REKREACIJA STAREJÅ IH

Ga. Renata Slabe Erker z Inštituta za ekonomska raziskovanja in izr. prof. dr. Simona Kustec Lipicer s Fakultete za družbene vede, pojasnjujeta, kako in koliko se v Sloveniji rekreirajo starejši.

Po javnomnenjskih podatkih ISSP (The International Social Survey Program) je v starostni skupini nad 65 let delež starejših ljudi, ki so v Sloveniji redno telesno aktivni, v povprečju primerljiv oz. še malo višji kot je evropsko povprečje. Å vica, Finska, Å vedska in Velika Britanija so države, ki imajo ta delež višji kot je v Sloveniji. Naš delež je primerljiv z deležem te starostne skupine na Hrvaškem. Višji delež tedenskih rekreativcev med to starostno skupino anketirancev ima le 7 opazovanih držav.

Sta pa deleža tistih anketirancev starejših od 65 let, ki se rekreirajo večkrat na mesec ali večkrat na leto v Sloveniji že rahlo nižja od evropskega povprečja.

V Sloveniji je po podatkih neaktivnih kar 40 % starejših od 65 let. Najnižji deleži neaktivnih v tej skupini v Evropi pa se gibajo med 3 do 11 %.

Posebej je potrebno opozoriti tudi na nadpovprečno visok delež starih nad 65 let, ki v zadnjem letu niso bili nikoli vključeni v organizirano vadbo. Ta znaša v Sloveniji kar 92% in je vidno višji od tako svetovnega kot evropskega povprečja ter vseh tistih držav, s katerimi se Slovenija sicer praviloma lahko primerja.

S starostjo se verjetnost redne rekreacije zmanjšuje.

Vpliv starosti na aktivnost se v Sloveniji ne razlikuje od vpliva tega dejavnika na športno aktivnost v drugih evropskih državah. Delež starejših (nad 65 let) ljudi, ki se s športom ukvarjajo v Sloveniji, je večinoma primerljiv z deleži v Evropi, vendar pa so izjemno visoka negativna odstopanja vidna pri skupinah, ki telesno niso aktivne, še prav posebej, ko to velja za neaktivne starejše v organizirani vadbi. Razlogov za omenjeno stanje še nismo uspeli dokončno raziskati. Preliminarne ugotovitve pa to povezujejo z ekonomskimi vidiki – organizirane oblike vadbe so plačljive. Deloma pa je seveda takšno stanje odraz kulture, tradicije, obstoječih življenjskih navad in sloga omenjene skupine državljanov. Prav tako se je treba zavedati, da je bila športna politika v tranzicijskih državah tradicionalno usmerjena predvsem v spodbujanje športa mladih in tekmovalnih dosežkov, ker naj bi ti pomembno vplivalo na nacionalno samopodobo. Na račun tega je bilo dojemanje športa kot telesne aktivnosti, kot sestavne komponente kvalitete življenja (npr. šport za zdravje, zabavo, druženje) pogosto v drugem planu.

Na splošno je tako, da je šport sam v 2. polovici 20. stoletja bistveno spremenil svoj značaj. Postal je masoven pojav, kajti ljudje se s športom ukvarjajo ne zgolj zaradi doseganja vrhunskih tekmovalnih rezultatov (t.i. koncept elitnega oz. vrhunskega športa), ampak iz zelo različnih običajnih vsakodnevnih motivov, kot so zunanji zgled, zdravje, druženje, samopotrjevanje. Prav slednje motive postavljamo tudi v ospredje našega preučevanja. Kljub masovnosti pojava pa strukturne razlike v športnem udejstvovanju še vedno obstajajo, a imajo tendenco zmanjševanja. Značilnost sodobne rekreacije v Evropi, ki se potrjuje tudi pri nas je tudi ta, da so vse bolj prisotni vzorci ne-institucionalizirane oz. neorganizirane vadbe. Po zadnjih podatkih (Eurobarometer 2010) se v Sloveniji večina vprašanih (83%) s športom ukvarja individualno (ne-institucionalizirano), približno po 5% pa v športnih klubih in fitness centrih. Da je športna rekreacija postala v Evropi masoven pojav pričajo tudi že izpostavljeni podatki ISSP raziskave (2007), ki kažejo da je je skoraj 45% anketiranih v Evropi redno dnevno ali večkrat tedensko telesno aktivnih, kar je več kot kdajkoli prej.

Nižji dohodek, manj rekreacije

Podatki kažejo, da se verjetnost rednega gibanja znižuje z dohodkom in ta pojav je prisoten povsod po svetu. Tudi Slovenija ni izjema. Zanimivo pa je, da se praviloma osebe z ničelnim dohodkom več gibajo kot osebe z dohodkom. Za to je možnih več razlag. Gre za ljudi, ki jih običajno podpirajo drugi, na primer študente, ki imajo več možnosti in časa za redno telesno dejavnost v prostem času. Nikakor ne gre zanemariti, da so aktualne oblike zlasti organizirane vadbe tesno povezane tudi z zmožnostjo plačila zanje, česar si skupina prebivalcev z nižjimi prihodki ne more privoščiti, saj ji to ne predstavlja osnovnih življenjskih potreb, za katere namenja svoje prihodke. Je pa to daleč od zaželenega in za omenjeno skupino spodbudnega stanja razmer. Å e prav posebej, če vemo, da podatki iz omenjenih javnomnenjskih raziskav tudi kažejo na obstoj tesne povezanosti telesne oz. športne aktivnosti ljudi in njihovo zaznavo lastnega življenja kot kvalitetnega in srečnega.