Warning: Parameter 1 to wp_default_scripts() expected to be a reference, value given in /var/sentora/hostdata/srna/public_html/mismozastvar_com/wp-includes/plugin.php on line 601

Category: Srečanja

SPOZNANJE

Od nekoga, ki se spozna na spletne strani sem bila opozorjena, da vsak prispevek, ki je na mismozastvar.com in nima navedenega avtorja, lahko ti uporabijo za morebitno tožbo proti meni. Sama pri tem početju, ki mu pravim hobi spoznavam, da tisti, ki nočejo deliti avtorskih del s pomočjo copy-paste sami poskrbijo, da se tega ne da početi. Če sem kaj prepovedanega prenesla na mismozastvar.com, je bilo zato, ker mi je bil prispevek všeč in se je to dalo narediti. Se pa oproščam avtorjem za morebitno kratenje avtorskih pravic.

Pa lepo pozdravljeni,

Sonja Srna, mismozastvar.com

SPOZNANJE

Od nekoga, ki se spozna na spletne strani sem bila opozorjena, da vsak prispevek, ki je na mismozastvar.com in nima navedenega avtorja, lahko ti uporabijo za morebitno tožbo proti meni. Sama pri tem početju, ki mu pravim hobi spoznavam, da tisti, ki nočejo deliti avtorskih del s pomočjo copy-paste sami poskrbijo, da se tega ne da početi. Če sem kaj prepovedanega prenesla na mismozastvar.com, je bilo zato, ker mi je bil prispevek všeč in se je to dalo narediti. Se pa oproščam avtorjem za morebitno kratenje avtorskih pravic.

Pa lepo pozdravljeni,

Sonja Srna, mismozastvar.com

Lidija Gajski, zdravnica in avtorica knjige Zdravila ali zgodba o prevari / Mladina, 2010 / 06 / intervju by Urša Marn

Hrvaška zdravnica Lidija Gajski je lani, po več letih raziskovanja, objavila provokativno knjigo »Zdravila ali zgodba o prevari«, v kateri razkriva prevare farmacevtske industrije, hkrati pa ostro kritiko usmerja na zdravnike in politike, ki tej industriji brez pomisleka podlegajo.

V knjigi z anatomsko natančnostjo analizira pojave v sodobni medicini, od definicije širjenja bolezni, proizvodnje novih patoloških stanj do komercializacije medicinske znanosti, kar prispeva k podražitvi zdravstva. Lidija Gajski je specialistka interne medicine in članica hrvaškega bioetičnega združenja. Zaposlena je v zdravstvenem domu v Zagrebu.

V enem od medijev so vas opisali kot hrvaškega Michaela Moora. Se z opisom strinjate ali se vam zdi podcenjujoč?

Moje delo je veliko resnejše. Gre za strokovno analizo fenomena sodobne farmakoterapije. V ZDA je literatura na to temo praviloma napisana površno, da je razumljiva čim širšemu krogu bralcev. Moja knjiga pa ni popularno čtivo. Je znanstveno recenzirano delo, ki ga je podprlo hrvaško ministrstvo za znanost.

Farmacevtska industrija je ena najbolj dobičkonosnih na svetu. Kako se je proizvodnja zdravil razvila v tako dober posel?

Eden od razlogov izvira iz kulturno-civilizacijskega vzorca vedenja. Sodobni človek je razvajen in osredotočen nase. Za zdravje je pripravljen dati vse. Ker o zdravju razmišljamo iracionalno, je medicina edino področje, ki sme in zmore prodati nekoristne, precenjene in potencialno toksične proizvode. Liberalni kapitalizem daje prednost zasebnemu podjetništvu, v medicini in zdravstvu pa je našel plodna tla za zaslužek. Odločilna napaka je bila storjena s tem, da se industriji niso postavile meje, pri čemer ne mislim samo na proizvajalce zdravil, pač pa tudi na proizvajalce medicinske opreme, pripomočkov in laboratorijskega materiala. Odprli smo jim prosto pot v zdravstvo, kar so izkoristili tako, da so v zadnjih petnajstih letih prevzeli velik del zdravstvenega sistema. Od medicinskih raziskav in izobraževanja zdravnikov do zdravstvene politike, deloma tudi medijev in združenj bolnikov. V razvitem svetu stroški zdravstva znašajo okoli deset odstotkov BDP, od česar gre petina za zdravila. Ker stroški zdravil neprestano naraščajo, ni čudno, da prihodki največjih farmacevtskih družb dosegajo vrednosti proračunov razvitih držav. Ameriški Pfizer je pred tremi leti zaslužil 46 milijard dolarjev, britanski GlaxoSmithKline pa 37 milijard.

Kako, če sploh, je farmacevtska industrija občutila finančno krizo in kako na dobiček farmacevtskih gigantov vpliva to, da so zadnja leta potekli patenti za nekatera najdonosnejša zdravila? Družbi Eli Lilly je na primer leta 2001 potekel patent za veliko prodajno uspešnico – zdravilo prozac.

