Kokos kocke

Kokos kocke

Sastojci

Priprema

Kutine – slasten zalogaj in lepotna nega v enem

Kutine poznamo kot zelo aromatične in kar malo posebne sadeže. Nezreli imajo dlakavo lupino, zreli pa so na otip podobni hruški. Surove kutine so neužitne, vendar so kljub temu zelo uporabne – z njimi namreč lahko imenitno osvežimo svojega jeklenega konjička. Kutina v predalu na armaturni plošči se bo zgubala in posušila, ne bo pa zgnila, poleg tega pa se bo po avtomobilu celo do pol leta širil zelo prijeten vonj.

Sicer kutine izvirajo iz Turkestana in Perzije, danes pa jih gojijo po vsej Evropi. Za stare Grke in Rimljane so kutine predstavljale simbol sreče, ljubezni in zvestobe. V Španiji pa so še danes zelo dobro zapisane. Sicer je kutine v trgovinah in tržnicah res precej težko dobiti, še vedno pa jih najdemo na nekaterih vrtovih.

Kako izberemo in uživamo kutine

Zrele kutine prepoznamo po intenzivni zlato rumeni barvi. Če sadeži niso popolnoma zreli, imajo dlakave lise, ki jih lahko obrišemo. Kutine vedno kuhamo. Za pripravo želejev in sadnih kaš kutin ne lupimo, saj lupina prispeva tudi dragoceni pektin. Kutinov žele lahko namažemo na kruh, odlično pa se poda tudi k svinjini in divjačini. Lahko jih spečemo tako kot jabolka ali hruške ter jih nadevamo z mešanico masla, sladkorja in smetane. Z eno ali dvema kutinama lahko tudi odlično obogatimo jabolčno pito: kutine olupimo in narežemo na krhlje, jih za 10 minut pokuhamo v kropu, nato pa naložimo na pito.

Izjemna hranljivost kutin

Kutina je zaradi svoje hranljivosti posebno mesto dobila tudi v kozmetiki. Sadeži so namreč polni vitaminov, grenčičnih snovi, mineralov, sluzi in sadnih kislin. Kutine so za zdravje in lepoto uporabljale že naše babice: zelo dobro na primer denejo prebavi, pomagajo pri prehladu in blažijo kožna vnetja.

Če morda na vašem vrtu raste kutina, potem se lahko spomladi veselite dišečih cvetov, jeseni pa slastnih plodov. Kutine nase že od daleč opozarjajo z zlato barvo in aromatičnim vonjem.

Kutinovo drevo ni zahtevno, zraste do 6 metrov, najbolje pa uspeva na sončnih legah. V nasprotju z jablano in hruško drevesa kutine ni treba veliko obrezovati – le na vsake 2 do 3 leta nekoliko razredčimo veje in spomladi dodamo kompost.

Gel za oblikovanje pričeske

Potrebujemo žličko do žličko in pol kutinovih jedrc in približno 100 ml vode.

Jedrca približno 12 ur namakamo v vodi, jih precedimo, vodo pa zavremo. Jedrca lahko tudi rahlo povremo in potem precedimo. Dobili bomo gelu podobno sluz, ki jo lahko uporabimo za utrjevanje pričeske.

To gosto sluz so včasih uporabljali tudi za grgranje pri vnetem žrelu ali dlesni ter kot ustno vodico za svež dah. Gel so nanašali tudi na suho kožo in razpokane ustnice.

Recept za sijoče in dišeče lase

S pomočjo tega recepta bodo krhki lasje spet oživeli, poleg tega pa bodo tudi omamno dišali.

Za pripravo potrebujemo eno srednje veliko kutino ter 300 ml belega vinskega ali jabolčnega kisa.

S kutine očistimo puh, jo umijemo, narežemo na četrtine, odstranimo peške. Kose kutine prelijemo z vodo in v manjši kozici kuhamo toliko časa, dokler voda skoraj popolnoma ne izpari. Še vroče četrtine kutine spravimo v kozarec z navojem, prelijemo s kisom, zapremo in pustimo stati od tri do štiri tedne. Nato precedimo, tekočino pretočimo v temno steklenico in hranimo v hladilniku (tekočina se bo ohranila približno tri mesece). Kis razredčimo z vodo v razmerju 1 : 3. Pripravek enakomerno razporedimo po sveže opranih laseh. Pustimo učinkovati in le po potrebi speremo s svežo vodo.

