SONCE MI POMENI (SKORAJ) VSE

KADAR SONCE SIJE NAME,
ME POPOLNOMA PREVZAME,
KO PA NJEGA NI NIKJER,
V MOJI DUŠI JE NEMIR.

ČAKAM GA, DA SPET POSIJE,
V SVOJO ME TOPLINO OVIJE,
SEM TAKRAT Z NJIM ZASLEPLJENA,
KER ZA SONCE SEM ROJENA.

ZAME JE ŽIVLJENJA REKA,
ČE GA NI, SRCE  ZAVEKA,
KER PO SONCU HREPENI,
DAN ZA DNEM, VSE ŽIVE DNI.

22.12.2017

BOŽIČNI DAN (25.december 2011 –spomini na fb)

LEP BOŽIČNI DAN MINEVA,
ZVEZDICE SE KAŽEJO,
DOLGA NOČ SE SPET ROJEVA,
TREBA BO V POSTELJO.

MORAM REČI, DA SEM SREČNA,
KOT ŽE DOLGO NE TAKO,
UPAM, DA BO SREČA VEČNA,
NAJ JO VSI OBČUTIJO.

VSI DOMAČI SMO SE ZBRALI,
NA KOSILU TU PRI NAS,
JEDLI SMO IN KLEPETALI,
POZABILI SMO NA ČAS.

K NAM PRIŠEL JE ŠE BOŽIČEK,
NAM PRINESEL JE DARIL,
TA PRIJAZEN, RDEČ MOŽIČEK,
TAM POD JELKO JIH JE SKRIL.

SMO BILI DARIL VESELI,
SO ISKRILE SE OČI,
SKUPAJ SMO SI ZAŽELELI,
ŠE VELIKO TAKIH DNI.

STARKA ZIMA (20. 12. 2009)

Nimam rada Starke Zime,
še celo sovražim jo,
vleče se, da vse me mine,
vedno sem v sporu z njo.

Rada se nastavljam soncu,
pa mi tega ne pusti,
čakam le, da bo pri koncu,
da pogrejem si kosti.

Ljubim travnike zelene,
pa jih sanjam le lahko,
z mano dela kakor hoče,
nič ne morem jaz za to.

Kadar pa se poslovila,
Starka Zima bo od nas,
hitro bom jo pozabila
in zavriskala na glas.

Sonja Srna,
20. 12. 2009  www.mismozastvar.com-poezija

DOMOVINA, TAKO TE ČUTIM (26.12.2017)

DANES ŽE DRUGI JE PRAZNIČNI DAN,

VČERAJ BOŽIČEK PRIŠEL JE NA PLAN,

DAN PA DANAŠNJI SPOMINE BUDI,

DA SAMOSTOJNI BI RADI BILI.

SEDEMINDVAJSET JE LET OD TEDAJ,

KO PLEBISCIT JE PRIŠEL V NAŠ KRAJ,

SEM NA VOLITVE PONOSNO ODŠLA,

SAJ SAMOSTOJNA BI RADA BILA.

SEM GLASOVALA ZA DOBRO VSEH NAS,

DA BI MOČNEJŠI SLOVENSKI BIL GLAS,

DOSTI BILO MI JE YUGE TAKRAT,

NISEM ŽELELA V NJEJ VEČ OSTAT’.

DANES, KO SEM PREHODILA TO POT,

VIDIM, DA POLNA PREVAR JE IN ZMOT,

PREJ SMO OD LUMPOV ”DALEKO” BILI,

DANES PA ”NAŠI” SO LOPOVI VSI.

DRUGO SO ŠVICO OBLJUBLJALI NAM,

DANES PA ŠVICE NI, ČE NISI TAM,

SVOJO DRŽAVO IMAMO ZDAJ MI,

IN PA PEŠČICO BOGATIH LJUDI.

