KORONA, OSTANI DALEČ!

NOVI VIRUS ME NAUČIL LEKCIJ JE ZA MNOGO LET;
TUDI, ČE SE SPET POJAVI, MORALA BOM PREŽIVET;
MISLI MOJE MI VELIJO, DA SE JAZ MU NE PUSTIM,
TUDI, ČE ME BO OGROŽAL, SE POGUMNO NAJ BORIM.

BOGU HVALA, DA SE VIRUS JE UMAKNIL DALEČ STRAN,
SAJ BI SE MI ŠE ZMEŠALO V KARANTENI DAN NA DAN;
DOLGO SEM ČAKALA TO, DA VIRUS GRE OD NAS,
NADOKNADITI BO TREBA VES TA IZGUBLJENI ČAS.

BO DRŽAVA BONE DALA, DA NE BOM SAMO DOMA,
ŠLA BOM, KAMOR BOM HOTELA; LEPA JE SLOVENIJA;
NEKAJ EVRČKOV OSTALO ZA UŽIVANJE JE ŠE,
ŽE RAZMIŠLJAM, ALI NAJ NA MORJE GREM, ALI V GORE.

MORJE ZMERAJ ME OČARA, RADA TAM SEM Z NJIM,
KO GA GLEDAM IN POSLUŠAM, VEM DA RES ŽIVIM;
VEDNO DO SEDAJ PRIJAZNO JE BILO Z MENOJ,
JAZ PA SE ZAVEDAM, DA JE ”KRIV” ZA MOJ OBSTOJ.

ČE BI NJEGA NE BILO, TUD’ MENE NE BI B’LO,
TEGA VEDNO SE ZAVEDAM, KO MI JE LEPO;
MORJE ZAME JE ŽIVLJENJE TUKAJ IN SEDAJ,
VEM, KO MENE VEČ NE BO, BO MORJE VEKOMAJ.

GORE PA SO PREVISOKE; NOČEM ITI GOR,
ČE ŽELIŠ DO VRHA PRITI, MORAŠ BITI NOR;
KER KONDICIJE MI MANJKA, RAJE MORJE IMAM,
KO PA MORJA VEČ NE BO, TAKRAT BOM ŠLA DRUGAM.

NA HRUŠICI, 21.5. IN 27.5.2020    (497.)

SLOVENCI SMO – že drugič z moje strani posodobljena partizanska koračnica KOVAČI SMO

Na današnji dan, 15.5.2020, pa tale ”stvaritev” prav paše….JANŠEVA VLADA JE NAMREČ PREKLICALA EPIDEMIJO COVID-19.

SLOVENCI SMO IN NAŠA VLADA,
SKOVALA NAM JE ZDRAVJA KLJUČ,
PRIHODNOST SVETLA SE JE RODILA,
PRIŽGALA JE ŽIVLJENJA LUČ.

UDAR NA UDAR IN BREZ ODMORA,
SE VLADA TRUDI ZDAJ VSE DNI;
NEVARNI VIRUS ŽE V PRAH SE RUŠI,
”UJETO” LJUDSTVO SE BUDI.

IN NARODU SKOVALI ZDRAVJE,
S KLADIVOM VLADINIM SMO MI,
STRAHOVE STRAŠNE, BOLEZNI TEŽKE,
USPELI SMO PREMAGATI.

NA HRUŠICI, 26.4.2020-takrat napisana, danes, 15.5.2020 posodobljena.

ROŽE IN DEŽ

OKNO SOBE DEŽ UMIVA,
KO PO ŠIPAH SE RAZLIVA,
ROŽICE PA NA POLICI,
GLEDAJO V OČI RESNICI.

PRVI DEŽEK NANJE PADA;
VODO VSAKA IMA RADA;
DOLGO ZIMO SO PRESPALE,
DEŽNE KAPLJICE SANJALE.

DANES SANJE SO RESNICA,
SAJ JIH DEŽEK NEŽNO ŠPRICA;
ROŽICE SO OŽIVELE,
IN CVETETI SO ZAČELE.

KMALU BODO POKAZALE,
KAJ POZIMI SO SKRIVALE;
S CVETJEM BODO SE BAHALE,
KI BO VREDNO VSE POHVALE.

VSA VESELA ROŽE GLEDAM,
NJIH LEPOTE SE ZAVEDAM,
KO DEŽJA NI, JIH ZALIVAM,
IN PRI DELU TEM UŽIVAM.

ROŽE MOJE SO VESELE,
SPOROČILO TO SPREJELE;
DA NEKDO IMA JIH RAD,
NAJ BO ZIMA AL’ POMLAD.

