Se je Mednarodni denarni sklad res zmotil?-10.06.2013-Finance-Janez Šušteršič

Tisti, ki so se veselili, da je MDS priznal nespametnost varčevanja in da to napoveduje večje spremembe v pogojih, ki jih bo postavljal državam v programih pomoči, bodo morali priznati, da so poročilo prebrali narobe (oziroma ga sploh niso).

Poročilo Mednarodnega denarnega sklada o učinkih prvega programa pomoči Grčiji je zanimivo branje. Predvsem zato, ker v njem ne boste našli prav veliko tistega, o čemer so domači in tuji mediji poročali, da naj bi v njem pisalo. Recimo, trditev, da naj bi MDS v poročilu priznal, da je bil »prvi reševalni paket trojke neuspešen, ker je trojka podcenila negativni vpliv ukrepov na gospodarstvo«, ki so jo po STA povzeli domači mediji, STA pa jo je najbrž po tujih, je popolna neumnost.

Napačne razlage poročila niso naključne niti nepomembne. So znamenje vse večjega splošnega ogorčenja nad »politiko varčevanja« in dolgotrajnostjo reševanja gospodarske krize. Ustvarjajo navidezno »dejstveno« podlago za popoln obrat ekonomske politike, ki pa bi razmere samo še poslabšal. Poglejmo si torej, kaj je na stvari.

Se je MDS res pokesal zaradi varčevanja?

Nikakor. Na vprašanje, ali bi moralo biti uravnoteženje javnih financ bolj postopno, poročilo povsem nedvoumno odgovarja nikalno. Če bi bilo zmanjšanje primanjkljaja počasnejše, se rast javnega dolga Grčije med trajanjem programa pomoči sploh ne bi ustavila, države območja evra pa bi morale močno povečati znesek finančne pomoči. Prvo je bilo nesprejemljivo iz ekonomskih, drugo pa iz političnih razlogov.

Prav, boste rekli, toda ali je MDS potem vsaj priznal, da bi morali manj varčevati in bolj dvigovati davke? Ne, tudi tega ni storil. Nasprotno, poročilo ugotavlja, da je bila z dvigi davkov dosežena približno polovica zmanjšanja primanjkljaja, in ocenjuje, da je bilo to pretirano, saj je presežni primanjkljaj skoraj v celoti nastal zaradi prehitre rasti izdatkov.

Se je MDS pokesal zaradi recesije v Grčiji?

Tudi to ne. Poročilo priznava, da so bile napovedi gospodarske rasti preveč optimistične, ker niso dovolj upoštevale negativnega učinka ukrepov za zmanjševanja primanjkljaja in ker so pričakovale hiter pozitiven učinek strukturnih reform. Vendar hkrati tudi opozarja, da za velik upad bruto domačega proizvoda niso krivi samo proračunski ukrepi, ampak vsaj toliko tudi neizvedene reforme za povečanje konkurenčnosti, politična in družbena nestabilnost ter izjave o možnem izstopu ali izključitvi Grčije z območja evra.

Ne glede na vzroke poročilo ugotavlja, da je bila huda recesija neizogibna. Če bi Grčija namesto strinjanja z varčevalnimi ukrepi, ki so ji omogočili pridobitev mednarodne pomoči, raje razglasila bankrot, bi bile posledice samo še hujše. Ker ji ne bi nihče več posodil denarja, bi prišlo do bega kapitala iz države, proračun pa bi čez noč postal prisilno uravnotežen s še slabšimi posledicami za gospodarstvo.

Katere napake je MDS potem sploh priznal?

Glavna napaka, ki jo poročilo priznava, je podcenjevanje politične ekonomije. Preveč so se zanašali na politično podporo za reforme v Grčiji in preveč zaupali v sposobnost grške državne uprave, da ukrepe dejansko izpelje. Pri oblikovanju ukrepov so zanemarili, da bi bili bolj sprejemljivi, če bi bilo njihovo breme bolj enakomerno porazdeljeno po celotni družbi.

Vendar enakomerna porazdelitev bremen v očeh MDS ne pomeni uvajanja višjih davčnih stopenj, dodatnega obremenjevanja podjetnikov in podobnega, kar počnemo tudi pri nas. Namesto višjih davkov govorijo samo o tem, da bi morala biti davčna uprava sposobna ljudem z večjimi dohodki preprečiti izogibanje davkom. Pravičnost pa vidijo predvsem v razmerju med javnim in zasebnim sektorjem – v javnem sektorju in javnih podjetjih bi morali odpustiti precej več ljudi, tako, kot so jih v zasebnem, v zasebnem pa občutno bolj znižati plače, tako, kot so jih javnim uslužbencem.

MDS priznava tudi zelo prožno uporabo in spreminjanje svojih notranjih pravil, zato da so sploh lahko sodelovali pri programu pomoči. To upravičuje z nevarnostjo širitve krize v druge evrske države in z veliko škodo, ki bi nastala, če bi se pravil strogo držali.

In katere napake MDS očita drugim?

Ključni razlog za neuspeh prvega programa pomoči MDS vidi v tem, da se ni že takoj na začetku izpeljalo prestrukturiranje grškega dolga. Se pravi približno to, kar je bilo narejeno dve leti pozneje, ko so bili zasebni imetniki grških državnih obveznic politično in tudi ekonomsko prisiljeni odpisati velik delež dolga. Če bi to naredili že na začetku, bi imela proračunska politika nekaj več manevrskega prostora.

Vendar pa MDS krivde za to ne vidi pri sebi, saj je prestrukturiranje dolga standardni del njegovih programov, temveč pri državah evroobmočja, ki so se temu dolgo upirale. Politično zaradi nasprotovanja domačih javnosti, ekonomsko pa predvsem zaradi dodatnih potreb po financiranju izgub v grških in domačih bankah, ki bi zaradi tega nastale, ne da bi že obstajal evropski stabilnostni mehanizem, ki bi danes morda lahko zagotovil potrebni denar.

Poročilo tudi zelo odkritosrčno poroča o težavnosti sodelovanja med institucijami trojke in sprotnega političnega usklajevanja z državami evroobmočja. Evropski komisiji in Evropski centralni banki očita, da so se hoteli enakovredno ukvarjati z zadevami, s katerimi ima MDS bistveno več izkušenj in znanja. Zaradi tega (in ne zaradi domnevne kritike varčevalne politike) je poročilo spodbudilo buren uradni odziv evropske komisije.

Kdo se torej lahko veseli poročila MDS?

Pravzaprav nihče. Tisti, ki so se veselili, da je MDS priznal nespametnost varčevanja in da to napoveduje večje spremembe v pogojih, ki jih bo postavljal državam v programih pomoči, bodo morali priznati, da so poročilo prebrali narobe (oziroma ga sploh niso). Ugotovitev poročila, da kljub nekaterim napačnim ocenam ukrepi, ki jih je izvedla Grčija, ne bi mogli biti bistveno drugačni, pa bi morala biti razočaranje tudi za tiste, ki se z osnovno logiko poročila v glavnem strinjajo. Še enkrat se je namreč pokazalo, da je odkritosrčnost v zvezi z omejenostjo lastnega znanja sicer lepa lastnost, ki pa seveda povsem logično pomeni tudi to, da v rokavu nihče ne skriva drugačnih receptov, s katerimi bi krizo lahko prebrodili precej hitreje in udobneje.

Poročilo MDS je dosegljivo na: http://www.imf.org/external/pubs/cat/longres.aspx?sk=40639.0

Dr. Janez Šušteršič je ekonomist in nekdanji finančni minister.