA SI BOM,
DA BI MI SONCE SEGRELO BALKON.

 NA HRUŠICI, 23.10. 2019   (466.)

IZGUBLJENO ZDRAVJE

DANES SEM VSA NAROBE;
KAŽE, DA BOM ŠLA PO GOBE;
GLAVA JE KOT ČEBELNJAK,
IN MAJAV JE MOJ KORAK.

SPLOH PRITISKA NIMAM NIČ;
ALI JEMLJE ME HUDIČ?
GRLO ME BOLI IN ZOB;
POLNA SEM VSEH TEGOB.

POSTELJA ME ČAKA TAM,
DA V NJEJ SE PORAVNAM,
ČAKAM, DA POZDRAVIM SE,
DA ŽIVLJENJE VRNE SE.

VES DAN SEM V POSTELJI,
KER ME VSE TELO BOLI,
ŠE VROČINO ZDAJ IMAM;
SE POZDRAVITI NE ZNAM.

DRUGI DAN SEM BOLNA ŽE;
TA BOLEZEN MOTI ME,
ČAJE PIJEM, SADJE JEM,
VEN NA SONCE SPLOH NE GREM.

SONCE PA, KOT ZANALAŠČ,
ZEMLJO OVIJA V ZLATI PLAŠČ;
JAZ POD PLAŠČEM BI BILA,
DA BI SE POZDRAVILA.

TO SO MOJE ŽELJE LE,
DA ŽIVLJENJE LAŽJE JE;
KO BOLEZEN BO ODŠLA,
SPET BOM SONJA SONČKOVA.

NA HRUŠICI, 21. + 22. 10. 2019  (465.)