Res je, da so se cene zdravil znižale zaradi izteka patentov, a ne samo zato. Farmacevtska industrija je cene spustila tudi zaradi pritiska držav, saj so stroški za zdravila v zdravstvenih blagajnah presegli še vzdržno mejo. Na Hrvaškem se je cena zdravil v kardiovaskularni medicini prepolovila, vendar zdravstvena blagajna zaradi tega ni nič prihranila, saj je medtem poraba zdravil občutno narasla, s čimer se je kompenziralo znižanje cen. Zato danes izdatki za zdravila na Hrvaškem niso nič manjši, kot so bili pred petimi leti, ko so bile cene še enkrat višje.

Zakaj je potrošnja zdravil tako narasla?

Farmacevtska industrija je dosegla limit pri prodaji zdravil bolnim, zato je »vstopila« med zdrave in jih naredila odvisne tako od zdravil, kot drugih farmacevtskih preparatov. Danes zdravimo vse več ljudi, ki v tradicionalnem smislu niso bolni. Nekoč je medicina iskala zdravilo za bolezen, danes išče bolezen za zdravilo. Nova paradigma je, da zdravila potrebujemo, še preden zbolimo. Ključno vlogo pri tem igrajo dejavniki tveganja. Denimo, človeka, ki nima zdravstvenih težav, razglasiš za rizičnega za neko bolezen v prihodnosti. Tako holesterol ustvarja tveganje za infarkt, krvni tlak tveganje za možgansko kap, sladkor pa tveganje za slepoto in odpoved ledvic. Nato mejo normalne vrednosti holesterola, krvnega tlaka in sladkorja znižaš in dobiš ogromno populacijo, razglašeno za rizično. Tej množici nato zagotavljaš zdravila, ki naj bi te bolezni preprečevala. Skrb zbujajoč je podatek, da se danes kar 70-80% starejše populacije v razvitem svetu zdravi s preventivnimi preparati zaradi ravni holesterola, krvnega tlaka ali sladkorja.

Verjetno ne boste trdili, da je visok krvni tlak povsem nedolžna stvar …

Res je, da pri visokem tlaku obstaja tveganje za možgansko kap in da je zato potrebno zdravljenje. Ni pa tega mogoče trditi za nižje vrednosti tlaka. Najnovejše raziskave kažejo, da pri zdravih ljudeh krvnega tlaka, višjega od 140/90, ni smiselno zdraviti, saj ni dokaza, da bi s tem zmanjšali tveganje. Temeljne klinične smernice, po katerih delamo zadnje desetletje, so v nasprotju s kliničnimi izkušnjami zdravnikov, pa tudi z zdravim razumom bolnikov. Pred desetletjem je bila zgornja meja za normalen tlak pri zdravem človeku 160/95, danes pa je 140/90, optimalen tlak pa je nižji od 120/80. Težava je, da so ciljne vrednosti določene arbitrarno, pogosto celo mimo znanstvenih dokazov, če pa dokazi že obstajajo, so tako skromni, da je vprašljivo, ali je smiselno posredovati z zdravili. Raziskave so pokazale, da je pri teh razmeroma nizkih vrednostih krvnega tlaka treba zdraviti tudi več sto ljudi na leto, da bi preprečili en neželen kardiovaskularni dogodek. Podobno je z mladimi, zdravimi ljudmi. Na primer, med zdravimi ženskami srednjih let z blago zvišanim tlakom ima samo ena na osemsto korist od teh preparatov. Ko gre za zdravljenje diabetesa, ni dvoma, da je treba zniževati visoke ravni sladkorja v krvi, toda od agresivnega zniževanja na nizke ravni ni klinične koristi, tako kot tudi večinoma ni koristi od zniževanja ravni holesterola v krvi.

Kot primer nove, izmišljene bolezni navajate osteoporozo. Kako je mogoče, da je osteoporoza iz medicinskega problema, ki ga tako rekoč ni bilo, v zadnjih petnajstih letih prerasla v globalno epidemijo?

Je mogoče, ker je medicinska industrija zdravje izenačila z mladostjo, bolezen pa s starostjo. Človeški rod osteoporoze ni prepoznaval kot bolezen vse do l.1994, ko so razglasili »normalno« gostoto kosti, izmerjene pri ženskah, starih od dvajset do trideset let. Kosti s staranjem seveda izgubljajo kalcij, zato je večja verjetnost, da pri ženski po petdesetem letu ugotovijo osteopenijo (predhodnica-blažja oblika osteoporoze), pri ženski nad sedemdeset let pa osteoporozo. Tu gre za fiziološki proces staranja kosti, ki je naraven. Če bolezen konceptiramo tako, smo bolni vsi, ki smo starejši od petdeset let.

Ali ni povsem legitimno, da se z zdravili skuša lajšati starost?

Seveda je legitimno. Toda z analizo učinkovitosti zdravil za osteoporozo, ugotovite, da je njihova korist zelo vprašljiva. Še več. Ta zdravila so se v določenih primerih izkazala celo za škodljiva, povrhu so še draga. In se sploh še nisva dotaknili vprašanja o mineralni gostoti kosti. Glede tega parametra znotraj stroke obstaja spor. Profesorji, ki so kariere (z)gradili na področju osteoporoze, priznavajo, da mineralna gostota kosti nima zveze z dejansko čvrstostjo kosti in zlomi. So ženske, ki se jim je gostota kosti z jemanjem zdravil za osteoporozo povečala, in so ženske, pri katerih je gostota kosti kljub zdravilom ostala enaka ali pa se je celo zmanjšala.

