BRESKEV, MOJA TI UBOGA;
MOŽEVA JE PAMET STROGA;
SADEŽEV MU VEČ NE DAJEŠ,
SE BREZ VEZE V VETRU MAJEŠ.
NAŠ VRTIČEK JE RES MALI,
RADI BI SKRBNO RAVNALI;
KER NE MOREŠ OBRODITI,
MORAŠ TI SE POSLOVITI.
TVOJE MESTO BO ZAVZELO,
LE DREVO, KI BO CVETELO,
IN ČEBELE PRIVABILO,
DA OBILNO BO RODILO.
KO NE BO TE, MI BO ŽAL,
BO GRENAK SPOMIN OSTAL;
SADNO DREVJE PA VELJA,
LE, ČE DOSTI SADJA DA.
NA HRUŠICI, 27.6.2020 (501.)
PRED SVOJO HIŠO SEDIM,
V DELO OD STARŠEV STRMIM;
SE SPOMIN VRNE V ČAS,
KI JE BIL DOBER ZA NAS.
RES STANOVANJ NI BILO,
DOM PA SI ZIDAL LAHKO,
STARŠA STA DELALA VSE,
DA PRESELILI BI SE.
HIŠA POSTALA JE DOM,
KJER SE POSTARALA BOM,
STARŠEV ŽE DOLGO VEČ NI,
A SPOMIN NANJU ŽIVI.
SREČNA SEM TUKAJ DOMA,
Z MANO DRUŽINA JE VSA;
VSAK SI SVOBODE ŽELI,
RADI PO SVOJE BI ŠLI.
SAMA TO SREČO IMAM,
DA GREM LAHKO KAM DRUGAM;
MOŽ SVOJO HIŠO IMA,
VEČKRAT SVA TAM KAR OBA.
NA HRUŠICI, 27.6.2020 (500.)
Subscribe
julij 9, 2020 1:35 popoldne | 