NA HRUŠICI, 12.5.2020         (496.)

POTRPLJENJE NA PREIZKUŠNJI

STRAŠNI NOVI VIRUS TI,
NOČEM DA OB MENI SI,
HOČEM, DA GREŠ STRAN OD TOD;
DAJ, ODPRAVI SE NA POT!

SPLOH NE MARAM S TABO Ž’VET,
SAJ S TEBOJ JE SVET PREKLET;
VSAK SE VSAKEGA BOJI,
ZDAJ PRIJATELJEV VEČ NI.

V DRUŽINAH JE NEMIR,
V ZRAKU ČUTI SE PREPIR;
TUJEC ZDAJ JE LASTNI SIN,
STARŠI POLNI BOLEČIN.

TA KORONA REZAT ZNA,
VSO LJUBEZEN IZ SRCA!
KDAJ BO VSE, KOT JE BILO,
ALI SPLOH BO KDAJ TAKO?

MISEL ME GLOBOKA ŽRE,
DA NAŠ SVET V FRANŽE GRE;
KDAJ SE NAŠEL BO HEROJ,
KI IZNAŠEL BO NAPOJ.

NAJSI BO CEPIVO TO,
KI NAS VAROVALO BO,
TUD’ TABLETA DOBRA BO,
DA SE LE POZDRAVIMO.

VSE ČLOVEŠTVO ČAKA TO,
KDAJ NAM ZOPET BO LEPO,
DA ŽIVELI BOMO VSI,
BREZ STRAHOV IN VSEH SKRBI.

NA HRUŠICI, 10.5.2020              (495.)

ZGODOVINSKI DAN

JE DANAŠNJI PRAZNIK DAN,
V ZGODOVINI PREPOZNAN;
SLOŽNI SMO BILI TAKRAT,
ČE HOTELI SMO OBSTAT’.

OKUPATOR JE PRIŠEL,
DOMOVINO JE ZAVZEL;
TAKRAT FANTJE IN MOŽJE,
VZELI OROŽJE SO V ROKE.

V VOJNO Z DOMA SO ODŠLI,
SAJ POGUMNI SO BILI:
NJIM PA ŽE NE BO SOVRAG,
STOPIL ČEZ DOMAČI PRAG!

ŠTIRI LETA IN ŠE ČEZ,
JE SOVRAŽNIK ZLIVAL BES;
STRELJAL, BOMBANDIRAL JE,
NAROD JUGOSLAVIJE.

MI, SLOVENCI SMO TAKRAT,
BRATU V VOJNI BILI BRAT;
SMO SI POMAGALI VSI,
DOKLER NISMO ZMAGALI.

A ČEZ DESETLETJA PA,
BRATSKA VOJNA JE PRIŠLA;
KRI ZA KRI, OKO ZA OKO;
BRATOV NIČ VEČ NI BILO.

ZDAJ SMO SAMOSTOJNI MI,
TUKAJ V SLOVENIJI;
MORAMO JO OBVAROVAT’,
IN NIKOGAR VEČ SE BAT’.

NA HRUŠICI, 27.4.2020   (494.)

SLOVENCI SMO – prvič z moje strani posodobljena partizanska koračnica KOVAČI SMO

SLOVENCI SMO IN NAŠA VLADA,
SKOVALA NAM BO ZDRAVJA KLJUČ,
PRIHODNOST SVETLA SE BO RODILA,
PRIŽGALA BO ŽIVLJENJA LUČ.

UDAR NA UDAR IN BREZ ODMORA,
SE VLADA TRUDI ZDAJ VSE DNI;
NEVARNI VIRUS ŽE V PRAH SE RUŠI,
”UJETO” LJUDSTVO SE BUDI.

IN NARODU SKOVALI ZDRAVJE,
S KLADIVOM VLADNIM BOMO MI,
STRAHOVE STRAŠNE, BOLEZNI TEŽKE,
PREMAGAJMO JUNAŠKO VSI.

NA HRUŠICI, 26.4.2020

Znana narodna, partizanska pesem, ŠIVALA JE DEKLICA ZVEZDO, prirejena za čas, v katerem živimo:

ŠIVALA JE DEKLICA MASKO,
OJ, MASKO ZA BOLNE LJUDI,
IN ZRAVEN SI PELA JE PESEM,
OJ, PESEM ZA ZDRAVE JE DNI.