Osteoporozo je za enega od vodilnih zdravstvenih problemov razglasila Svetovna zdravstvena organizacija in ne farmacevtska družba. Ali to pomeni, da nam WHO laže?

Sama ne bi uporabila takšne formulacije. Brez dvoma je z vstopom zasebnega podjetništva v zdravstvo nastal konflikt interesov, v katerega so vpleteni posamezniki: znanstveniki, klinični akademiki, farmakologi, zdravniki, mediji, tudi institucije: strokovna združenja, zdravstvena ministrstva, agencije za zdravila in navsezadnje Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Dejstvo je, da delež sredstev proračuna WHO narašča. Za delo te institucije jih prispevajo zasebna podjetja.

Kot umetno ustvarjeno bolezen navajate tudi zvišano raven holesterola. Pogosto slišimo, da je zvišana raven holesterola vzročno povezana z boleznimi srca in ožilja. Ali za to trditev obstaja kak dokaz?

Z raziskavami je bilo dokazano, da pri ženskah holesterol ni nikakršen dejavnik tveganja in je torej popolnoma vseeno, koliko holesterola ima, saj to ne vpliva na dolžino njenega življenja ali na pojav katerekoli bolezni in so diete, s katerimi zmanjšujemo vnos holesterola v telo, nesmiselne. Enako velja za večino moških. Izjema je majhna skupina moških, ki ima specifično vrsto srčne bolezni – angino pektoris ali infarkt. Pri njih obstaja tveganje, da se jim bolezen zaradi holesterola poslabša oz. doživijo infarkt. A tudi v teh primerih je vprašljivo, ali je smiselno posredovati. Pa vendar so se na vrh porabe med vsemi zdravili uvrstili preparati za zniževanje maščob v krvi, pri čemer v glavnem mislimo statine – pripravke za zniževanje ravni holesterola.

Če tehtaš sto petdeset kilogramov, to zagotovo ne more biti zdravo …

Debelost in holesterol sta dve različni stvari. Debelost je povezana z večjim tveganjem za bolezni, a tudi tu povezava ni tako preprosta, kot si laična javnost predstavlja. Ženski tip debelosti s širokimi boki in veliko zadnjico, t. i. hruškasta debelost nikakor ne pomeni tveganja za bolezni ali krajše življenje. Pričakovanje, da z zdravili za hujšanje omejimo bolezni, ni nujno točno. Dokaz za to je zdravilo za hujšanje sibutramin, ki je bilo nedavno umaknjeno iz uporabe. Izkazalo se je, da sicer res zmanjšuje telesno maso, pa še to za največ deset odstotkov, hkrati pa povečuje tveganje za srčno-žilne zaplete.

Kako verodostojne so raziskave, na podlagi katerih zdravila vstopajo v široko porabo? V knjigi pišete, da znanstveniki manipulirajo s prikazom izsledkov kliničnih preizkusov.

Ko govorimo o znanstvenih dokazih, moramo vedeti, da danes okoli 70 odstotkov raziskav, povezanih z zdravili, financira farmacevtska industrija – raziskave v zasebni režiji so pristranske in neverodostojne. Dokazano je, da izsledki raziskav, ki jih financirajo farmacevtske družbe, štirikrat do petkrat ugodnejši za sponzorja, kot tisti, ki se financirajo iz javnih virov. Če znanost poveličuje dobre strani zdravil in minimizira slabe, ni mogoče reči, kakšna je resnična učinkovitost zdravil. Zaradi zasebnega financiranja je vanj že v temeljih vgrajena pristranskost. Seznam manipulacij pri kliničnih poskusih je dolg. Začne se z izbiro vzorca, na katerem se zdravilo preizkuša. Za poskus namenoma izberejo tiste, pri katerih je zdravilo učinkovitejše in varnejše. Tako pri testiranju kardiovaskularnih zdravil prevladujejo moški, saj je pri njih ta skupina zdravil učinkovitejša. Pri raziskavah antirevmatikov se eksperimentira z mlajšo populacijo, zaradi manj stranskih učinkov. Izsledkom prilagajajo tudi trajanje raziskav. Če celotna raziskava traja pet let, pri čemer so denimo izsledki tretje leto boljši kot peto, se upoštevajo samo izsledki iz prvih treh let. Te manipulacije so se poslužili pri rofekoksibu, zdravilu za artritis, ki je bilo s trga umaknjeno, ko so dokazali, da podvaja tveganje srčnih bolezni. Izhodišče, na podlagi katerega se meri učinkovitost zdravila ne izberejo najpomembnejše kategorije, kot sta podaljšanje življenja in zmanjšanje tveganja za neželen kardiovaskularni dogodek, pač pa za izhodišče vzamejo surogati, na primer znižanje krvnega tlaka, vrednosti holesterola ali sladkorja, znižanje telesne teže, zmanjšanje aritmije, saj tako lažje demonstrirajo učinek. Nato se pri takšnih preparatih čez nekaj let pokaže, da skrajšujejo življenje, kot je bilo dokazano za nekatere antiaritmike ali antidiabetike ali pa za že omenjeni sibutramin. Največje manipulacije so prikazi izsledkov raziskav. Nek tipičen preventivni preparat, zmanjša stopnjo tveganja za infarkt za okoli 30 odstotkov. To je sorazmerno zmanjšanje tveganja, ki ga farmacevtska industrija predstavlja zdravnikom na kongresih. Zmanjšanje absolutnega tveganja se skriva v ozadju že omenjenih 30 odstotkov. Česar ne komentirajo, je mnogo manj impresivno. Dejanski rezultat pri kardiovaskularnih bolnikih je zmanjšanje z okoli 4 na 2,5 odstotka, pri zdravih pa z okoli 0,8 na 0,5 odstotka na leto, torej odstotek ali manj. Pri tako predstavljenih izsledkih raziskav, zdravila za osteoporozo zlahka prikažemo kot učinkovitih in koristnih, saj zmanjšujejo tveganje za zlom kolka za neverjetnih 50 odstotkov. Dejansko pa tveganje zmanjšajo samo z 0,4 na 0,2 odstotka na leto.