TI NAM KROJIJO USODO VSAK DAN,

DELAVEN NAROD JE VSE BOLJ BOLAN,

BOG NAJ USMILI POLITIKOV SE,

DA NAM DRŽAVE UNIČIJO NE.

NISMO ZATO SE V VOJNI BORIL’,

DA BOMO LAČNI IN BOSI HODIL’,

HOČ’MO POŠTENO DRŽAVO IMET’,

IN PA DOSTOJNO TER MIRNO ŽIVET’!!!!

SONCE JE ŽIVLJENJE

RES SI LEPO, SONCE MOJE,
RADA GLEDAM LICE TVOJE,
SPREMLJA ME, KO SE PREDAM,
TVOJIM ŽARKOM DAN NA DAN.

SVETLA ME TOPLOTA GREJE,
ENERGIJA NIMA MEJE,
ČUTIM TE IN TO MI PRIJA,
RADOSTNO TELO TE VPIJA.

VEDNO VEČ SI TE ŽELIM,
LE PO TEBI HREPENIM,
ŽALOSTNA SEM, KO JE MRAZ,
KER MI SKRIVAŠ SVOJ OBRAZ.

MOJE TE SRCE POGREŠA,
KO SE TEMA VSAK DAN VEČA,
AMPAK JAZ ŽIVIM ZA ČASE,
KO TE BOM IMELA ZASE.

ZDAJ PA, KADAR TI ZAIDEŠ,
SPET TE ČAKAM, DA VZIDEŠ,
KER TEDAJ KAR OŽIVIM,
SE ŽIVLJENJA NE BOJIM.

SONCE MOJE

SONCE MOJE VSTALO JE,
IN JE VRH MEŽAKLE ŽE,
SE POČASI VZPENJA GOR,
MENI JE LAHKO ZA VZOR.

POLOVICO VIDIM GA,
KO SE VZPENJA DO NEBA,
VENDAR ZLATA KROGLA BO,
KMALU ZLEZLA NA NEBO.

ME TAKRAT POGRELA BO,
DA MI V DUŠI BO TOPLO,
RADA SONCU SE PREDAM,
ČAKAM NANJ IZ DNEVA V DAN.

DELA LOTIM SE LAHKO,
MI TAKRAT NI NIČ TEŽKO,
KAR JE TREBA NAREDIM,
ZRAVEN MALO SE SPOTIM.

KO JE NAREJENO VSE,
TREBA JE SPOČITI SE,
RADA SEDEM K PIVU JAZ,
TUDI, KO JE ZIMA, MRAZ.

HVALNICA SONCU

HVALA SONCE, DA SIJEŠ NAME;
BREZ TEBE NE BI BILO MOJE MAME,
BREZ TEBE NE BI BILO MENE,
IN ŽIVE DUŠE NA ZEMLJI NOBENE.

ZATO TI ZDAJ PIŠEM PESMI,
ČEPRAV ČASI NA ZEMLJI SO RESNI;
TO PESEM TI PIŠEM V ZAHVALO,
DA(ZAME)SI USTVARILO MORSKO OBALO.

TU NAJDEM VIRE ŽIVLJENJA,
ČEPRAV DANES TUDI TRPLJENJA;
AMPAK, KO JAZ GLEDAM TEBE,
SKRBI V MENI NI VEČ NOBENE.

VEDNO SI TI BILO MOJ NAVDIH,
OB TEBI PORAJA SE TALE STIH,
ZATO TE IMAM NEIZMERNO RADA,
TEBI LAHKO KONKURIRA LE ČOKOLADA.

TOLE TI PESMICO JAZ POKLANJAM,
SE TI RESNIČNO GLOBOKO PRIKLANJAM;
BREZ TEBE TE PESMICE NE BI BILO,
BREZ TEBE NA ZEMLJI BILO BI PUSTO.

SONJA SRNA, 22.9.2017

SPRAVNI STIHI

Je napočil ta trenutek,
ko dobila sem občutek,
da se z dobro voljo da,
zlo pregnat’ s tega Sveta.