SI PELA JE DEKLICA PESEM,
JO SLIŠAL JE DOHTARČEK MLAD,
BORI SE ZA ZDRAVO SVOBODO,
ZA KMEČKI IN DELAVSKI STAN.

LE ŠIVAJ SI DEKLICA MASKO,
IN ZRAVEN LEPO SI ZAPOJ,
SAJ VIRUSEM ČRNIM, NEVARNIM,
PRISEGLI SVETOVNI SMO BOJ.

NA MASKI SE DELO LESKEČE,
NA VZHODU SVOBODA ŽARI,
ZDAJ KMALU ZASIJE V SLOVENIJI,
SVOBODA ZA ZDRAVE LJUDI.

NA HRUŠICI, 24.4.2020

TAKLE ‘MAM!

V MOJI IGRI ”KRIŽEMKRAŽEM”;
PRAV NIČ ZNANJA VEČ NE KAŽEM;
TREBA SE BO SPET UČITI,
ZOPET V ”LUJ” PO ZNANJE ITI.

TA KORONA NOVI VIRUS,
ZAME JE MOŽGANSKI MINUS;
KER NE MOREM NA SPREHODE;
ZA NEVRONE NI SVOBODE.

ZDAJ V GLAVI NI KISIKA,
KONCENTRACIJA SE UMIKA;
Z VODO VSAK DAN SE NALIVAM,
DA TAKO KISIK DOBIVAM.

DA NE ZARJAVIJO NOGE,
HODIM JAZ NA KRATKE PROGE:
KUHINJA – KOPALNICA,
DNEVNA SOBA – SPALNICA.

PAJKE VSAK DAN TAM POZDRAVIM,
POTLEJ SE POSPRAVLJAT SPRAVIM:
PAJČEVINE VSE OMETEM,
IN PREDPRAŽNIKE OTEPEM.

TA KORONA TELOVADBA,
MOJA JE DOMAČA VADBA;
SE VSAJ DOMEK SVETIL BO,
KO BO VIRUS VZEL SLOVO.

NA HRUŠICI, 20.4.2020      (493.)

PRENADLEŽNI VIRUS

TALE VIRUS NIMA NOG,
Z NAMI HODI NAOKROG;
SE SPREHAJA SEM IN TJA,
IN NAM DIHATI NE DA.

PRAV POVSOD GA JE DOVOLJ;
PAZIM SE GA VEDNO BOLJ;
VSAK ZA SEBE ZDAJ SKRBI,
KOT NAJBOLJE SE MU ZDI.

POLN KUFER GA IMAM,
SPLOH OD DOMA VEČ NE ZNAM;
RADA BI BALINAT ŠLA;
TO OD DANES SE ŽE DA.

VLADA SE JE USMILILA,
”HAUSAREST” OMILILA;
TREBA ZDAJ BO POSKRBET,
DA BOMO V FORMI SPET.

BALINIŠČE ČAKA ZDAJ,
DA SE VRNEMO NAZAJ;
ZIMA DOLGA JE BILA,
ŠE ZARADI VIRUSA.

UPAM, DA BO KMALU SPET,
BALINIŠČE TO NARED,
VIRUS PA, DA BO ODŠEL,
IN NE BO S SEBOJ ME VZEL.       

NA HRUŠICI, 18.4.2020      (492.)

POMLADNI NAVDIH

PRI MARABELI CVETOČI SEDIM,
GLEDAM ČEBELE, PRISLUHNEM JIM;
NA MODREM NEBU SE SONCE SMEJI,
Z ZLATIMI ŽARKI MI SIJE V OČI.

PRIDNE ČEBELE NABIRAJO MED,
NESEJO V PANJ GA IN PRIDEJO SPET;
NJIHOVO DELO KONČA SE TAKRAT,
KO ZLATO SONCE ODPRAVI SE SPAT.

TA MARABELA JE MOJE DREVO,
PRIDNE ČEBELE NAHRANILA BO,
ONE V ZAHVALO MI DAJEJO MED,
PA TUDI SADEŽEV MNOGO BO SPET.

TO JE IDILA POMLADNEGA DNE;
TAKA NARAVA POMENI MI VSE;
DUŠO POMIRJA ČEBELIC MI ŠUM,
TO JE ZDRAVILO, KI BOLJŠA RAZUM.

MAJHNA ČEBELA MI MISLITI DA,
KAJ BI BILO, ČE UMRLA BI TA;
VELIKI ČLOVEK BI GLADKO ‘OPLEL’,
SAJ BREZ ČEBELIC NE BI PREŽIVEL.

NA OBRNAH, 8.4.2020       (491.)

WordPress Themes