Zapisali ste, da je medicinska znanost, ki jo vodi težnja po hitrem zaslužku, vse manj sposobna zdraviti bolezni in reševati zdravstvene težave …

Posledice komercializacije, privatizacije medicinske znanosti, njene instrumentalizacije za potrebe ustvarjanja dobička, so širjenje indikacij za zdravila, širjenje meja bolezni in izumljanje novih bolezni. Zdravila za zniževanje vrednosti holesterola so včasih predpisovali majhnim skupinam srčnih bolnikov, danes jih lahko predpišejo vsakemu človeku, starejšemu od petdeset let. Antidepresive so nekoč predpisovali samo za hudo obliko depresije, danes pa imajo dvanajst indikacij, tudi blažje anksiozne motnje. Definicije simptomatskih bolezni, kot sta astma ali depresija, so se razširile, ker je bilo z raziskavami dokazano, da zdravila delujejo tudi pri blagih motnjah. Enako velja za vrsto fizioloških stanj in prehodnih motenj, kot so menopavza, predmenstrualni sindrom, erektilne disfunkcije, ki so bila razglašena za bolezenska. S PR-kampanjo je bila menopavza, normalno obdobje v življenju ženske, spremenjena v bolezen, zaradi katere se je na prelomu stoletja v razvitem svetu zdravila skoraj polovica žensk. Ko je govora o ‘impotenci’ sodobne medicinske znanosti, je treba opozoriti, da s prodorom zasebnega kapitala v medicinsko znanost, le to vzroki bolezni vse manj zanimajo, iz česar nujno izhaja tudi terapevtska nemoč. Zadnjih nekaj desetletij v farmakoterapiji ni bilo pomembnejšega napredka, ki bi se lahko primerjal z odkritjem penicilina ali inzulina. Farmacevtsko industrijo označujejo za inovativno, čeprav to že dolgo ni več. Dokazano je, da farmacevtska podjetja mnogo večji delež prihodkov od prodaje namenjajo trženju in korupciji, kot pa raziskavam in razvoju. Danes raziskave potekajo predvsem v javnih raziskovalnih ustanovah in z javnim denarjem. Farmacevtske družbe od javnih ustanov za razmeroma majhen denar odkupijo patente, opravijo klinične poskuse, zdravila registrirajo, jih pošljejo na trg in z njimi mastno zaslužijo. V farmacevtski industriji je torej vse manj inovativnosti in vse več trženja, kar je po svoje tudi logično. Če bi iznašli zdravilo za raka, reklame ne bi potrebovali, preventivna zdravila pa so premalo učinkovita, da bi se prodajala sama od sebe. Prav tako je sporno, da danes skoraj ni raziskav, ki bi se ukvarjale z naravnimi zdravili, sistemsko pa so zanemarjene tudi bolezni, ki ubijajo milijone ljudi v revnejših delih sveta. Razlog za zapostavljanje teh področij je, da takšna zdravila ne prinašajo vidnejših finančnih koristi. Medicinska industrija, ki je glavna ‘lastnica’ medicinske znanosti, raziskuje le na komercialno zanimivih področjih. Milijoni ljudi umirajo zaradi malarije, hkrati pa farmacevtska industrija vlaga ogromno denarja v zdravila, ki so popolnoma nekoristna, se pa z njimi dobro služi.

Zapisali ste tudi, da komercializacija znanosti ogroža celotno civilizacijo. Kako?

Naša civilizacija se opira na znanost. Znanost smo tako rekoč poistovetili z resnico in postala je opora za skoraj vse naše odločitve. Ko smo dovolili, da zasebni biznis prevzame in instrumentalizira znanost in izobraževanje, smo to oporo izgubili. Z umikom države iz znanosti smo izgubili neodvisno informacijo o boleznih in zdravljenju, in ko me pacienti sprašujejo o koristnosti posameznih zdravil, je moj odgovor pogosto – ne vem.

Kako je mogoče, da zdravnik ne pozna učinkovitosti zdravil, ki jih predpisuje?