K Emi sem povabljena;
skupaj pivo pijeva,
Srečo tudi pride tja,
z nama on poklepeta.

Sem zato se odločila,
roko v spravo ponudila,
sem sosedu Srečotu,
ko pri nama je ‘sedu’.

Sosed roko je sprejel,
skoraj ni besed imel,
topel stisk mi pa pove,
da pozabljeno je vse.

Desetletja moj pogled,
bil je vedno v tla vpet,
kadar srečala sva se,
a pogledala se ne.

Niti on ni kriv, ne jaz,
da sva skrivala obraz,
starši so tako hotel’,
da se gledat’ nismo smel’.

Zdaj, ko staršev nimava;
ko oba starejša sva;
zdaj napočil je ta čas,
čas prijateljstva za nas.

Dober sosed je zaklad,
moramo ga spoštovat’,
za sovraštvo placa ni,
tja do konca naših dni.

Sonja Srna, 28.8.2017

ZA MARJANO

SMO SOSEDJE SE ZMENILI,
DA TI BOMO POKLONILI,
NEKAJ MALEGA ZA POT,
KI TE PELJE PROČ OD TOD.

VEMO DA POTUJEŠ RADA,
DA PREBLIZU JE GRANADA,
IN ZATO AVSTRALIJA,
VABI TE, DA PRIDEŠ TJA.

AVANTURE TI PONUJA,
TE Z NIČEMER NE UTRUJA,
TVOJ SVOBODNI SRČEK PA,
KOMAJ ČAKA, DA GRE TJA.

MODRO TE NEBO POZDRAVI,
PA RDEČ PESEK V PUŠČAVI,
PLAVO MORJE VSE OKROG;
RES UMETNIK BIL JE BOG.

TAM TE ČAKAJO ŽIVALI:
KENGURUJI IN KOALI,
IN VELIKO DRUGIH ŠE,
KI ŽIVIJO TAMKAJ LE.

KO ODŠLA BOŠ NA TO POT,
NAJ TA MINE BREZ NEZGOD,
SREČNO NAJ POTEKA VSE,
KAR NAMENJENO TI JE.

KO SE VRNEŠ SPET NAZAJ,
V PODALPSKI MALI RAJ,
BOMO TE VESELI VSI,
ZNANCI IN PRIJATELJI.

Sonja Srna, 24.8.2017

”TAKLE ‘MAMO”

ZJUTRAJ MORJE VABI ME;
DANES PAČ ZARES SE GRE,
JE MOJ KRIŽ POŠKODOVAN,
MORAM PLAVAT’ DAN NA DAN.

VODA MRZLA JE ZELO,
V NJEJ MEDUZE PLAVAJO,
SPET STOPICAM SEM IN TJA,
V VODO SE MI SPLOH NE DA.

AMPAK MORAM IT’ ZATO,
DA SE KRIŽ POZDRAVIL BO,
PLAVANJE ZDRAVIL(N)O JE,
PA ČE HOČEM ALI NE.

ČE PA ZDRAVA HOČEM BIT’,
V MORJE MORAM JAZ ODIT’;
GLEDALA SEM TAM LJUDI,
KI SO V VODI PLAVALI.

SIVE GLAVE VIDIM JAZ,
KI JIH NIČ NE MOTI MRAZ,
JAZ PA JAVKAM, STOKAM TAM,
IN NE VEM NE KOD, NE KAM.

MOŽ V VODO KLIČE ME,
NAJ SE KONČNO ZMIGAM ŽE,
ČAKA V NJEJ ME IN BODRI,
MENI PA SE NE MUDI.

KONČNO LE PREMAGAM STRAH,
KI ME JE DROBIL V PRAH;
SEM POGUMNO PLAVALA,
DA BI KRIŽ POZDRAVILA.

V IZOLI, 13.8.2017