9 korakov do okusnega paradižnika

Z redno oskrbo je gojenje paradižnika preprosto. Paradižnik sodi v vsak vrt ter v vsako gospodinjstvo. V zrelem paradižniku je veliko antioksidantov, ti pa so v naši prehrani pomembni, saj vežejo nase škodljive snovi. Paradižniki so vsestranski in jih lahko gojimo tako v  vrtu na prostem kot tudi v posodah na balkonih ter terasah. Ne glede na to, kje ga gojimo, si želimo lep, zdrav pridelek.  V nadaljevanju je devet korakov, ki jih je dobro poznati, da bo pridelovanje enostavno.

1. Čas sajenja

Če paradižnik presadimo v prehladno zemljo ali pa sadik pred presaditvijo ne utrdimo, lahko prvi cvetovi odpadejo ali pa jih sploh ne tvorijo in tako imamo pridelek pozneje, kot bi ga sicer lahko imeli. Sadike pred presaditvijo na prosto utrdimo tako, da jih vsaj dva dni prej prestavimo na prosto ob kakšen zid, kjer je zavetrna in zaščitena lega. Tako je prehod za rastlino iz notranjih prostorov na prosto manjši šok. V osrednjem delu Slovenije počakamo s saditvijo paradižnik na prosto do sredine maja, takrat so tudi nočne temperature že dovolj visoke za to vrtnino. V hladnejših in višje ležečih predelih tako čakamo na sajenje na prosto kar do konca maja. Upoštevamo vremenske razmere in temperaturno stanje kraja, kjer bomo sadili paradižnik.

2. Globina sajenja

Ko sadike paradižnika, presadimo na vrt, pazimo  na primerno globino saditve. To je, da sadike sadimo vse do prvih listov globoko. Le tako bo rastlina našla dovolj hranil in vode ter imela močno steblo.

3. Vzgoja v posodah

Nižje sorte paradižnikov lepše uspevajo v posodah. Paradižnik sadite samo v čiste posode, saj je namreč občutljiv na določene bolezni in viruse, katerim se lahko ognemo že, če uporabljamo čiste posode za pripravo sadik, ali vzgojo paradižnika v loncu. Pred sajenjem v lonec le tega temeljito umijemo z vročo milnico, nujno pa mora imeti tudi drenažne luknje, da odvečna voda lahko odteče. Sadiko paradižnika posadite v 5 do 8-litrsko posodo s premerom  približno od 14 do 18 cm. Tako velik lonec omogoča paradižniku, da širi svoje korenine in daje prostor, da lahko postavimo podporo za paradižnik.

4. Lega/mesto posode

Naj bo to sadika v loncu ali na prostem v vrtu, jo imejmo na sončnem mestu. Paradižnik bo uspeval tudi v polsenčni legi, vendar bodo plodovi manjši.  Paradižnikove rastline potrebujejo vsaj sedem ur soncu, zato jih hranimo na sončni lokaciji, zavarovani pred močnimi vetrovi.

5. Dobri in slabi sosedje

Med vrste paradižnika lahko sejemo solato ali pa baziliko, na eno stran pa kapucinko, zaradi katere bo na paradižniku manj strun. Jeseni med paradižnike lahko posejemo špinačo ali motovilec. Poleg  paradižnika lahko sejemo tudi plodovke, saj so si kot sosede nevtralne. Torej niso niti slabe niti dobre sosede, pazimo edino, da ne senčijo paradižnika, zato upoštevamo lego gredic in razdalje sajenja. Razdalja sajenja je za paradižnik med vrstami 70 cm, v vrsti pa 50 cm. Če smo kupili cepljene sadike, pa sta omenjeni razdalji vsaj za 20 cm večji. Dobri sosedi so nizek fižol, korenček, kapusnice, por, pastinak, peteršilj, solata, radič, zelena, špinača, čebula, sladka koruza, česen in kapucinka.

