30. 12. JE ZAME TAK

DANES IN ŽE NEKAJ DNI,
SONCE ZLATO SVETI MI,
SMISEL MI ŽIVLJENJA DA,
KO NA SEBI ČUTIM GA.

NEKAJ TEDNOV JE TEGA,
KAR Z ZDRAVJEM ŠEPAVA,
SONCE DAJE MI MOČI,
DA TELO SPLOH PREŽIVI.

NEKAJ ME ZADELO JE,
‘DOHTAR’ NIČ O TEM NE VE,
DAL MI JE PREGLEDAT KRI,
A BOLEZNI VIDEL NI.

JAZ PA KAKOR CUNJA SEM,
KAJ BI RADA, SPLOH NE VEM,
LUKNJE V SPOMINU IMAM,
VEČ NE VEM, NE KOD NE KAM.

KER JE VREME RES LEPO,
VSAK DAN MISLIM LE NA TO,
DA TELO POZDRAVI SE,
ČE BO SONCE GRELO ME.

KMALU BOM ODŠLA OD TOD,
V NARAVO, NA SPREHOD,
NA SVETLOBO IN NA ZRAK,
DOKLER VAREN JE KORAK.

KO BO MRZEL SNEG NA TLEH,
IN NA MOJIH VSEH POTEH,
BOM TAKRAT BOLJ ZA PEČJO,
KJER BO VARNO IN TOPLO.

NA HRUŠICI, 30.12.2018  (373.)