Pri tradicionalni medicini je bilo preprosto ovrednotiti učinek zdravil. Tradicionalna medicina je imela opravka z realnimi boleznimi, ki so ljudem povzročale težave. Recimo temperatura, bolečine ali slabost. Zdravilo je težavo olajšalo ali odpravilo, iz česar smo sklepali o njegovi učinkovitosti. Odkar se medicina posveča preventivi in se ukvarja z ljudmi brez subjektivnih motenj, se niti zdravnik, niti bolnik ne moreta več opreti na svoj zdravi razum in izkušnje. Sama preprosto ne morem reči, pri koliko mojih pacientih se bo po dvajsetih letih jemanja zdravil za holesterol zmanjšala nevarnost za infarkt. Edino, na kar se zdravniki lahko opremo, so klinične raziskave, ki pa so neverodostojne.

Če se strinjamo, da so preventivni preparati večinoma neučinkoviti, neredko škodljivi in razmeroma dragi, kako je potem mogoče, da slovijo kot zelo kakovostni?

Ker se farmacevtski industriji niso postavile meje in je lahko zavladala zdravstvenemu sistemu. Težava seveda ni v farmacevtski industriji. Za zasebna podjetja je normalno, da si prizadevajo za čim večji zaslužek in so za dosego cilja pripravljena tudi manipulirati, potvarjati resnico. Tisti, ki so v tej zgodbi zatajili, so uslužbenci, plačani iz javnih virov, predvsem klinični profesorji in zdravstveni politiki. Njihova naloga ni biti podaljšana roka farmacevtske industrije, pač pa, tej industriji postaviti meje in delovati v obče dobro. Žal, se je obrnilo tako, da tisti, ki bi morali postavljati meje, služijo vzajemno s farmacevtsko industrijo. Pri tem ne mislim samo na denar, ampak tudi na gradnjo poklicne kariere. Danes ne morete delati kariere kliničnega profesorja brez sodelovanja s farmacevtsko ali drugo medicinsko industrijo, ker od države ne boste dobili denarja za raziskave. Izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje zdravnikov skoraj v celoti sponzorira farmacevtska industrija, ki ima poleg tega tudi velik vpliv na zdravstveno politiko na vseh ravneh: zakonodajni, izvršni in sodni. V parlamentih so prisotni veliki in vplivni lobiji te industrije. Iz farmacevtskih dobičkov se financirajo strankarske predvolilne kampanje. V evropskem parlamentu so formirane interesne skupine za posamezne bolezni, ki izdelujejo deklaracije in akcijske načrte z namenom, da se v državah članicah implementira takšna zdravstvena politika, ki bo omogočala plasiranje proizvodov njihovih sponzorjev.

Kako globoko je farmacevtska industrija prodrla v regulacijske agencije? Znano je, da je kar nekaj strokovnjakov, ki delajo za ameriško agencijo FDA, na plačilni listi farmacevtskih gigantov. Kako je s tem v Evropi?

Razmere so zelo podobne ameriškim. Farmacevtske družbe agenciji plačajo postopek registracije zdravil. Ugotavljanje učinkovitosti zdravil je zavarovano kot poslovna skrivnost in je zato popolnoma izvzeto iz nadzora javnosti. Agencije registrirajo zdravila v dogovoru s proizvajalci. Odloča se nepregledno. Pod pritiskom farmacevtske industrije so se roki za registracijo zdravil v zadnjih dvajsetih letih občutno skrajšali, standardi za registracijo zdravil pa razrahljali. V Veliki Britaniji so povprečen čas za registracijo zdravil med letoma 1989 in 1998 skrajšali s 154 na 44 dni. S takšnim skrajšanjem obdobja za evalvacijo zdravil postane vprašljiva objektivna presoja varnosti oz. neškodljivosti teh zdravil. Glede učinkovitosti je sporno, da zdravila pogosto niso registrirana na podlagi dejanskih, kliničnih učinkov, da bodisi podaljšujejo življenje in zmanjšujejo tveganje za bolezen. Pogosto so vprašljiva tudi klinična merila, saj za učinkovite razglašajo že preparate, ki verjetnost bolezni zmanjšujejo za odstotek ali manj na leto.

Kako rešiti problem prevelike porabe zdravil?

Ena najpomembnejših potez bi bila vzpostavitev sistema za objektivno vrednotenje vseh dosežkov v medicini. Ne le zdravil, tudi diagnostičnih in drugih postopkov. Iz tega sistema bi morali izločiti interes medicinske industrije. Da ne bo pomote: seveda obstajajo tudi realne bolezni in učinkovita zdravila, o tem ni dvoma. Težava je, da ni vzpostavljenega sistema vrednotenja, ki bi omogočal objektivno preverjanje. Tržni način poslovanja v zdravstvenem sistemu in medicini je treba zmanjšati na najmanjši možni obseg. Posebej nujno bi bilo pretežno javno financiranje medicinskihh raziskav in izobraževanj.

Je ob že tako obremenjenih javnih financah sploh mogoče, da bi celoten zdravstveni sistem skupaj z raziskavami, razvojem in izobraževanjem financirali izključno iz javnih virov?

Prepričana sem, da bi umik zasebništva pomenil več in ne manj denarja za zdravstvo. V interni medicini bi tako prihranili morda polovico denarja, ki se porabi danes, ne da bi s tem kakorkoli poslabšali zdravje ljudi. Racionalizacija zdravstvene porabe je nujna, saj so družbeni viri omejeni, rastoča potrošnja zdravil pa zaostruje problem dostopnosti medicinskih storitev, ogroža nacionalne proračune in preizkuša meje socialne vzdržnosti.