6. Vršičkanje in pinciranje, nizke in visoke sorte

Paradižnik ločimo na dve skupini, in sicer na rastline, ki so grmičaste rasti in na rastline visoke rasti. Grmičaste sorte ali hibridi ne potrebujejo opore in jih ne pinciramo (ne odstranjujemo zalistnikov) in jih tudi ne vršičkamo. Visoke sorte pa potrebujejo oporo, jih pinciramo in po potrebi tudi vršičkamo. Visoke sorte gojimo ob količkih, vrvicah ali žični opori. Vršičkanje je pomembno zato, da povečamo zgodnost in izenačenost dozorevanja.

7. Zalivanje

Paradižnik potrebuje veliko vode, še posebno, ko cveti ter tvori plodove. Če je poletje še posebej vroče, pa je poraba vode še toliko večja. Za lažje oskrbovanje paradižnikov z vodo mu pripravite namakalni sistem. Lahko pa tudi odsluženi plastenki odrežite dno in jo porinite v zemljo. Skozi odrezano dno boste dolivali vodo v plastenko, skozi  vrat plastenke pa bo iztekala in zagotavljala dovolj vode rastlini. Če bomo paradižnik ročno zalivali, ga moramo zaliti obilno vsaj trikrat tedensko. Najboljši čas za zalivanje je od sončnega vzhoda do 10:00 in  od 18:00 do sončnega zahoda. Izogibajte se zalivanju v najbolj vročem delu dneva (12:00-14:00). Paradižnik v posodah potrebuje pogostejše zalivanje kot pa tisti na vrtu, saj  se zemlja v posodi hitreje izsuši. Suha zemlja vodi do pomanjkanja kalcija. Da vlago zadržimo, je priporočljivo tla okrog paradižnikov zastirati s slamo ali podobnimi materiali.

8. Gnojenje

V začetku rasti so za osnovno gnojenje dovolj organska gnojila (kompost, hlevski gnoj …), pozneje pa je treba dodati kalijeva gnojila, saj tega elementa organska gnojila vsebujejo premalo. Med rastno dobo lahko pognojimo tudi z gabezovo prevrelko, ki vsebuje veliko kalija. Ko rastlina nastavlja plodove, pa je treba zagotoviti tudi dovolj kalcija, ki ga navadno dodajamo foliarno, torej preko lista. Nekaj kalcija lahko dobi paradižnik tudi, če ga poškropimo z mlekom ali sirotko.  Če kupujete gnojilo, naj ima večji delež v gnojilu torej fosfor in kalij, ki pospešujeta cvetenje in formiranje plodu, manjši pa dušik, ki spodbuja rast listov. Za najboljše rezultate sicer priporočamo uporabo gnojil, ki so namenjena posebej za dognojevanje paradižnika. Za dognojevanje paradižnika torej izberite gnojila z nizko vsebnostjo dušika, visoko vsebnostjo fosforja in srednjo vsebnostjo kalija (razmerje 8 – 32 – 16).

Recept: Gabezova prevrelka

1 kg svežega gabeza namočimo v 10 litrih vode. Po nekaj dneh, ko se tekočina preneha peniti, je tekočina rjava in ima močan vonj. Tekočino precedimo, ostanke rastline pa lahko damo na kompostni kup.

Uporaba: 1 liter gnojila razredčimo z 10 litri vode. Poleti lahko s tem gnojilom enkrat na teden gnojimo tako paradižnik kot tudi druge vrtnine.

9. Pobiranje pridelka

Paradižnik odtrgamo takoj, ko se obarva rdeče. To storimo tako, da paradižnik primemo in nežno zasukamo – kot da bi odpirali pokrovček na steklenici. Velika napaka je, da paradižnike na rastlini pustimo predolgo. Ko začno paradižniki dozorevati, moramo še naprej skrbeti za rastlino. Paradižnik še vedno redno zalivamo, odstranjujmo zalistnike, ter odtrgajmo liste, ki so porjaveli. Paradižnike, ki so na videz gnili ali kako drugače spremenjeni, sproti in redno odstranjujemo, vendar jih zaradi možnosti širjenja bolezni ne mečemo na kompostni kup.

Dozorel pobran paradižnik shranimo v papirnati vrečki. Svežega paradižnika ne shranjujemo v hladilniku, saj lahko to spremeni njihov okus.

Več o koristih uživanja paradižnika boste našli tukaj >>