Sodoben način življenja nas sili v preproste in hitre rešitve. Nihče noče stisniti zob. Lahko bi rekli, da nam farmacevtska industrija ponuja to, kar si v bistvu želimo.

To drži. Zelo težko je nehati kaditi, zmanjšati telesno težo, se ukvarjati s športom, se zdravo prehranjevati…lažje je vzeti tableto. To ne velja le za bolnike, tudi za zdravnike. Zaradi preobremenjenosti jim je lažje napisati recept.

Prišli smo tako daleč, da imamo zdravnika, ki nam ne predpiše tablet, za slabega …

Imate prav, toda takšno razumevanje moramo spremeniti. Vse več je ljudi, ki so zaskrbljeni in obremenjeni s količino zdravil, ki jim jih zdravstvo ponuja, zato se na omejitev terapije odzovejo pozitivno. Sistem je številne ljudi prepričal, da so hudo bolni, da morajo paziti, kako hodijo, ker imajo osteoporozo, ali paziti, kaj jedo, da si ne zvišajo vrednosti holesterola…Ko jim poveš, da gre za lažne bolezni in da je njihov strah neupravičen, se jim odvali kamen od srca in iz ordinacije odidejo srečni.

Je po vašem mnenju Svetovna zdravstvena organizacija pandemijo prašičje gripe razglasila prehitro?

Absolutno. Pandemijo je razglasila na podlagi zelo vprašljivih meril, med katerimi ni bilo merila resnosti bolezni. Ne bi me presenetilo, če bi se izkazalo, da se je za razglasitev pandemije odločila pod vplivom proizvajalcev cepiv.

Javnost živi v prepričanju, da je prašičja gripa resnejša bolezen od navadne, sezonske gripe. Nekateri strokovnjaki trdijo, da se v svoji karieri še niso srečali z okužbami, ki bi tako hitro in hudo napadle pljuča.

Sama vem za kar nekaj uglednih imunologov, ki trdijo, da je prašičja gripa bolezen, ki je po svoji klinični sliki manj nevarna od sezonske gripe. Prašičja gripa je bila z veliko javno kampanjo spromovirana v globalno grožnjo človeštvu, čeprav je stopnja smrtnosti pri njej manjša od stopnje smrtnosti pri sezonski gripi. Prepričana sem, da so od prašičje gripe umirali predvsem kronični bolniki, ki bi morda v dveh tednih ali mesecih, umrli tudi zaradi kakega čisto drugega virusa. Sprašujem se, ali je z znanstvenega vidika sprejemljivo, da se smrt teh bolnikov povezuje s prašičjo gripo. Mogoče je tudi, da virus prašičje gripe sploh ni nastal v naravnem okolju, ampak je bil ustvarjen v laboratoriju. Sumljivo je že scenosled, da je ena večjih farmacevtskih družb že več mesecev pred pojavitvijo prašičje gripe vložila zahtevek za registracijo cepiva, ameriška agencija FDA pa je registracijo odobrila slab mesec pred pojavitvijo prašičje gripe v Mehiki, kar je preveliko naključje, da bi ne bili sumničavi.

Se strinjate s tistimi, ki trdijo, da je prašičja gripa del zarote, katere cilj sta kraja in genocid?

Da gre za krajo svetovnih razsežnosti, je več kot očitno. Upam, da bo preiskava, ki jo je sprožil zdravstveni odbor evropskega parlamenta, dokazala, da gre za manipulacijo, in zato ne bo treba plačati ogromnih zneskov za nakup nepotrebnega cepiva. Če se to ne zgodi, nam bo ostalo manj denarja za druge zdravstvene potrebe, nekateri ljudje pa bodo trpeli škodo. Kar se tiče zarote, naj dodam, da so se nam včasih takšne zgodbe zdele paranoidne in smešne, danes pa se je dobro nad njimi zamisliti.

Kakšne so možne posledice cepljenja proti prašičji gripi za imunski sistem? Je mogoče, da bomo posledice občutili šele čez nekaj let?

Cepljenje lahko spremljajo stranski učinki: rdečica na mestu vboda ali zvišana telesna temperatura, pri čemer je znano, da so stranski učinki cepljenja proti prašičji gripi pogostejši kot pri cepljenju proti sezonski gripi. Obstaja večja težava. Vse več je alergijskih bolezni, ki jih pred dvajsetimi leti ni bilo. Mogoče je na pojavitev nekaterih alergijskih bolezni vplivalo prav cepljenje. Alergija je pretiran odziv imunskega sistema na okoljske dejavnike. Drug velik problem so avtoimunske bolezni, kot so revmatoidni artritis, lupus, multipla skleroza. To so bolezni, pri katerih imunski sistem ustvarja protitelesa in se tako odziva na lastna tkiva. Nekateri znanstveniki pojavitev teh bolezni povezujejo prav s cepljenjem. Z virusnim antigenom, ki ga s cepljenjem vnesemo v organizem, spodbudimo imunski odgovor, kar bi lahko vodilo v nastanek avtoimunske bolezni.

Zadnja leta se po svetu uvajajo nova obvezna cepljenja, na primer proti hepatitisu B ali okužbi z virusom HPV. Ali obstajajo dokazi o učinkovitosti teh cepiv?

Veliko vprašanje je, ali je tradicionalna cepljenja (proti ošpicam, rdečkam ali tetanusu) sploh še smiselno izvajati, saj ni jasno, ali so sploh prispevala k zmanjšanju pojavnosti teh bolezni. Zaradi boljših življenjskih razmer in višjih higienskih standardov so bile te bolezni tako rekoč izkoreninjene, še preden so zanje uvedli obvezno cepljenje. Kar se tiče novih cepiv pa mislim, da hepatitis B ni tako velik zdravstveni problem, da bi ga morali uvrstiti v koledar obveznega cepljenja. Na Hrvaškem je bilo obvezno cepljenje proti hepatitisu B uvedeno pred desetimi leti za pubertetnike, ki se je kasneje preneslo v novorojenčkovo obdobje. To se mi zdi zelo sporno. Naš imunski sistem mora delovati vse življenje, da nas brani pred okužbami in tumorji, zato ni pametno, da ga dražimo že v tako zgodnji dobi. Posebno poglavje je cepljenje proti virusu HPV, ki povzroča raka na materničnem vratu. V nekaterih ameriških zveznih državah je to cepljenje že obvezno, na Hrvaškem pa še ni, kljub močnemu pritisku, ki ga farmacevtska industrija izvaja prek političnih struktur. Problem raka na materničnem vratu je mogoče reševati učinkoviteje tako, da mladino poučimo o odgovornem spolnem življenju, da ženske redno hodijo na ginekološke preglede…poleg tega malokdo ve, da že zdaj obstaja zdravilo za raka na materničnem vratu. Gre za naravni interferon, ki se ne proizvaja. Ko pa govorimo o cepljenju proti sezonski gripi, je treba povedati, da ni dokaza o njegovi učinkovitosti. The Cochrane Collaboration, najverodostojnejša in najbolj objektivna baza medicinskih podatkov na svetu, razkriva, da se s cepljenjem proti sezonski gripi prav nič ne zmanjša tveganje, da bomo zboleli za gripo ali da bomo pristali v bolnišnici, kaj šele, da bi se nam s tem podaljšalo življenje.

Zelo dolgo ste iskali založniško hišo, ki bi vam bila pripravljena izdati knjigo. Ste imeli težave tudi po tem, ko je knjiga izšla? Kakšni so bili odzivi farmacevtske industrije in zdravniške stroke?

Pričakovala sem, da bom imela težave, a se to ni zgodilo. Knjiga je zelo dobro argumentirana, zato ji v tem smislu ni kaj oporekati. Farmacevtski industriji se bolj splača vsebino prezreti, kot se spuščati v razprave. Knjiga je zbudila zanimanje zlasti med novinarji in bolniki, zdravniška stroka pa jo je v celoti prezrla. Pred časom sem pripravila predavanje, na katerega sem povabila petdeset zdravnikov, a so se ga udeležili le trije. Zame je to dokaz, da zdravstveni sistem ne deluje več v dobro bolnikom, ampak ima čisto druge cilje. Tu znova trčiva ob vprašanje privatizacije zdravstvenega sistema.

Dejstvo je, da privatizacija celoten sistem podraži, hkrati pa zmanjša dostopnost zdravstvenih storitev. Zdravstvo mora biti javno in pika.

TEK KURI KALORIJE

Morda menite, da je tek preprost. Saj gre vendar zgolj za postavljanje ene noge pred drugo in hitro ponavljanje tega, mar ne? Morda z interpretacijo ne gre prehitevati.

Teče sicer res lahko skoraj vsak posameznik, vendar je prakticiranje teka preprosto le, dokler dejansko ne začnete teči. Ko obujete superge in se podate na pot ali tekoči trak, se vam začnejo postavljati vprašanja. Kako dolgo naj tečem? Je hoja v redu? Ali nosim pravilno obutev? Odgovori na zgornja vprašanja niso nepomembni. Tek “kuri” kalorije, krepi srce in pljuča in sprošča endorfine, ki poskrbijo za vaše boljše počutje. Vseeno pa lahko na vaše telo, če ne upoštevate določenih pravil, vpliva tudi negativno. Na kaj torej biti pozoren?

Nekateri tekači so precej obremenjeni z razdaljami in se drugim hvalijo o številu pretečenih kilometrov. Vendar pa je, če želite graditi na vzdržljivosti, bolj pomembno to, koliko časa tečete. Rečeno na splošno, lahko vzdržljivost varno večate tako, da vsak teden dodate 10 minut teka. Minute lahko razdelite med posamezne vadbe ali pa jih dodate zgolj enemu treningu.

Drug način, kako poskrbeti, da z vadbo ne pretiravate, je uporaba 10-odstotnega pravila. Svoj tedenski čas vadbe pomnožite z 0,1 – dobljen rezultat pomeni število dodatnih minut, ki jih vključite v trening naslednji teden. Če npr. 3-krat tedensko tečete 30 minut, med vikendom pa opravite 45-minutni trening (skupaj torej 135 minut), to pomeni, da za napredek v vzdržljivosti število minut trenitnga naslednji teden zvišate za 13-14 minut.

Če število minut zvišujete prehitro, lahko to pripelje do nezadovoljstva, poškodovanega ega, nenazadnje pa tudi do poškodb, zato se tega lotite previdneje in postopoma. Podobna previdnost velja tudi, preden začnete teči hitreje – hitrejši tek namreč predstavlja dodatno obremenitev za mišično-skeletni sistem (vaše vezi, kite in druga vezivna tkiva), zato predhodno razvijte večjo vzdržljivost. Počasni napredek bo vašemu telesu omogočil prilagoditev na dejavnost. “Potrpežljivost je tekačeva najboljša lastnost,” je povedl Kastor.
Telesna pripravljenost je pomembna

Telesna pripravljenost je kot prstni odtis: pri vsakem posamezniku je drugačna. Četudi pa se stili teka med nami razlikujejo, se strokovnjaki strinjajo glede določenih pravil. Povzamemo jih lahko z dvema praviloma: tecite zravnano in tecite sproščeno.

Tek v primernem položaju za telo predstavlja manj stresa in vpliva na sklepe, kar zmanjšuje tveganje poškodb in povečuje učinkovitost. Povedano drugače, to pomeni, da lahko z manj napora tečete več časa. Med tekom naj bo prsni koš dvignjen, ramena pa naj bodo spuščena navzdol. Noge naj bodo v liniji z boki in naj tvorijo ravno linijo od glave do prstov. Izogibajte se pretiranemu nagibanju naprej, saj lahko to negativno deluje na spodnji del hrbta.

Roke imejte sproščene in jih prepustite naravnemu toku gibanja naprej in nazaj ter tako preprečite nepotrebne napetosti in zapravljanje energije. Prav tako bodite pozorni na zvok stopal – če na tekaško podlago pristajate pretrdno, poskusite omehčati pristanke.
Ne odnehajte

Ko tek postane udoben, si boste slej kot prej zaželeli svežih in zanimivejših treningov. Zadoščalo vam bo morda odkritje novih poti, morda se boste podali na razgibane in hribovite poti (na tekaški stezi lahko npr. tudi prilagodite naklon) ali pa boste začeli v manjših intervalih teči hitreje.

Dober motivator je tudi tekaška skupina, ki se ji lahko pridružite. Poleg družbe pri teku skupine zagotavljajo tudi druge koristi. Dobili boste družbo, s katero boste lahko praznovali svoje uspehe, med seboj si boste lahko izmenjevali številne nasvete in našli odgovore na mnoga vprašanja. Sotekači vas lahko spodbujajo tudi k aktivni udeležbi na različnih tekaških tekmovanjih.

Če tečete bodisi sami bodisi v družbi, pa poskrbite za svoje telo tudi po teku. Ni namreč dovolj, da zgolj raztezate svoje stegenske mišice. Kastor pravi, da je to napačno. Posvetite se tudi drugim delom, npr. mišicam ob sprednji strani kolka. Raztezajte jih, saj se boste posledično počutili veliko bolj udobno, hkrati pa boste bolje pripravljeni tudi na naslednji trening.

VEÄŒERNI BOWLING

Včeraj popoldne me je bivša sodelavka poklicala in me povabila na bowling. Dovolj ji je bilo posedanja doma, zato se je odločila, da bo šla na rekreacijo in se spomnila name, da ne bi bila sama. Malo pred 19h sva se že peljali na bowlanje. Kmalu sva bili na stezi, kjer me ni bilo že od poletja. Sigurno bom slabo metala, mi je rojilo po glavi. Za začetek strike, nadaljevanje tako-tako. Prvo serijo metov sem bila boljša. Moram povedati, da že dolgo nisem bila premagana. Res pa je, da sami še nikoli nisva metali. Vedno smo bili štirje, ki smo se dobro zabavali ob podiranju kegljev. Meni se je zmeraj zdelo vredno potruditi, zato sem velikokrat zmagala. Danes pa je sodelavka tako dobro nadaljevala, da sem se skoraj že sprijaznila s porazom. Nekje globoko v meni pa je tlela iskrica upanja na zmago, če si je bom le želela. Zato sem se trudila. Ko pa se enkrat zavestno trudiš zmagati, stanje samo poslabšaš. To se mi je dogajalo na začetku tretje serije metov. Ustavilo pa se je tudi njej. Ob koncu sem ostala neporažena, a le za las. Zmenili sva se, da se kmalu zberemo v stari zasedbi, ker je bilo danes bolj klavrno vzdušje.

NA CAPPUCCINU PRI SODELAVKI

Danes me je povabila na cappuccino bivša sodelavka. Z veseljem sem šla. Ponudila mi je še zelenjavno enolončnico s kruhom, ki sem jo jedla s slastjo. Zraven mi je postregla sok in pecivo. Vsega nisem mogla pojesti zato sem se zahvalila z razlago, da sem sita in, da imam zelo majhen želodček. Ob cappuccinu sva se naklepetali. Povedala je nekaj novic iz službe, v katero ne hodiva več. Zato se mi je vse, kar je govorila, zdelo nekako oddaljeno, skoraj neresnično. Sama je bila na poslovilnem dnevu sodelavke, s katero sta bili tesneje povezani. Jaz se z njo nisem družila. Odšla je v pokoj. Zato je imela veliko novic. Zmenili sva se, da se naslednjič dobiva na kavi pri meni. Ta dan bo jutri, ko bo zjutraj prišla na obisk.

WordPress Themes